Planica
Nedelja, 18. 3. 2018, 10.10
6 let, 8 mesecev
Zgodbe, ki jih piše Planica
Legende, ki je bila priča prvemu svetovnemu rekordu v Planici, pod Ponce letos ne bo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,95
3
Ena redkih še živečih prič mondenega obdobja, ki je v dolini pod Poncami, kjer je danes sodobni nordijski center, vladalo v 20. letih prejšnjega stoletja, je dramski in filmski igralec Demeter Bitenc. Ker je bil njegov oče Janez Bitenc nekoč upravnik športnega doma v Planici, je Demeter tam preživel svoje otroštvo. Privilegij, ki ga razkrivajo njegove besede v nadaljevanju, bi bilo vredno podoživeti. Letos bo finale sezone v smučarskih skokih moral spremljati iz bolniške postelje.
Janez Bitenc, oče dramskega in filmskega Demetra Bitenca, je bil v začetku prejšnjega stoletja upravnik športnega doma v Planici, kjer se je v letih pred drugo svetovno vojno zbirala takratna elita. Demeter je otroška leta zato preživljal v dolini pod Poncami. Zaradi bolezni ga letos v Planico ne bo.
Planica bo prihodnji konec tedna spet prevzela primat pozornosti med domačimi športnimi prizorišči. Med 22. in 25. marcem bodo tam izvedli tradicionalni zaključek sezone v smučarskih skokih in poletih.
Svoje otroštvo je v dolini pod Poncami preživljal tudi znani slovenski igralec Demeter Bitenc, ki bo julija dopolnil 96 let. Tekem si letos žal ne bo ogledal v živo, saj je, kot nam je povedal, zaradi težav s hrbtenico že mesec in pol na bolniškem dopustu.
Spominske fotografije hrani v več albumih, velik del predmetov iz otroštva pa je zgorel v požaru v njegovi kleti.
Njegov oče Janez Bitenc je bil prvi upravnik športnega doma v Planici, kjer se je v letih pred drugo svetovno vojno zbirala takratna elita. "V Planici je bilo nekoč tako mondeno kot na Bledu," se Bitenc spominja podobe tega kraja. "Planico so obiskovali predvsem meščanski sloji, kot so industrialci, trgovci, ministri zvezne vlade iz celotne kraljevine, ter številne znane družine, tudi družina srbskega književnika in narodnega junaka Jugoslavije Koče Popovića."
Demeter Bitenc je otroška leta preživljal v Planici
"Starši so bili od leta 1931 do druge svetovne vojne upravniki športnega doma Ilirija v Planici – zgradilo ga je športno društvo Ilirija –, pred tem pa so od leta 1924 do leta 1934 skrbeli tudi za Staničev dom pod Triglavom.
To so bila leta, ko so bili skoki že razviti, alpsko smučanje pa se je šele rojevalo. Pionirji smučanja so bili ljudje, ki so v prvi svetovni vojni v Avstro-Ogrski služili pri tako imenovanih alpincih. Tudi moj oče je bil med njimi," nam je povedal Bitenc.
Bloudkovo skakalnico, na kateri skačejo že vse od leta 1934, so financirali trije deležniki: poleg Rada Hribarja z gradu Strmol, ki so ga ubili med drugo svetovno vojno in ki je vložil polovico sredstev, še Ivo Komar, takratni urednik časopisa Jutro, ter Demetrov oče Janez Bitenc. Oba sta vložila po 25 odstotkov sredstev.
V Planici so nekoč imeli dve turistični sezoni – zimsko, ki se je začela pred božičem in trajala do konca marca, ter poletno, ki je trajala od sredine junija do sredine septembra. Posvečali so se dvema takrat elitnima športoma. Gostje so pozimi v Planici smučali, kot poudarja Bitenc, pa smučanje takrat še ni bilo tako množično kot pozneje. Poleti so igrali tenis, ki bi ga takrat po razširjenosti lahko primerjali z golfom, ko ta še ni bil tako priljubljen.
Si predstavljate? Bazen in teniško igrišče v Planici.
Zaradi pestrega dogajanja v dolini pod Poncami je športni dom Planica počasi zrasel v enega bolj zaželenih objektov tistega časa, zato so leta 1935 tam zgradili še depandanso, kjer je takratna buržoazija preživljala počitnice. Imeli so celo bazen in teniško igrišče, na terasi doma so se lahko nastavljali močnim sončnim žarkom, z enim očesom pa spremljali skoke.
Bitenčev oče je objekt v Planici zakupil za 20 let, a tako dolgo ni zdržal, saj je po drugi svetovni vojni hotel postal središče sindikalnega turizma, kar pa Bitenčevih ni zanimalo.
Legendarna fotografija, ki je dobila prostor v športnem muzeju v Vikersundu
Fotografija, ki jo je posnela Bitenčeva mama Ančka, danes krasi športni muzej v Vikersundu.
Večino fotografij iz Planice je posnela Bitenčeva mati Ančka. Ena od njih, planiška skakalnica s skupino norveških skakalcev (med njimi je tudi prvi svetovni rekorder Birger Ruud), ki so pozirali leta 1934 na prvi mednarodni tekmi, danes krasi športni muzej v Vikersundu.
"Fotografijo sem pred leti poslal norveški ambasadorki, zdaj pa, kot vem, visi v Vikersundu. Povečana pa je na polovico vhodnih vrat," se je Bitenc spomnil še enega zgodovinskega trenutka, ki se je zgodil prav v planiškem domu in ki je korenito posegel v tok zgodovine takratne Jugoslavije.
Ko je bila Planica tako mondena kot Bled
"Naš hotel je bil takrat z 900 metri nadmorske višine najvišje ležeči hotel v Sloveniji. Imel je odlične snežne razmere. Za lažjo predstavo: takrat sem smučal že ob prihodu Miklavža (začetek decembra, op. a.) in še za veliko noč (konec marca ali začetek aprila, op. a.), kar je za današnje čase težko predstavljivo," je snežne razmere v zgodnjih letih prejšnjega stoletja opisal Bitenc.
"Planica je počasi, a vztrajno postajala vedno bolj mondena. Obiskovali so nas gostje, predvsem meščanski sloji, kot so industrialci, trgovci, ministri zvezne vlade iz celotne kraljevine, ter številne znane družine, tudi družina srbskega književnika in narodnega junaka Jugoslavije Koče Popovića.
Čudežni otrok smučanja, ki je učil tudi prestolonaslednika Petra
Bili so eni redkih, če ne celo edini, ki so že leta 1932 imeli stalno smučarsko šolo. Vodila sta jo inženir Janko Janša iz znane družine Janša iz Dovjega (njegov brat Janez je bil večkratni smučarski prvak, Janko pa podprvak, se spominja Bitenc) in njegova prijateljica.
Tudi pozneje so redno imeli po dva smučarska trenerja, počasi se jim je pridružil tudi Demeter. "Oče nas je pošiljal v tujino na izobraževanje, kar je pomenilo, da smo bili vedno na tekočem z vsemi smučarskimi novostmi," je povedal Bitenc, ki je nekdaj tudi sam veljal za smučarskega "wunderkinda", a sta ga pozneje premamila film in gledališče.
Smučal je že od mladih nog, nekje od četrtega leta. "Tudi zato, ker smo bili pogosto na Staničevi koči, tam pa je bilo snega v izobilju," je povedal igralec, ki je v Planici smučanja učil tudi jugoslovanskega prestolonaslednika Petra II. Karađorđevića.
Tesno prijateljstvo s Stankom Bloudkom
Bitenčevi so se veliko družili tudi z načrtovalcem športnih objektov Stankom Bloudkom, prav tako kot Bitenčevi članom ŠD Ilirija, ki je bil klubski sponzor in donator. "Bloudek je vse, kar je zaslužil, razdal za šport, sam pa živel izredno skromno," se spominja Bitenc.
Stanko Bloudek je pogosto obiskoval Planico in družino Bitenc.
"Bil je športnik po duši, med drugim je bil tudi večkratni državni prvak v umetnostnem drsanju, slovenski prvak v metu diska in strasten nogometaš. V Planici je poskrbel za vrsto pogruntavščin.
Tudi za posebno žičnico na saneh, ki nam je olajšala smučanje, in za to, da smo v bazenu poleg našega doma imeli toplejšo vodo.
Vodo iz vodovoda je namreč preusmeril na streho, del pa prekril s pločevino, kar je vodo malenkost ogrelo, preden je stekla v bazen. To je pomenilo, da je imela voda v bazenu okrog 20 stopinj Celzija namesto 17 ali 18 stopinj Celzija, kolikor jih je bilo na začetku," se spominja Bitenc.
V spominu mu je ostalo tudi to, da je Bloudek ob vsakem obisku Planice prinesel dve darili. Klobaso za Bitenčevega psa Tarzana in čokolado za mladega Demetra.
Navdušen nad letenjem
Zanimivo je, da se je Bloudek v gradnjo skakalnic v Planici vključil po povsem drugi poti, se še spominja Bitenc, in sicer v povezavi s fenomenom letenja, ki ga je vznemirjal že od nekdaj.
"Med vojno je delal v tovarni letal, kjer se je ukvarjal s problemom helikopterskega letenja. Spomnim se, da je v Planico redno prinašal različne modele letal, ki sem jih pozneje preizkušal na travniku, medtem ko je on več ur posedal ob bajerju pri nekdanji železniški postaji v Planici in opazoval letenje kačjega pastirja, ki leti po helikopterskem sistemu," je povedal stari znanec družabnih prireditev.
Dokumentacija je zgorela v požaru
Demeter Bitenc je dokumentacijo iz Planice hranil dolga leta. Tudi libelo oziroma "vaservago", s katero je legendarni Bloudek meril naravnanost skakalnice, a je po požaru, ki so mu ga v domači kleti podtaknili pred leti, izgubil vse dokaze. Poleg živih spominov so mu ostale le fotografije, ki jih skrbno hrani v več albumih in ki nam jih je ob našem obisku ponosno razkazoval in podrobno opisal.
Rdeča luč za Norvežane
Bitenc se spominja tudi dogajanja leta 1935, ko je v Planici že dišalo po skoku, dolgem sto metrov ali več.
"Takrat je v Planico znova pripotovala močna norveška ekipa. Sicer brez bratov Ruud, a z odličnim Reidarjem Andersenom, ki je že na treningu skočil 99 metrov. Vsi so pričakovali, da bo v nedeljo padel svetovni rekord," se spominja sogovornik. "A ker si Mednarodna smučarska zveza (FIS) in norveška zveza tega nista želeli, saj bi to Planico preveč proslavilo, so Norvežanom prepovedali nastop."
Bitenc se še danes spominja, kako so skakalci jokali, ko so spremljali tekmo, na kateri sami niso smeli nastopiti.
"Zmaga je takrat pripadla Poljaku Stanislawu Marusarzu, ki je skočil 95 metrov. Bil je pravi lepotec in vsa dekleta so bila zatreskana vanj," se spominja Bitenc, tudi sam velik šarmer, ki opozarja, da so Norvežani po letu 1934 kar precej "momljali proti Planici".
Sepp Bradl je bil prvi, ki je preletel magično mejo stotih metrov. Pri komaj 18 letih je poletel do znamke 101,5 metra.
Bradl prvi preskoči magično mejo stotih metrov
V spominu mu je ostalo tudi leto 1936, ko je avstrijski skakalec, takrat 18-letni Sepp Bradl, prvič preskočil magično mejo stotih metrov. Poletel je do znamke 101,5 metra.
"To je bila takrat res velika senzacija in uresničitev Bloudkove fantazije leteti. Bradl je bil izvrsten skakalec, zlahka bi ga primerjal s Petrom Prevcem.
Čez dve leti je rekord popravil še za dva metra in ta je zdržal vse do leta 1941, ko je padlo kar pet svetovnih rekordov. Vse so postavili skakalci iz nacistične Nemčije, pozneje so si primat priborili Avstrijci," se spominja Bitenc, ki nas je opozoril na bistveno razliko med skoki nekoč in danes.
"Danes so skoki daljave do 150 metrov, poleti pa do 250 in v tem pogledu so nekdanji rekordi kar malo smešni. A treba se je zavedati, da je takratnih 150 metrov enako današnjim 250 metrom," pravi Bitenc, ki je prepričan, da brez vlaganja v Planico ne bi bilo uspehov, ki jih žanjemo danes.
3