Petek, 22. 5. 2015, 21.01
5 let, 6 mesecev
Mima Jaušovec: Slovenka, ki je do teniškega prestiža prišla z injekcijo in poškodovanim kolenom
V Sloveniji premalokrat slišimo ime Mima Jaušovec. Vendarle je edina s sončne strani Alp, ki je bila v tenisu tam, kamor stopijo redki. Leta 1977 je namreč osvojila prestižno odprto prvenstvo Francije, bila v Franciji dvakrat še v finalu, na turnirjih velike četverice je bila še v polfinalu odprtega prvenstva Avstralije in ZDA, v Wimbledonu se je dvakrat povzpela do četrtfinala. O takšnih dosežkih trenutni slovenski teniški rod le sanja. Povrhu vsega je bila šesta na svetovni lestvici med posameznicami, skupno je osvojila pet turnirjev. Po osamosvojitvi Slovenije je pomagala ustanoviti teniško zvezo, med drugim je bila kapetanka vseh selekcij. Tenis je njeno življenje in zelo vesela bi bila, da bi kakšnemu Slovencu ali Slovenki uspelo ponoviti njen podvig.
Pred 38 leti ste dvignili na noge vso takratno Jugoslavijo in jasno tudi svet, potem ko ste osvojili odprto prvenstvo Francije. Kako je stati na vrhu prestižnega turnirja, kar je med Slovenci uspelo le vam? Osvojitev takšnega turnirja je vrhunec kariere vsakega teniškega igralca in igralke. Ta uspeh je moja blagovna znamka. Kamorkoli grem, tudi če nisem v športnih vodah, me predstavijo kot Mimo Jaušovec, zmagovalko odprtega prvenstva Francije. Očitno me bo ta zmaga spremljala vse življenje. Absolutno je to zame najlepši turnir. Odkar sem zmagala, sem manjkala le enkrat. To je bilo tistega leta, ko se mi je rodil sin. Vsako leto se vračam. Tam so vsi moji kolegi. Vse, kar se zdaj dogaja v mojem življenju, je plod tiste zmage. Ta uspeh mi ogromno pomeni. Tega ti ne morejo vzeti.
V Parizu vedno povabijo vse zmagovalce? Vse. Povabijo me tudi v Wimbledon, vendar z mano ravnajo povsem drugače kot tukaj, kjer sem osvojila turnir.
Ali je težko zdržati zbran kar 14 dni, kolikor trajajo turnirji za grand slam? Grand slam je zelo specifičen v primerjavi z drugimi turnirji. Ni lahko vsak dan zdržati v top formi in biti dobro razpoložen. Zelo naporno je. Tisti, ki na koncu zmaga, mora biti fizično in psihološko zelo dobro pripravljen. Četudi se kakšen dan zbudiš slabše volje, moraš to preseči, če hočeš na koncu priti do glavne nagrade. Zelo pomembno je, da imaš ob sebi pravo spremljevalno ekipo.
Koga ste imeli v podporo? Srečo sem imela, da je šel takrat z mano brat, ki je bil tudi moj trener. Dobro me je poznal. Imela sva utečen ritual. Tisto leto, ko sva zmagala, sva vsak dan hodila jest v isto restavracijo.
Fizioterapevta in druge pomoči si verjetno niste mogli privoščiti? Kje pa … Brat je bil kot del družine. Redkokdo je imel na začetku svojega trenerja. Pravzaprav smo igralke trenirale med seboj. Imela sem srečo, da je bil brat tisti, ki je bil moj trener in me je dobro poznal. Pomembno je, da tisti, ki je s teboj, čuti to, kar čutiš ti. Tisti, ki ti je najbližje, je tudi tisti, nad katerim se zneseš. Prava oseba, ki te pozna, vse to preživi. Spomnim se brata v finalu, ko je ob menjavi strani vedno tekel z ene na drugo stran. Jasno je navzoča nervoza, ker si želiš zmagati. Najhuje je, da prideš v finale in izgubiš. Potem bi, čeprav tega ne bi smela reči, raje izgubila v polfinalu. Enkrat, ko zmagaš in prideš spet v finale, ob porazu ni tako strašen občutek. To je bilo proti Chris Evert in Virginii Ruzici.
Bi bili raje prvi na svetu in brez pariške lovorike? Vsi si želijo imeti pod kapo grand slam. Tisti igralci in igralke, ki so bili prvi na svetu in niso osvojili enega od največjih štirih turnirjev, imajo slab občutek. Ko jih dandanes vprašaš, kaj si bolj želijo, vsi rečejo, da bi bili raje zmagovalci turnirja za grand slam, kot da so bili številka ena na svetu. To je naslov, o katerem sanja vsak.
Za zmago ste takrat prejeli pet tisoč nemških mark. Koliko je bilo to vredno? Takrat je bil ta znesek majhen. V primerjavi z moškimi smo dekleta dobila bistveno manj. Če smo me prejele za skupno zmago pet tisoč, so moški dobili 50 tisoč nemških mark. Čez nekaj let se je počasi izenačilo. V mojih časih, če primerjam Björna Borga, ki je bil nekdaj kot danes Novak Đoković, Rafael Nadal …, je ta zaslužil smešno malo, kolikor danes zaslužijo na enem turnirju. Vsi, ki smo dobili nekaj denarja, smo si privoščili to, da smo šli na naslednji turnir. Če si dobil malce več, si lahko na turnirje s seboj odpeljal trenerja. Omogočila sem si lahko tudi priprave. Sama sem si najela kondicijskega trenerja iz ZDA. Vse sem vlagala v boljše pogoje.
Kaj si mislite, ko vidite zneske, ki jih danes prejemajo zmagovalci na turnirjih? Vse se je spremenilo. Denarni dobitki so zrasli. Te primerjave niso ustrezne, ker je razlika ogromna. Sprašujejo me, ali mi je kaj žal, da ne nastopam v današnjem času. Takrat smo bili veseli, da smo dobili toliko, da smo lahko šli na naslednji turnir ...
Kakšne pogoje za trening ste imeli? Ko sem začela, smo trenirali na parketu. Ko so imeli košarkarji treninge in je bila vmes kakšna luknja, smo hitro skočili na trening. Vsa moja generacija ima zdaj težave s kolki in koleni. Ogromno so jih že zamenjali. Mene to verjetno še čaka. Oprema je bila zelo nekakovostna. Igrali smo z ravnimi podplati. Količina treningov in število tekmovanj sta skoraj enaka. Tudi preventiva je bila drugačna. Dobil si injekcijo, da si zdržal.
Jasno bi tudi takrat leseni lopar zamenjala s temi, ki jih imajo zdaj. Razlika je ogromna. Za poskus smo dali trenutnim rodovom lesene loparje, žogice niso mogli spraviti čez mrežo. Način treninga je bil drugačen. Martina Navratilova je bila takrat prva, ki je začela posebno prehrano in posebno fizično pripravo. Zaradi tega je imela tudi prednost pred vsemi nami. Spomnim se, da Chris Evert nisem nikdar premagala prav zaradi kondicijske priprave. Vodila sem s 4:1 in nato, po domače povedano, "crknila".
Koliko pa je sploh bilo igrišč v Mariboru, kjer ste trenirali na začetku? Branik je dobil prvi teniški balon, ko sem bila stara približno 14 let. Dvoran v Sloveniji ni bilo. Pri 16 letih sem bila potem od decembra do marca oziroma aprila v ZDA, kjer je bila turneja, in sem tam trenirala.
Ali je tenis že takrat veljal za šport, ki si ga lahko privoščijo le nekoliko bogatejši? Sreča je bila, da se je za treninge plačevala minimalna vsota. Skoraj nič. Edino, kar so starši zbrali, je bilo za letalsko karto za ZDA. Tam sem bila prepuščena sama sebi. Če sem bila na turnirju dobra, sem si privoščila nastop na naslednjem. Priključila sem se kakšni ekipi in trenirala. Med seboj smo se več družili.
Kako to, da ste se sploh zaljubili v tenis, ki pri nas ni imel takšne veljave? Povsem po naključju. Stanovali smo blizu teniškega kluba Branik. Oče je deloval v atletiki in je bil tudi predsednik kluba. Peljal me je na današnji nogometni štadion, kjer je bila atletska steza. Ni me zanimalo le tekanje, pobegnila sem čez cesto, kjer je bil teniški klub. Brat je že začel igrati tenis, večino časa sem preživela z njim. V mojem okolišu so bili fantje, ki so v večini igrali tenis in nogomet. Bila sem edina deklica, ki se je priključila nogometu. Takrat ga ženske niso igrale.
Kdaj ste prvič zmagali in začutili, da bi lahko v tenisu nekaj dosegli? Leta 1966 na pionirskem prvenstvu. Ko enkrat zmagaš, te začne vleči, samoumevno postane, da treniraš in si želiš še več. Je pa imel Branik tradicijo. Maribor je živel s tenisom. Na vseh turnirjih je bilo veliko ljudi. Davis pokali so se igrali predvsem v Mariboru. Vedno sem bila pobiralka žog. Igralcem sem dajala rože. Spomnim se, da je prišel Nikola Pilić, imela sem 10 let. Rekli so mu, da je tukaj neka punčka in naj z njo udari nekaj žog. Jaz nisem še znala volleyjev, ker mi jih ni nihče pokazal. Za vedno mi bo ostalo v spominu, kako mi je pokazal nekaj pravih prijemov. Ko sem nato igrala na turnirjih grand slam, me je vedno prišel pogledat in včasih potreniral z mano.
Kaj ste si kupili, ko ste prvič zmagali na večjem turnirju? Spomnim se Rima. To je bilo leta 1976. Z Virginio Ruzici sva šli v mesto in sem si rekla, da si moram nekaj kupiti. Ko sem hotela plačati, sem opazila, da nimam denarnice. Nagrada je šla … Naslednji turnir je bil v Parizu in nisem si mogla kupiti letalske karte. Pilić mi je posodil denar, da sem si jo lahko kupila. Nato sem mu seveda vrnila. To je bila moja prva izkušnja.
Od igranja s tenisom si verjetno niste mogli zagotoviti eksistence? Vse, kar sem zaslužila, sem vložila v teniški klub, ki ga imam v Mariboru. Še vedno smo morali najeti posojilo. Naredila sva ga z bratom, ki je gradbenik. Po karieri ne veš, kaj in kako. Najbolje sem znala delati v tenisu. Sicer sem tudi študirala ekonomijo, vendar nisem imela izkušenj. Tenis je zame vse in svoje znanje sem poskušala prenesti na mlajše rodove. Od leta 1993 smo tu.
Kakšna je bila podpora jugoslovanske teniške zveze? Dolga leta sem bila tudi kapetanka reprezentance. Nekaj časa sem bila celo igralka in kapetanka. Spomnim se, da smo šli leta 1984 v São Paolo na Fed Cup in sem bila v obeh vlogah. Dosegli smo tudi največji uspeh. Bile smo tretje na svetu.
So vam katere poznejše teniške igralke z območja nekdanje Jugoslavije dejale, da ste bili zanje vzornica? Z Moniko Seleš sva bili v zelo dobrih odnosih. Še danes sva. Zame je bila ona prava številka ena, če se ji ne bi zgodilo tisto v Hamburgu. Ona si je od vseh najbolj želela biti številka ena na svetu. Njena želja po zmagi in volja sta bili neverjetni. Velikokrat sem se pogovarjala z njeno mamo. Klicala me je za nasvete in ženske pogovore, kako naj se razvija. Monika je kot oseba neverjetna. Še danes je zelo prijazna in deli nasvete.
Se vam zdi, da vas v tujini spoštujejo bolj kot v Sloveniji? To je že standard. Ko si mlajši, te to moti in o tem več razmišljaš. Boli. Ko si starejši, veliko tudi oprostiš. Zagotovo sem bolj cenjena v tujini. Kamorkoli grem na turnirje, z mano posebno ravnajo. Vidijo nas skoraj enakovredno kot najboljše šampione. Na vse sprejeme nas povabijo. V Parizu je sicer posebna zgodba, ker sem tam zmagala. V Sloveniji je na vseh področjih nekako tako. Mislim, da smo se na to navadili.
Zakaj ni nobenemu Slovenci ali Slovenki uspelo, da bi se približal vašemu dosežku? Imeli smo zlato generacijo deklet. Katarina Srebotnik, Tina Pisnik, Maja Matevžič, Petra Rampre, Tina Hergold. Slovenija se ne zaveda, kakšno generacijo smo imeli. V svetovnem merilu smo bili v vrhu. Takrat na žalost ni bilo dovolj podpore. Teniška zveza Slovenija ni imela denarja. Vsaka je poskušala iti svojo pot. Ni bilo preprosto. Bolj ponosni moramo biti na njihove rezultate.
Potem je bila želja, da bi dobili vsaj kakšnega moškega med stotimi igralci na svetu. Ko so prišli Blaž Kavčič, Grega Žemlja in zdaj Blaž Rola, sem bila zelo ponosna, da smo imeli Slovenci moškega predstavnika na turnirju za grand slam. Vmes je bila kriza, zdaj pa vidim spodbudne rezultate mladih deklet. Imamo dobro generacijo do 18 in tudi do 14 let. Morda pri teh mladih prehitro primerjajo rezultate z Marijo Šarapovo, Sereno Williams … Treba je dati času čas. Če si dekleta stoodstotno želijo in bodo vztrajala … Igralcem in igralkam vedno pravim, naj vztrajajo, če imajo res tenis radi.
Kaj je potem zmanjkalo tej generaciji oziroma tistim, ki še igrajo, da bi prišli povsem do konca takšnega turnirja, kot je odprto prvenstvo Francije? Fantje so naredili preskok, kar ni preprosto, če v državi ni tradicije. Tako težje verjameš, da ti lahko uspe v hudi konkurenci. Ti fantje so bili dovolj trmasti in vztrajni, da jim lahko uspe, in so naredili veliko. Mogoče so pravi trening začeli prepozno. Morda niso imeli pravega načina dela, kako priti do svetovnega vrha.
Punce so bile med najboljšimi dvajsetimi. Maja je imela na žalost poškodbo, sicer bi verjetno dlje ostala v tem vrhu. Pisnikova in Srebotnikova sta bili prav tako zelo visoko. Imele so izredne rezultate. Ljudje vedno želijo, da si najboljši. Na grand slamu, ko se ti ponudi priložnost, moraš verjeti in biti stoodstotno prepričan, da ti lahko uspe. Ogromno je v glavi. Mišljenje, da si zmožen narediti ta preskok, loči tiste, ki so med 50, ali tiste, ki so med 10. Nekaterih stvari se ni mogoče naučiti. Lahko ti pomaga psiholog, a so tega preskoka zmožni le najboljši.
Velike razlike v igri ni opaziti, vendar moraš imeti v glavi misel, da res lahko zmagaš. Zase lahko povem: ko sem igrala v finalu Rima, ni bilo drugega scenarija kot moja zmaga. Preden sem šla na igrišče, sem bila stoodstotno prepričana, da mi bo uspelo. Enako je bilo v Parizu, čeprav sem imela poškodbo kolena in dobivala injekcije, vendar sem imela željo ter občutek, da lahko zmagam. Tak občutek ima Novak Đoković. To je psihološka prednost, ko prideš na turnir.
Ste že zgodaj verjeli, da vam bo v karieri uspelo? Ne nazadnje ste bili med drugim tudi šesti na ženski lestvici … Kar zgodaj sem že verjela. Kot mladinka na evropskih prvenstvih nisem čutila pritiska. Zame je bilo to normalno. Zdelo se mi je, da sem najboljša in da bom zmagala. Moraš imeti to miselnost, da nato zmagaš v svetovnem merilu. Kruto je, če izgubljaš samozavest. Le najboljši se poberejo. Tudi meni se je zgodilo, da sem bila v popolni krizi, ko sem šla v ZDA. Vendar je to le v glavi. S treningom in garanjem se lahko pobereš iz težkega položaja.
Kako naj mladi razmišljajo, ko jim ne gre? Billie Jean King je legenda svetovnega tenisa in pravi, da morajo biti pritisk in tisti napeti trenutki privilegij. Tisti najboljši se znajo spopasti s tem stresom. Pravi šampioni si želijo napetih trenutkov, da pokažejo, česa so zmožni. To je razlika med najboljšim in tistim malce slabšim. Đoković ima na primer rad te izzive. On je fenomen. Zdi se mi, da takšnega pritiska, kot ga čuti zdaj v Parizu, ni imel še nihče. Ve, da je pritisk, vendar komaj čaka, da vidi, ali ga bo lahko prestal. Ko ti uspe, si zelo ponosen, da si si dokazal, da lahko.
Kakšna ovira pa je pri mladih finančni vložek, ki je v tenisu postal ogromen? Zdaj je res velik. Starši morajo vložiti ogromno sredstev. Res pa je, da če imaš voljo, si nadarjen in imaš dobre rezultate, obstajajo načini, da te nekdo vzame pod svoje okrilje in ti pomaga. Vidim, da so takšni primeri že pri 11, 12 ali 13 let starih otrocih. Agenti hodijo tudi po manjših turnirjih. Poznajo nekdanje igralce in igralke, da k njim pripeljejo nadarjenega otroka. Pomoč je mogoče dobiti. Na žalost naša zveza nima denarja. Ne bo ga imela, da bi spremljala enega nadarjenega igralca. Ni preprosto. Zgodi se, da imaš nadarjene, ki bi jim lahko uspelo, vendar nimajo denarja.
Pred dnevi me je nekdo vprašal, kaj bi naredila, če bi zadela na loteriji. Rekla sem, da bi takoj naredila sklad za mlade talente in jim omogočila, da bi jim uspelo v športu in drugje.
Verjamete, da bomo v Sloveniji dočakali slovenskega Novaka Đokovića, Rogerja Federerja, Sereno Williams …? Verjamem. Zakaj ne? Moramo verjeti. Zdaj ko bom šla v Pariz, že nestrpno čakam, da bom videla naše mladinke na grand slamu. To mi bo v veliko zadoščenje in užitek. Mišljenje mora iz slovenskega okvirja. Zdi se mi, da so igralci in igralke doma samozavestni, ker ni tako močne konkurence. Ko pridejo čez mejo, pa se ustrašijo. Te okvire morajo nujno preseči. Pri mladih nadarjenih slovenskih dekletih lahko vidimo, da si želijo. Res pa je, da moraš potem 24 ur živeti in dihati samo s tenisom. Motečih elementov ne sme biti.
Za koga pa sploh navijate? V intervjuju ste večkrat omenili Đokovića. Navijam za Rogerja Federerja in tudi za Đokovića, ker je z naših koncev. Federer igra s takšno lahkoto … On je najbolj uravnotežen človek na tem planetu. Še vedno, ko ga gledam v počasnih posnetkih, občudujem njegove udarce. Tudi na Roland Garrosu ga bom šla gledat. V Parizu imamo izbor najboljših za prejšnje leto pri moških in ženskah. V dvorani so tisti, ki v tenisu nekaj pomenijo. In ko vanjo vstopi Federer, samo zanj vsi vstanejo. S tem mu izkažejo čast in spoštovanje. Velika oseba je. To cenijo, ljudje gledajo, kakšen je nekdo tudi kot človek. In v tem je Federer absolutno na prvem mestu.