Vražja 73. minuta odnesla prvoaprilsko šalo

Kaj pa če se zalomi kaj hujšega, kar ni povezano s šalo? Če ni več poti nazaj in se dogodek za vse večne čase vpiše v beležko Mednarodne nogometne zveze (FIFA)? Potem je treba objokovati usodo in se iz nje kaj naučiti.

V Belfastu je bilo vse malodane že postlano za slovensko veselico. Windsor Park, nesojena trdnjava, na kateri naj bi se tudi največjim nogometnim mojstrom šibila kolena, ni predstavljal niti ''t'' od trdnjave. V prvem polčasu so bili gostitelji nadigrani in le stežka je bilo razvozlati izvor poguma, ki je polnil njihove smele napovedi o takojšnjem napadu in vzpostavitvi razmerja med mačko in mišjo. Niso si priigrali niti ene samcate polpriložnosti, ki bi sploh dišala po resnejšem posredovanju Jasmina Handanoviča, niti niso bili nevarni iz prekinitev. Kot da bi Kekova četa njihove adute že predčasno zaprla v kletko ter bolj ali manj odločno narekovala ritem. Obramba je nadaljevala ''češki'' občutek mirnosti in nedotakljivosti, zvezna vrsta je pravočasno zaustavljala poskuse domačih prebojev, napadalski tandem pa je marljivo čakal na uporabno podajo. Prave sicer ni dočakal, je pa dodatno zbegal domače branilce, ki si v soju novih nalog niti pod razno niso upali pomisliti na vključevanje v napad. V igri slovenske izbrane vrste ni bilo zaznati vidnejših lukenj, manjkala je le še pika na i. Za las jo je še v obdobju začetnega otipavanja moči po domiselni ''kölnski'' podaji zgrešil Mišo Brečko, v zaključnih minutah pa je ostal neizkoriščen še prosti strel njegovega klubskega soigralca Milivoja Novakoviča. Z zelo nevarnega mesta. Takšnega, ki si ga slovenska reprezentanca, vsaj v kvalifikacijskem ciklusu, že dolgo ni priigrala.

Pomoč sreče moraš izzvati

Če je ob prihodu v Belfast že bilo govora o neizpodbitnem cilju slovenske odprave – treh točkah, bi bilo lahko prikazano še kanček več tveganja. Prvi polčas je razkril sramežljivo smernico, ki je zagotavljala delni recept za dosego velike zmage. Tri točke pri neposrednem tekmecu, ki bi v položaju, ko lahko Slovenija veliko več dobi, kakor pa izgubi, močno odjeknile po Evropi. Ob zdaj že skrb vzbujajoči neučinkovitosti v napadu, saj ostaja mreža tekmecev nedotaknjena že tri tekme, bi bilo vendarle treba udejanjiti še nekaj. Pomoč sreče moraš izzvati. Navsezadnje ni iz trte izvit pregovor, da priskoči na pomoč le pogumnim. Tisti nekoliko bolj nestrpni so zagovarjali stališče, da bi morali Slovenci ob vidni nemoči severnoirskega napada in spoznanju, češ da je sredi ''zeleno-belega'' navijaškega ''pekla'' možna uresničitev sanj, še bolj pritisniti na plin. Tovrstnega ukaza selektor le ni dal. Klic ''na vse ali nič'' je bil prihranjen za kakšno izmed bodočih prigod. Vnaprej pripravljen scenarij je v skladu z razvojem dogodkov na igrišču veleval, da se bo o zmagovalcu odločalo v zadnjem delu srečanja, kar je pred začetnim sodniških piskom napovedala tudi večina slovenskih reprezentantov. Kot da bi ta skupek misli zameglil dodatno drznost, s katero bi lahko ranjene gostitelje še hitreje prisilili k predaji. Do polčasa je igra, ki nas je vseeno navdala s ponosom, saj ni bilo govora o kakršni koli nevarnosti s strani Severnih Ircev, kazala na uspešnico s slovenskim predznakom. Če pa že ne zmaga, pa vsaj zanesljiv remi. Le redko kdo si je upal pomisliti, da bi se utegnilo pripetiti tisto najslabše.

Neprepoznaven padec v drugem polčasu

A na koncu so se za prvoaprilske šale izkazale prav napovedi iz slovenskega tabora, pa tudi vselej optimističnih navijačev. Iz vseh strani so namreč pred tekmo deževali namigi o zmagi. Kakšen šok ... Dragocena točka, priigrana v soboto v Ljudskem vrtu s Češko, je varljivo postavila novo letvico pričakovanj. Vsi so v spomladanskem delu omenjali idealno kombinacijo štirih osvojenih točk. Po točki v Mariboru ni bilo težko izračunati, koliko jih še manjka za občutek zadovoljstva. Zmago naj bi torej zagotovil drugi polčas. Če bi se odvijal po notah iz prvega dela, bi bilo veliko lažje. Znova bi se priigrale priložnosti, po logičnem zaporedju neizkoriščenih pa bi se morala pri eni slejkoprej prižgati zelena luč za zadetek.

A priložnosti ni bilo od nikoder. Še več, igra se je nerazumljivo hitro preselila v noge gostiteljev, ki so sicer nakazovali srčnost, a si kaj več od stika s kazenskim prostorom gostov niso priborili. Slovenska stran se je potuhnila in očitno iskala svojih pet minut v morebitnem protinapadu ali pa večji napaki otoških branilcev. Ko je kapetan Robert Koren nastreljal prečko, sicer bolj po zaslugi individualne spretnosti kot pa uigrane moštvene akcije, je bilo ponovno zaslišati blagoslove o nenaklonjenosti boginje Fortune, ko pa je iz praktično edine resnejše priložnosti, ki je vsaj po malem zadišala po zadetku, Graham Feeney ujel na spanju osrednji del obrambne vrste, se je ponovila zgodovina. Vražja 73. minuta je odnesla prvoaprilsko šalo. Ponovila se je zgodba iz Teplic.

Premalo kakovostnih zamenjav

Ostal je cmok v grlu in občutek, da si bil za nekaj znova prikrajšan. Slovenija je bila tako blizu, a tako daleč. V zaključku je strnila vrste, a je bila izkazana volja le premalo. Za izenačenje bi potrebovala v zvezni vrsti še dodaten jeziček na tehtnici, ki bi lahko zaposlil znova preveč odrezan par napadalcev. Poskus, da bi se tok dogodkov spremenil s selitvijo Brečka na levi bok, že ni obrodil sadov. Tudi Andraž Kirm ni ponovil jesenske predstave iz Teplic.

Ostal je grenak priokus zaradi poškodovanih oziroma še ne dovolj pripravljenih vezistov Dareta Vršiča in Daliborja Stevanoviča. Manjkal je bolni Valter Birsa, ki resda v državnem dresu (podobno kot Stevanovič) še ni pokazal vsega, kar ga sicer krasi v klubskih barvah, kazen je nastop preprečila Mirnesu Šišiču. Preveč udarcev za majhno Slovenijo, ki v tem delu igralnega polja, za razliko od denimo obrambe in napada, ne premore toliko kakovostnih zamenjav. So pa nujno potrebne, saj je treba osrečiti zadetkov lačnega Novakoviča. Če je po krajšem strelskem postu začel tresti mreže pri Kölnu, se ni treba bati, da bi bilo v državnem dresu kaj drugače. Ali pač?

Nesrečen in nezaslužen poraz

V sredo je znova zaživel fenomen Windsor Parka, staromodnega štadiona, ki je v zadnjih letih na kolena spravil še bolj kakovostne reprezentance od slovenske. Tu so sklonjenih glav zapuščali zelenico Angleži, Švedi, Španci in Danci, le štiri dni pred Kekovimi izbranci tudi Poljaki. In znova je Severnim Ircem uspel trik, da so vknjižili tri točke, gostje pa so si belili glavo z razmišljanjem, kako je sploh lahko prišlo do nesrečnega in nezasluženega poraza. Resnici na ljubo so se z podobnimi občutki po porazu v Ljudskem vrtu spraševali tudi sredini gostitelji. Takrat so sredi drugega polčasa zapravili smrtno priložnost (izkazal se je Samir Handanovič), nato pa v zadnjih šestih minutah morali dvakrat po žogo v svojo mrežo. V Belfastu so vrnili milo za drago, po prečki Korena pa omogočili tekmecem še tuhtanje v smeri, kaj bi bilo, če bi takrat gostje prešli v vodstvo. Če bi Slovencem vsaj malce pomagala sreča ... Mogoče se je pa s tem vzpostavilo ravnotežje, saj bi lahko kaj kmalu prejeli zadetek v Mariboru, a je nenavaden strel Milana Baroša zaustavila vratnica. Takrat nam je bila sreča naklonjena, veliko manj pa učinkovitost v napadu. Enkrat da, drugič vzame.

Še zdaleč ni konec sanj o JAR

Upanje vsekakor še ostaja. Še zdaleč niso zapravljene vse možnosti za odhod na svetovno prvenstvo. Smo si pa z neslavnim iztržkom le ene točke na zadnjih treh tekmah skovali dokaj predvidljivo usodo. Remiji sedaj več niso dovoljeni. Še dobro, da je naslednji tekmec San Marino.

Napad je v resni krizi. Samozavesti ni več niti za pest, zadetki pa bi kronično hibo kaj hitro odstranili. To je edino zdravo nogometno zdravilo, ki bi znova vlilo zaupanje v srca navijačev. Če so jih sploh izgubili, saj ni bila zasedba Matjaža Keka niti na eni izmed šestih dosedanjih kvalifikacijskih tekmah nadigrana. A točke so se začele izgubljati. Tudi doma (Češka), kjer se gradi povest o vročem ''kotlu'' Ljudskega vrta, še bolj pa je opazen primanjkljaj ''plena'' v gosteh.

Če ne osvojimo vseh šest točk proti večnemu avtsajderju San Marinu, ki je za razred ali dva slabši tudi od Luksemburga, hvaležnega tekmeca iz minulih kvalifikacij, potem si v neposrednih srečanjih s Poljsko (doma) in Slovaško (v gosteh) niti ne zaslužimo odločati o imenih, ki se bodo na vrhu skupine potegovala za južnoafriško vizo. Če se bo ves trud, ki je v Teplicah, Mariboru in Belfastu skoval pot do neizkoriščenih priložnosti, kdaj poplačal in nam v zaključku kvalifikacijskega ciklusa privoščil več pomoči sreče, potem še nismo rekli zadnje. Če pa bo prihajalo do nedorečenosti, predvsem v zvezni vrsti in premajhni pomoči bočnih igralcev v napadalnih akcijah, bo treba do naslednjih velikih izpitov nekaj spremeniti. Jedro, temelj Kekove zgodbe o uspehu, ki je že izbrano, potrebuje le še majhen dodatek. V obdobju, ko mreža tekmecev vse prevečkrat miruje, bi veljalo vseeno bolj tvegati. Pa se naj potem izkaže, kdo ima srečo, kdo pa ne.