Uroš Velepec: Vsi se zavedamo, da zmoremo in znamo še bolje

Glavni trener moške biatlonske reprezentance je imel v minuli sezoni pod svojim varstvom tudi najboljšo slovensko biatlonko Tejo Gregorin, ki je hotela izboljšati svoj tek. To ji je pri 43-letnemu nekdanjemu biatloncu tudi uspelo, za nameček pa je velik skok naredil še Klemen Bauer, ki pa je strelsko znanje poskušal izpopolniti s pomočjo glavnega trenerja ženske vrste Tomaša Kosa. Velepec je tudi trener najboljšega hrvaškega biatlonca, Jakova Faka.

Sezona 2009/10 je bila za slovenski biatlon izjemno uspešna, manjkala pa je pika na i … Strinjam se, da je bila sezona dobra, lahko bi rekli odlična, a vse stvari le niso bile takšne, kot smo si želeli. Nekateri so iz sebe iztisnili maksimum in izpolnili ali celo presegli pričakovanja, drugi pa spet ne. Kot trener ne morem biti zadovoljen s tem, da so trije v ekipi dobri, dva pa ne. Gledam predvsem na tiste, ki niso dosegli rezultatov, kot bi jih morali. Ostaja nam še ogromno dela. Že med sezono smo delali sprotne analize in našli rezerve, ki jih imata tako Klemen Bauer kot Teja Gregorin, vodilna v ekipi. Če bomo uspeli njune rezerve izkoristiti, bosta še napredovala, bosta še boljša. Seveda pa je treba najti ključ tudi za druge. Da bodo stabilni, da bodo dali več. Težko si predstavljam, da bomo kdaj biatlonska velesila, s petimi ali šestimi vrhunskimi tekmovalci, zato je naš cilj, da iz vsakega, ki ga imamo, potegnemo maksimum. Za enkrat to pri enih uspeva, pri drugih pa ne. To je konec koncev tisto, kar nam daje voljo do dela. Če bi vedeli, da smo naredili vse in je to to, bi težko naredili korak naprej. Če pa vemo, da imamo rezerve in to celo pri najboljših, pa je to velika motivacija za vse. Tako za trenerje kot tekmovalce. Vsi se zavedamo, da zmoremo in znamo še bolje.

Prvi slovenski biatlonec sezone je bil brez konkurence Klemen Bauer, kako ocenjujete njegovo leto? Klemen je napredoval zelo stabilno. Vsako sezono je bil boljši. Lani bi bil v svetovnem pokalu še višje, če se ne bi novembra poškodoval, kar mu je onemogočilo normalen trening vse do januarja. Letos je naredil izrazit preskok, tudi streljal je stabilno, čeprav je napak pri njem še vedno preveč. To nenazadnje niso majhne napake, ki se zgodijo tudi najboljšim, ampak debele, grde napake. V streljanju stoje je sposoben narediti tudi začetniško, šolsko napako. Če nam bo uspelo to do naslednje sezone izničiti in bodo ostale le še majhne napake, bo precej napredoval. Že tako je v teku med najhitrejšimi, na nekaterih tekmah celo najhitrejši in glede na to, da tudi strelja relativno hitro, je treba resnično poskrbeti samo za stabilno streljanje stoje. Na oko je videti, da bo dela malo, a gre za psihološki problem in ne kakšno motorično pomanjkljivost. To se lahko popravi čez noč, lahko pa se tudi nikoli ne. Je pa že sedaj lahko na vsaki tekmi med najboljšimi. Tudi z vabilom na Kamčatko je dobil potrditev, da je prepoznan kot eden največjih. Tekmeci ga spoštujejo, predvsem njegovo fizično moč pri teku, ampak kot sem že dejal, izboljšati mora streljanje stoje.

V vašem "varstvu" je bila v minuli sezoni tudi izjemna Teja Gregorin. Ves čas je bila blizu, a nikoli prav na vrhu. Kdaj se ji obetajo stopničke? Po lanski sezoni, ki je bila zanjo kljub medalji na svetovnem prvenstvu slaba - 32. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, po dveh sezonah, ko je bila med 15, pač ni ravno uspeh -, je bil njen edini motiv, da se v teku vrne na tiste pozicije, na katerih bi svojim talentom in predanostjo morala biti. To ji je tudi uspelo. Malo je sicer nihala, bila na koncu zelo utrujena, saj je nastopila praktično na čisto vseh tekmah in so ji morali na koncu celo brisati točke. Motiv je bil, da ostane med deset in to ji je uspelo. Cilj je bil nastopiti najboljše na Pokljuki ter na olimpijskih igrah in tudi to je uspelo. Za stopničke ji manjka hitrejše streljanje. Mora tvegati več. Včasih tudi kakšno tekmo žrtvovati, ker bo na strelišču delala napake, ampak preprosto mora ustreliti v 24, 23 sekundah. Če bi ji to uspelo letos, bi bila že trikrat na stopničkah, saj ji je na nekaj tekmah samo toliko manjkalo. Ona pa gre na 'ziher' in strelja 33 sekund leže ter 32 stoje. Če bi to razliko odštel pri nekaterih njenih izidih, bi bila trikrat na stopničkah. Če bo premagala samo sebe in začela tvegati, potem bo večkrat na stopničkah in mogoče tudi malo večkrat slaba. Letos je bila praktično na vseh tekmah uvrščena od 5. do 15. mesta, na parih okrog 20. in samo na dveh slabša od 30. To so že veliki rezultati, stopničke pa so brez hitrejšega streljanja preprosto nedosegljive. Na vsaki tekmi so namreč punce, ki tečejo enako hitro ter ustrelijo 'ničlo', in to bistveno hitreje. Teja lahko strelja ničlo v 32 sekundah dvakrat, pa še vedno ne bo na stopničkah. Streljati mora torej hitreje, natančneje, skrajšati mora čas do prvega strela. Tam je najpočasnejša.

Vasja Rupnik in Peter Dokl sta letos osvajala točke, Vasja sploh prve. Kako ste zadovoljni z njunimi dosežki? Vasja se je letos sploh prvič nekam premaknil. Je nekoliko bolj stabilen in po petih letih tudi počasi začenja razumeti biatlon.Napredek je napravil tudi v teku. Sedaj se tekaško uvršča med osem do dvajset, včasih 25, ampak to so že zelo majhni zaostanki za najhitrejšimi. Tudi strelja relativno hitro, glede na to, da ni tako zanesljiv. Je pa njegov problem v tem, da je vedno tretji ali četrti v ekipi zato tudi vedno štarta v tretji ali četrti skupini. Na tekmah ima zato precej slabše pogoje. Prva in druga skupina sta večinoma boljši, tretja in četrta pa slabši. Ker tečejo v krogu, se namreč proga že obrabi in včasih predre, zato nekateri njegovi rezultati niso povsem realni. Upam, da bo vztrajal naprej. Glede na to, da so ga v vojski vrgli ven, upam, da se bo našla volja tukaj na zvezi, da se mu omogoči nekakšno socialno varnost in bo lahko treniral. Motiva in veselja mu ne manjka, tudi telesno je še daleč od maksimuma in menim, da lahko teče precej hitreje. Hočemo ga obdržati.

Pa Peter Dokl? Pri Petru krivdo jemljem nase. Vsi se bojimo tega, da bo nekdo pretreniral, se pravi, da bo treniral preveč. V olimpijski sezoni je pač tako, da moraš tvegati in iti do roba. Peter je pač padel čez. Delal sem programe in ga porinil prek roba. On je discipliniran, ambiciozen in vedno je dal vse od sebe. Ima smolo, da so v ekipi Jakov, Klemen in Janez, ki so vsi po vrsti izjemni tekači. Samo predstavljajte si, da vozite z njimi kolo. Oni poganjajo na rotaciji 2, vi na 3. Ko gredo z rolkami na Pokljuko, imajo oni načrtovan rezultat 3 in pol, Peter pa 5 in pol. Vsi ti treningi so ga tako preobremenili, da je pregorel. Kljub temu, da je že jeseni kazal potencial. Testiranja so bila pozitivna in vsi smo bili zadovoljni. Do zime se intenzivnost treninga samo še dviguje, oni, ki so konji, so to zdržali, Peter pa je pregorel. Jaz bi ga moral v tej njegovi vnemi znati ustaviti ter mu povedati, naj jim ne sledi in dela stvari v svojem ritmu. Žal, tudi sam sem si želel, da bi naredil preboj. Prepričan pa sem, da mu bo to koristilo v prihodnosti, a letos je organizem preobremenil. Tekaško in strelsko je sicer ostal na istem, se je pa konkurenca tako zaostrila, da če si včasih z dvema minutama zaostanka še prišel do točk, danes nisi niti blizu. Njega mi je najbolj žal, a če pogledamo, da sem imel v ekipi šest tekmovalcev in samo on ni naredil napredka, je to majhna žrtev. Nemci denimo jih imajo sedem, osem v A ekipi pa so jih šest zafrknili. Čeprav imajo bistveno bolj razvite inštitute ter stroko. Seveda pa je Peter tekmovalec, ni številka, zato sem zanj bistveno bolj v skrbeh, kot se veselim za tiste, ki so dobri.

Še beseda ali dve o veteranu Janezu Mariču, ki ima za seboj nadvse težavno sezono ... Če bo nadaljeval, in jaz mislim, da bo, ni razloga za skrb. Tekaško je vsako sezono na vrhunski ravni. Tudi po poškodbi se je hitro vrnil na vrhunsko raven. Pa tudi treninga ne potrebuje toliko kot drugi, saj ga ima že toliko akumuliranega. Je pa problem tisto njegovo streljanje stoje. Če bo to uspel izboljšati in predvsem streljati hitreje, je lahko tekmovalec tipa Sykora, ki se tudi z enim zgrešenim strelom uvršča med trideset najboljših. Več kot dva pa res ne sme zgrešiti. Njemu pa se dogaja, da stoje zgreši tri, štiri, tem doda še enega leže ... Pri tej konkurenci, ki je sedaj v biatlonu, to preprosto ne gre. Zadnjič je bilo v minuti uvrščenih nič manj kot 56 tekmovalcev. Toliko zgrešenih strelov si pač ne moreš privoščiti. Sploh pa ne tistih poceni, kot jih daje Janez. On tri zadene in zadnje dva zgreši, ker popusti in mu pade koncentracija. Lahko bi jih zadel in ni prav nobenega razloga, da jih ne. Je dovolj miren in dovolj pripravljen, ampak zgreši samo zaradi pomanjkanja koncentracije.

Je že kdo na vratih A-reprezentance? Kako napreduje Vid Vončina? Njega bomo letos vključili v reprezentanco. Lani je sam prišel na priprave in bil praktično do odhoda Mehleta sam. Potem smo ga namesto Mehleta vključili v ekipo, da je imel pokrite vsaj zimske priprave. Bil pa je žrtev obsežnega in napornega treninga. Od njega nihče ni pričakoval ničesar, moral je le celo zimo trenirati. Same tekme bi ga potisnile iz treninga, zato je relativno malo tekmoval in celo zimo treniral. Nabral je ogromen kapital, premor pa bo zanj krajši. Ker ni veliko tekmoval, bo začel praktično že konec aprila trenirati in ga bomo vključili v reprezentanco. Ni več nekakšen eksperiment, kot smo poskušali lani, ko smo si dejali, potegnimo nekoga dobesedno s ceste in ga spravimo na vrhunsko raven. Star je 24 let, mislim, da bo potreboval še dve, tri leta, da bo prišel na raven teh fantov. Potencial je izreden, je inteligenten, umirjen, premišljen. Ogromno razmišlja o biatlonu in tem, kako izboljšati streljanje. Bo zelo dobrodošel v ekipi, obenem pa bo postal konkurenca tem, ki so trenutno v ekipi zabetonirani. Tako bo spet prava borba za mesto v ekipi in nastope v svetovnem pokalu. Ostali bodo morali bežati pred njim, kar bo poskrbelo za bolj kakovostne treninge.

Kdaj se začnejo priprave na naslednjo sezono, kako se jih boste lotili? Prevelike revolucije ne bomo zganjali. Ta sistem priprav in treninga je očitno uspešen, popraviti moramo le še kakšne podrobnosti. Glede na to, da denarja ni veliko, da je v finančni stiski praktično cela država, bomo zadovoljni že s tistim, kar smo imeli na voljo letos. Že to je zagotovilo za napredek, zato nimamo kakšnih večjih zahtev. Pomembno je le to, da imamo toliko, da lahko izpeljemo normalne treninge. Začnemo v maju. Že na začetku maja bomo imeli en tak krajši trening kamp, tridnevni. Da se dogovorimo, postavimo cilje, da tekmovalci povedo želje, kje si želijo napredovati. Tridnevni trening, kjer bo ogromno časa namenjenega analizam. Predstavil bom vse številke, ki so jih uspeli tekmovalci pričarati v sezoni. Nekje po 20. maju pa že pripravljamo daljši trening kamp, deset do dvanajst dni, kjer se bo začelo zares.

Se boste udeležili kakšnega poletnega prvenstva? Letos je svetovno prvenstvo v letnem biatlonu v Bolgariji in ga bomo zanesljivo izpustili. Poleti ne bomo tekmovali. Tudi trening bo nekoliko drugačen, ker ni olimpijske sezone, pa tudi svetovno prvenstvo v Hanti Mansijsku je letos kakšen mesec dni kasneje kot ponavadi. Sezone se bomo s potrpljenjem, ustaviti pa bomo poskušali tudi tisto pretirano navdušenje in zagon, ki ga imajo tekmovalci ponavadi že v maju. To mora priti na vrsto šele v novembru, ko se začnejo tekme. Ponavadi pridejo tekmovalci že vsi naostreni na priprave, nato pa imamo aprila z njimi težave in se mučimo s tem, kako jih motivirati.