Teodora Poštič: Jokala sem od veselja

Konec septembra letos se je Žirovničanki uresničil življenjski sen, saj si je v Obesrtdorfu le nekaj dni po praznovanju 25. rojstnega dne pridrsala olimpijsko vozovnico. Štirikratna zaporedna slovenska prvakinja je lani že skoraj obupala in bila na tem, da drsalke za vselej pospravi v kot. Tudi zato, ker je z njenim vrhunskim športom povezanih preveliko stroškov, sredstev pa ne dobi ravno veliko. A po 19 letih drsanja se je odločila, da gre naprej, kar se je obrestovalo. Zato, da njen kratki in dolgi program delujeta kar se da najbolje, sodeluje s četverico ljudi – fitnes trenerjem Sergejem Rozmanom, psihologinjo Tanjo Kajtna, maserko Matejo Libersar. Glavna pa je seveda trenerka Marina Pirkmajer. Ponovitve in ponovite enih in istih elementov, piljenje piruet in skokov – vse to, da bo na OI v Kanadi Slovenijo predstavljala, kot se spodobi. Teodorina najboljša uvrstitev sega v letošnji januar, ko je na EP v Helsinkih zasedla 18. mesto. Kot pravi slovenska olimpijka, ji brez pomoči staršev v vseh teh letih ne bi uspelo.

Februarja boste potovali na olimpijske igre. Gledate na to kot na uspeh kariere? To je bila res pika na i, saj sem si tako zelo želela olimpijskih iger, da sem jokala od sreče, ko sem videla, da grem v Vancouver. Za mano so vzponi in padci, dobre in slabše sezone. Če ne bi verjela vase, ne bi vztrajala. V to drsanje je vloženo toliko truda, odrekanja in denarja, da si le malokdo lahko misli.

Bili ste že na tem, da odnehate z vrhunskim športom … Bila sem v veliki dilemi, če se mi sploh še splača drsati. Razmišljala sem, kaj če se mi ponovi prejšnja sezona, kaj če mi nič več ne uspe. Potem sem se pri sebi odločila, da si takšnega razmišljanja ne dovolim. Rekla sem si, da bo v novi sezoni popolnoma drugače. In poglejte danes!

Na olimpijskih igrah bo konkurenca seveda izjemna. Pripravljate novo točko za Kanado? Kakšen je cilj? Ne, program ostaja enak kot lani. Odločili smo se, da ga ne bomo menjali, zato da bo vse domače in tako, kot mora biti. Neštetokrat bom prevozila vajo, zato mora biti vse v glavi in avtomatsko. Cilj pa je seveda finale (nastopilo bo 30 drsalk, 24 jih gre v finale, op. p.). Ne želim pa govoriti o končni uvrstitvi.

Kako kratek program, ki vodi v prostega, pripeljati brez napake do konca? Ker si na takšni tekmi pod velikim pritiskom, je potrebna res izjemna koncentracija. Četudi svoj program obvladaš do potankosti, se lahko zgodi marsikaj. Na dan nastopa sta pomembni koncentracija in natančnost. Vsaka napaka lahko drago stane. Še bolj se to pozna pri meni, saj sem iz Slovenije in me popolnoma drugače ocenjujejo kot predstavnice Japonske ali Amerike.

Kje so vaše šibke točke? Ponavadi dobim dobre ocene na skokih, saj je pri njih težje goljufati. Vsak skok ima svojo vrednost - če ga izvedeš, dobiš točno določeno oceno. Na vseh drugih komponentah pa lahko sodniki odbijajo točke, zato je meni težje, ker nisem neko ime in ne prihajam iz 'prave' države.

Pa padci? Kako se po njem tekmovalec zbere? Zelo težko. Če padeš, najprej doživiš šok, ob tem izgubiš energijo in koncentracijo. V glavi imaš druge stvari, zato je po padcu veliko težje nadaljevati.

Kako poteka priprava programa? Najprej izberemo glasbo, kar mi je sicer najtežje opravilo, nato grem v Dortmund h koreografu (za kratek program, ki traja 2:50 minute plača 1500 evrov, op. p.), potem pa ure in ure preživim na ledu, dokler nisem zadovoljna.

Trenirate zgolj na drsalni površini/ledu? Veliko delam tudi v fitnesu s svojim trenerjem, vse ostalo pa na ledeni ploskvi. Včasih smo imeli še pilates, a tega ni več. Lahko bi tudi na 'suhem' skakala, a mi ne ustreza. Raje vse izvajam na ledu.

Je na ledu na tekmovanju kaj improvizacije? Ne. Vse je natančno določeno, do sekunde in milimetra. Razen če narediš napako, potem začneš razmišljati, kje in kako izvesti določene elemente, ki morajo biti v programu. Zato pa pripravljaš en program dva ali tri mesece.

Finančnih sredstev je dovolj na voljo? Skozi vsa leta so mi najbolj pomagal starši, Drsalna zveza Slovenije mi plača drsalke (cca. 1500 evrov, op. p.) ter dva dresa, lani sem od njih dobila še 1500 evrov. Vse ostalo si plačujem sama. Poskušala sem s sponzorji, a jih je težko dobiti.

Še to sezono, nato končate kariero? Ne vem še. Če bi me vprašali lani, bi rekla seveda. Danes pa ne vem. Do konca sezone so še štirje meseci, bom videla, kako bo. Absolutno si bom vzela dolgo pavzo za premislek. Rada bi tudi začela živeti življenje, ki ga sedaj pravzaprav nimam, pa dokončala študij na visoki poslovni šoli. Včasih je tako težko, da se zjočem od hudega.

Komu pripisujete največ možnosti za vrh v Vancouvru? Ju na Kim je zelo dobra. Pa Japonkama Miki Ando in Mao Asada – te so po mojem mnenju prve favoritinje za zlato.