Špela Cerar: Samo nervoze ne sme biti

Če so v na novoustanovljeni regionalni ligi "krimovke" začele s tremi porazi (proti Podravki, Kometalu in Budućnosti) in šele v četrti tekmi vknjižile zmago (Lokomotiva), so minuli konec tedna delno navdušile proti – vsaj na papirju – najmočnejšemu nasprotniku, avstrijskemu Hypu. Napredek v igri je viden, a do začetka elitne lige prvakinj bo treba na Galjevici še marsikaj spremeniti. O trenutnem stanju v ekipi Krima, regionalni ligi ter prihajajoči ligi prvakinj smo se pogovarjali z 28-letno Špelo Cerar, ki se je po slovesu leta 2006 vrnila na mesto zločina. Nova kapetanka Krima Mercatorja pa se znova spogleduje tudi z žensko člansko reprezentanco, od katere se ni nikoli uradno poslovila, nazadnje pa je dres s slovenskim grbom nosila leta 2004.

V soboto ste v zaostali tekmi 3. kroga regionalne lige remizirali z avstrijskim Hypom, ki je lani nastopil v finalu lige prvakinj. Ste ve odigrale tako dobro ali nasprotnice tako slabo? In eno in drugo. Tudi Hypo ni v ne vem kakšni formi, je pa res, da naša igra iz tekme v tekmo napreduje. Skupek obojega in mislim, da je bil končni izid kar pravičen.

Kje pa je vaša ekipa v mesecu dni naredila največji napredek? Zagotovo v obrambi. Prav na tej tekmi smo v obrambi velik del dobro odigrale. V različici 6-0 smo bile končno homogene ter se odlično gibale. Pri 5-1 pa se še pozna, da ne igramo dolgo skupaj, kar je za tovrstno obrambo zelo pomembno. Ampak mislim, da nam gre iz dneva v dan bolje.

V klubu se je pred sezono zgodilo mnogo sprememb, v igralskem kadru do strokovnega vodstva. Je v ekipi prava kemija, ki jo ekipni šport potrebuje? Mislim, da je te vedno več. Ta recept mladih in izkušenih igralk bi moral prinesti pravo stvar. Za mlajše je vsekakor pozitivno, da imajo ob sebi starejše, na katere se lahko zanesejo. Seveda pa je potrebna potrpežljivost z obeh strani – starejših, ki niso navajene igrati z nekom, ki v tej situaciji dela več napak in ne gre le za uigravanje, ter seveda mlajših – ki se morajo učiti in nabirati izkušnje od takšnih igralk, kot je denimo Ljudmila Bodnjeva. Samo nervoze ne sme biti, pa bo šlo.

Če govoriva ravno o ruski rokometni divi Bodnjevi. Se strinjate, da Krim z njo ali brez nje kaže dva popolnoma drugačna obraza? Že samo njeno ime in lovorike predstavljajo avtoriteto in marsikaj povedo. V napadu se njena prisotnost še kako pozna. Igra je povsem nekaj drugega, ko igra 'Ljudka'. Morda trenutno ni v takšnih formi, kot bi si želeli, a kakršnakoli je, ona ogromno pomaga in opravi veliko delo, če je prisotna.

Pred vami so še trije tedni do začetka lige prvakinj, ko gostujete pri Nürnbergu. Skupina D bo kar težka ob Nemkah, francoskem prvaku Metzu ter slovitem Viborgu … Težko je karkoli napovedovati, saj smo me skupaj le dober mesec. Bile smo popolnoma na dnu, sedaj se počasi pobiramo. Enostavno ne moremo vedeti, kje smo. Regionalna liga je sicer za nas zelo pozitivna, saj na ta način pred ligo prvakinj odigramo vsaj nekaj težkih tekem, a realno stanje se bo videlo šele konec oktobra. Normalno bi bili vsi veseli, če se nam uspe prebiti naprej. Nikakor pa ne bi smel biti konec sveta, če nam to ne uspe. Zagotovo bomo delale na tem, da gremo v drugi del.

Kako pa gledate na prebujeno Olimpijo? Bo to po dolgih letih prvi tekmec Krima po meri v Sloveniji? Kakor zaenkrat kažejo rezultati v slovenski ligi, so kar suvereni. Ampak sami se z drugimi trenutno ne obremenjujemo, saj imamo preveč dela pri sebi. Sem pa seveda vesela, da se ustvarja še en močnejši klub in da bo morda tudi slovenska liga postala zanimiva.

Še zasuk k reprezentanci. Po dolgem času ste na seznamu novega selektorja Primoža Porija, nekdanjega vašega trenerja v Škofji Loki, za naslednjo akcijo slovenske članske izbrane vrste. Torej se vračate? Zaenkrat še ni nič dorečenega. Primož Pori me je poklical, bila sem nekoliko presenečena. Dogovorila sva se, da premislim in v nekaj dneh sporočim svojo odločitev.

Zagotovo slovenski ženski rokomet po neuvrstitvi na SP, OI in EP potrebuje kakšno tako roko, kot jo imate vi. Popolna pomladitev se namreč ni pokazala kot najboljša odločitev … Težko je, ker smo res padli globoko. Treba je položiti karte na mizo in ukrepati. Tudi kvalifikacije (s Črno goro, Italijo, Bolgarijo, Finsko, Azerbajdžanom za EP 2009), ki prihajajo, so sila težke. Smo v nehvaležni situaciji, a kaj? Treba je garati naprej. Generacijska luknja je sicer velika, mladih deklet pa je precej, normalno pa bo potrebno ogromno dela. Želim si, da bi se reprezentanca pobrala ter se znova uvrstila na kakšno veliko tekmovanje. Ženski rokomet v tem trenutku najbolj potrebuje podporo.