Slovenci rešujejo nogometno čast Evrope

Kaj je zaznamovalo uvodnih 16 tekem svetovnega prvenstva? Ni minilo dneva, ko ne bi bilo zaslediti motečih razmišljanj o pojavu hrupnih vuvuzel. Z naskokom največkrat omenjene besede, ki išče vzporednico v prvem mundialu na afriških tleh.

Mnogi, predvsem Evropejci, bi ji doživljenjsko prepovedali uporabo na tekmah, ponosni domačini pa se ji še ne bi odrekli, saj predstavlja tukajšnjo plat dojemanja nogometa in simbolično povezavo z Afriko. Tuji navijači so zgroženi, saj ni njihovih pesmi – izjema so bili le Angleži, ki so v drugem polčasu tekme z ZDA celo za nekaj minut s petjem himne preglasili ''ropotajoče'' enometrske rogove – nikakor mogoče slišati. Zaradi neznosnega hrupa, na katerega evropska ušesa niso vajena, a so jih po določenih ogledih tekem že vzela v zakup.

Nemška nogometna prevara?

Ogromnega števila polemik je deležna tudi žoga Jabulani. Za vratarje ena najbolj nezaželenih novosti na prvenstvu, za napadalce zaenkrat še pretežko rešljiva uganka, ki je mnoge velemojstre pustila na cedilu, saj je žoga pogosto potovala vse drugam kot tja, kamor so jo želeli usmeriti. Resda ponuja enake pogoje vsem, so pa že padle prve ljubosumne obtožbe z angleškega konca, ko so nekateri novinarji obsodili ''elf'' za nekorektno potezo.

Nemška enajsterica, ki je v prvem nastopu suvereno odpravila Avstralijo in pokazala z naskokom najboljši nogomet, naj bi v sodelovanju z Adidasom že pred štirimi meseci začela trenirati z žogo Jabulani, zaradi česar ji slednja verjetno ne predstavlja večjih preglavic. Okrogla žoga je osmešila kar nekaj vratarjev, najbolj izstopata Otočan Robert Green in ''slovenski prijatelj'' Alžirec Faouzi Chaouchi, ostale pa tudi ravno ne miri misel, da se bodo morali na prihodnjih srečanjih srečati prav z Jabulanijem. Bojda velja enako tudi za igralce v polju.

Navijači lahko uživajo

Poleg vuvuzel in žog so bile v ospredju tudi zgodbe z ulic. Južnoafriška statistika na področju kriminalnih dejanj ni prav bleščeča, zabeleženo je bilo tudi nekaj kraj, kjer so ostali praznih rok predvsem novinarji, ki niso poskrbeli za dovoljšnjo varnost, navijači, ki se praviloma gibljejo v večjih skupinah, pa tovrstnih neprijetnosti niso dočakali.

Vsaj o tem v lokalnih časopisih še ni bilo nič zaslediti. Morda nalašč ali ne, ampak pogled na sproščenost tujih navijačev v ''varnih'' območjih Johannesburga, predvsem pa na štadionih, daje slutiti, da morda prav tu leži največji plus dosedanjega prvenstva. V JAR je prispelo več kot pol milijona nogometnih turistov, ki z veseljem odkrivajo izjemne naravne lepote dežele z ''mavričnim ljudstvom'', tudi štadioni so izjemno udobni in ponujajo odlične pogoje. Kot da bi prvenstvo potekalo v najbolj razvitih evropskih državah. Če gledamo z zornega kota všečne infrastrukture.

Izvrstni Južnoameričani in Azijci

Kaj pa sam nogomet? Tu pravi sladokusci niso dočakali svojih pet minut. Morda je bila pomembnost tekem, privajanje na okolje in psihološka zanka uvodnih, še kako odgovornih nastopov nekaterim le v preveliko breme, a od največjih asov smo vendarle pričakovali več. Povprečje doseženih zadetkov je na najnižji točki, odkar se najboljše reprezentance potegujejo za svetovni naslov. Tudi resnejše priložnosti na tekmi lahko preštejemo na prste ene roke. Dodaš še prisotnost vuvuzel in spremljanje tekme kaj kmalu postane dolgočasna razvada. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki pa jih v prvem krogu ni bilo dosti. Če razlog leži v začetni tremi, ko se rado zatresejo kolena in je povsem naravna potreba po večji previdnosti – čeprav se je na prejšnjih prvenstvih že v uvodnih nastopih dosegalo neprimerno več zadetkov – potem si lahko oddahnemo, saj bodo nedvomno prišle na vrsto tudi boljše in predvsem atraktivnejše tekme. Brazilce je na prvi tekmi do popolnejše predstave zmotil mraz, Argentina je držala trdno v krempljih tri točke, pa četudi na krilih tesne zmage.

Pišejo se vendarle točke. Odličen južnoameriški iztržek so dopolnili Paragvaj, ki se ni ustrašil branilcev naslova, Urugvaj, ki je z igralcem manj vzdržal vse nalete Francozov, ter Čile, ki je pričakovano opravil s Hondurasom. Navdušili so tudi Azijci. Predvsem Japonci in Južnokorejci, tudi severni sosedje slednjih se niso izkazali za slabo moštvo. Daleč od tega. Nekoliko drugače je v Afriki, ki bi morala od ponosa in časti, saj prvič gosti svetovno prvenstvo, odigrati tekme kot v transu, a ga ni bilo kaj preveč opaziti. Gana je resda pahnila Srbijo v resne težave, Slonokoščena obala je stiskala obroč okrog portugalskega kazenskega prostora, gostiteljica JAR pa je zapravila dragoceno vodstvo proti Mehiki. Kamerun je razočaral proti ''modrim samurajem'', poraz Nigerije proti tako dobri ekipi, kot je Argentina, pa se ne more šteti kot posebno razočaranje. Navsezadnje so ''superorli'' proti Lionelu Messiju in druščini nudili povsem dostojen odpor. Ostane še Alžirija, o kateri vemo po nedeljskem srečanju skoraj vse.

Spodrsljaji evropskih velikanov

Kaj pa Evropa? Zanimiv je podatek, da so v prvem krogu do zmag prišle le štiri evropske ekipe. Med njimi kar tri prihajajo z alpskega področja (Nemčija, Švica in Slovenija), ena pa je nastanjena nekoliko bolj severozahodno (Nizozemska). Morda pa je prišla do izraza večja zmožnost pravočasne prilagoditve, saj so morda pogoji za igro na jugu Afrike zelo podobni ''alpskim''.

Nekaterim evropskim velikanom se prvi nastop ni posrečil. Do neke mere so lahko s točko še zadovoljne Anglija, Italija, Francija in Portugalska, Španija pa s porazom prav gotovo ne. Navdušili nista niti Slovaška z neodločenim rezultatom proti skromni Novi Zelandiji, še bolj pa povsem nenevarna Grčija proti Južni Koreji, glavoboli navijačev so se množili tudi v Srbiji in na Danskem. Ena izmed redkih predstavnic 'stare celine', ki je reševala čast, je bila prav Kekova četa. Po ogromni Rusiji je na kolena pahnila Alžirijo, edino predstavnico arabskega sveta na letošnjem spektaklu, morda pa v petek zagreni življenje še eni svetovni velesili, ZDA. To bi bila res posebna zgodba s srečnim koncem.