Še vedno nosim spodnje hlače z Eura 2004

Sportalova ekipa je Velenjčana obiskala na severu Nemčije. V mestu z nekaj več kot 230.000 prebivalci se kmalu 24-letni slovenski igralec odlično znajde. Ko si ga je leta 2004 v svoji ekipi zaželel Zvonimir Serdarušić, mu je padla sekira v med. Napredoval je v igri in postal igralec svetovnega kova. Izoblikoval je osebnost ter postal fant od fare. Ob mrzlem Baltiku je našel prijeten krog ljudi, dobre prijatelje, obilico rokometnega znanja in zabave. O njegovi rokometni poti smo že mnogokrat pisali, zato smo s popularnim "Videkom" v bolj sproščenem vzdušju tokrat zajadrali po Kielu, se ustavili na kavi in kosilu. V mestu ga poznajo prav vsi, zato se ne preveč rad "potepa" okoli. V prijetni družbi in pogovoru smo izvedeli marsikaj, čemur običajno na športnih straneh ne namenjamo veliko prostora.

Letos niste ponovili lanskega ''trojčka'' (osvojiti DP, pokal in ligo prvakov). Razočaranje ob porazu v ligi prvakov se je vsaj delno zacelilo ob sredinem zmagoslavju v Göppingenu in novem naslovu nemškega prvaka … Obujati spomine po tekmi je odveč, saj bo to ostalo v spominu do konca življenja. Razočaranje je seveda bilo veliko, a vseeno smo osvojil nemški naslov prvaka. V soboto se v Kielu obeta velika 'fešta', na kateri si bomo nedvomno dali duška. Zabava s soigralci, prepevanje s publiko, sprevod po mestu … Mislim, da se bomo končno vsi sprostili.

Kakšno je vaše življenje v Kielu, ko nimate klubskih obveznosti? Počivam, se družim s soigralci, grem na kosilo z Nikolo (Karabatićem, op.p.) in Igorjem (Anićem, op.p.) ter na kakšno pivo. Drugače pa igrava z Nikolo play station 3 in Nintendo WII. Ko je vreme lepo, se odpravimo na plažo ali v Hamburg po nakupih ter pogledat, kaj se v mestu dogaja.

Boste lahko z zaslužkom od športne kariere živeli do konca dni? Ne verjamem. Upam, da bom zaslužil toliko, da bom imel boljši standard, ki sem ga navajen tudi sedaj. Bi pa bila utopija, da bi mislil, da po koncu kariere ne bom nič več delal.

Športni prostor v veliki meri krojijo menedžerji. Kakšne so vaše izkušnje? Trenutno sem brez menedžerja in ga tudi ne potrebujem. Imel sem ga in bil zelo razočaran. Bolj ali manj so vsi enaki, se pa najdejo tudi izjeme. Boljši so tisti, ki jim menedžerski posel ni edini vir dohodka in to opravljajo iz veselja.

Se v Nemčiji srečujete tudi z drugimi slovenskimi športniki? Zadnjič sem bil na tekmi med Hamburgom in Werderjem iz Bremna, a nisem imel telefonske številke od Miša Brečka, saj bi ga v nasprotnem primeru z veseljem poklical. Stiskal sem pesti za Prašnikarja, ki je ostal v prvi ligi, čeprav je bil njegov klub popolnoma na dnu lestvice. Nihče v Nemčiji ne morje verjeti takemu uspehu, jaz pa veselo razlagam, da drugače ne more biti, saj je slovenski trener. Sicer pa sem na zvezi tudi z Romanom Pungartnikom in nekoliko manj z Boštjanom Hribarjem.

Slovenski športnik težko uspe v državi, kot je Nemčija? Glede na to, da nas je Slovencev samo dva milijona, sem zelo ponosen, da nas je kar nekaj športnikov, ki igramo v močnih tujih ligah. Seveda pa sem vesel tudi vsakega uspeha našega športnika v tujini.

Se vam zdi, da ste slovenski športniki v domovini premalo cenjeni, v tujini pa vas kujejo v zvezde?! Absolutno, ker nas je veliko, ki igramo pri svetovnih klubih in imamo precej pomembne vloge, ko se vrnemo v domovino, pa se nekateri do tebe obnašajo, kot da si pesek. Saj ne pravim da vsi – gre za manjšino -, a vseeno se ti zdi za malo.

Počitnice so za športnike običajno kratke. Kako jih izkoristite? Komaj jih čakam, saj je to čas brez živčnosti. Sicer je slednja vselej prisotna, vendar ne, da bi jo vršili drugi, sami pri sebi ustvarjamo pritisk. Vemo, da smo THW Kiel in da nas vsak želi premagati, tako da je malo težje kot v Španiji. Sam sem na desnem krilu, tako sem še pod večjim bremenom, ne smem si namreč privoščiti preveč slabih dni. Počitnice pridejo še kako prav, da popolnoma odmislim vse skupaj.

Imate pred tekmami še kakšne posebne priprave? Pred vsako tekmo potekajo priprave enako. Imam pa še vedno na tekmah iste spodnje hlače, kot sem jih nosil na evropskem prvenstvu 2004.

Kako bi primerjali navijaški kulturi: slovensko in nemško? Ustavljanje na ulici, dajanje avtogramov je podobno kot v Sloveniji; morda je tukaj tega celo več. V Sloveniji te večinoma samo gledajo, tu pa pristopijo do tebe brez strahu. Navijanje v dvoranah je različno, odvisno predvsem, ali gre za tekmo Bundeslige ali lige prvakov.

Ste imeli težave s privajanjem na okolje? Srečo sem imel, da je bilo veliko novih igralcev, ki smo se skupaj morali privajati na okolje in si bili v veliko pomoč. Klub nam je pomagal, prav tako tudi igralci, ko smo bili še izgubljeni. Na primer pri plačevanju računov ali prevajanju stvari, ki jih nismo razumeli, usmerjanju v mestu … Zdaj pa podobno počnemo mi, ko v ekipo pride novinec.

Kako deluje klub glede malenkosti, kot so pranje športne opreme, zagotavljanje prehrane in podobno? Težava je, da nimamo svoje dvorane. Če bi jo imeli, bi imeli svojo pralnico, tako kot jo ima Barcelona. Sami smo želeli najeti nekoga, ki bi za to skrbel, ampak v tem primeru moraš to osebo plačevati, kar bi bilo nekoliko preveč za 'manschaft kasse' (prevod: igralski hranilnik). Ni organizirane prehrane, vendar novincem klub pomaga, če želijo.

Igralski hranilnik? V slednjega se nabirajo denarna sredstva v primeru zamujanja na trening, skupne dogodke, neupoštevanje dogovora pri nošenju oblačil. Gre za malenkosti. Najdražja je trenutno dvominutna kazen zaradi ugovarjanja sodniku, rumen ali rdeč karton. Prva minuta pri zamujanju na trening znaša 50 evrov, vsaka naslednja pa 25. Red je in red mora biti.

Sami veliko prispevate v blagajno? Letos sem kar nekaj prispeval (smeh). Na prvi finalni tekmi lige prvakov sem si prislužil kazen zaradi ugovarjanja sodniku, v pripravljalnem obdobju sem zamudil na trening osem minut, ker sem zaspal. No ja, sem še kar v redu, so pa igralci, ki so veliko bolj radodarni. To je nenazadnje bolj za zabavo, saj na koncu s tem denarjem nakupujemo za piknike ali darila za soigralce, ko imajo rojstni dan.

Vse ''zebre'' zelo hvalite Zvonimirja Serdarušića. Kaj je na njem tako telo posebnega? Na njega se lahko zaneseš v vsakem trenutku, tako v strokovnem smislu kot osebno. Vsak trener ima svoj koncept igre, ''Nokin'' pa je očitno pravilen, saj je osvojil vse, kar se osvojiti da. Pa ne le enkrat! Vprašati takega trenerja za nasvet, je neprecenljivo.

Vas ob temačnih in mrzlih zimskih dneh severa Evrope zamika, da bi igrali pod vročim španskih soncem? Tu sem kar zadovoljen, saj mi nič ne manjka. Nikoli ne moreš imeti vsega naenkrat. V Kielu je pretežno dež, vendar sem se navadil na to. Šteje le, da sta klub in ekipa ''ta prava''.

Kmalu boste praznovali 24. rojstni dan. Boste priredili zabavo? Ne, nimam energije. Niti časa. Z domačimi bomo verjetno 24. maja pripravili le kakšen piknik doma v Sloveniji.

Ko ste prišli v Nemčijo, ste dejali, da ni deklet, lepših od Slovenk. Da v Nemčiji zagotovo ne boste našli življenjske spremljevalke … Zarečenega kruha se največ poje. Zgodilo se je in vesel sem, da sem z Johanno.

Očitno vas čakajo še bolj naporni časi, saj se je spremenil sistem kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Na sporedu bo mnogo več tekem v različnih obdobjih. Veseli spremembe? Ne razum EHF-a (Evropske rokometne zveze, op.p.), kako lahko to naredijo. Ves čas se dogovarjamo, da bo tekem manj, oni pa pripravijo kvalifikacijski sistem z neprimerljivo več tekmami. S tem bo vse skupaj trajalo do 25. junija, zato bom primoran vsaj kakšno akcijo izpustiti. Do neke meje bom šel, dlje pa ne, saj bo na voljo le 15 oziroma 20 dni počitka, kar je absolutno premalo. S svojim telesom se nikakor ne bom igral in se postavljal pod tako huda tveganja.

Če ne bi bili vrhunski športnik, kaj bi počeli? Stoodstotno bi študiral, saj mi nič drugega ne bi preostalo. Po koncu srednje šole sem se vpisal na visoko poslovno šolo v Ljubljani. Nato pa sprejel tvegano odločitev in dal prednost rokometu. Takrat nisem vedel, kakšno pogodbo bom dobil, a imel sem srečo. Velikokrat je odločilno, da si na pravem mestu ob pravem času.

Bi lahko Kiel zamenjali za Slovenijo za vedno? Zagotovo ne morem reči, vendar se bom po vsej verjetnosti vrnil, saj je miselnost v Sloveniji povsem drugačna. Mi veliko bolj leži od te v Nemčiji.