Primož Kozmus: Pravi občutki šele v domovini

Primož Kozmus – olimpijski prvak. Balzam za vaša ušesa? Res se lepo sliši. Lepa nagrada za vloženi trud v sezoni, v kateri sem imel kopico zdravstvenih težav. To je vrhunec moje kariere. Upam, da bom lahko nadaljeval v podobnem slogu, saj bom v atletiki zanesljivo vztrajal do prihodnjih iger.

Prve besede? Težko jih je zbrati. Jasno, vesel sem. Rezultat ni pomemben. Šteje le zlata olimpijska kolajna. Delčki so se združili v učinkovito celoto. Vesel sem, da se je to zgodilo prav v olimpijskem finalu. Trenutne občutke bi težko primerjal s katerimikoli dosedanjimi občutki. To se zgodi enkrat v življenju. Navdušen sem nad končnim vrstim redom in vzdušjem na štadionu po moji zmagi. To sem si vselej želel. O tem sem sanjal. Sedaj sem sanje uresničil. Vem pa, da občutki niso pravi. Šele ob vrnitvi v domovino bom verjetno spoznal in razumel, kaj mi je v Pekingu pravzaprav uspelo.

Zdravljica? Uf, ganljiv trenutek. To je vse, kar lahko rečem.

Vas preseneča, da tekmeci niso zmogli spraviti kladiva prek 82 metrov? Vsekakor. Prepričan sem bil, da moja prva meta ne bosta zadostovala za sam vrh. Tudi zato sem se trudil na vso moč, da bi svoj dosežek popravil še za kakšen meter. Pozoren sem bil na Ivana Tihona. Očitno to ni bil njegov večer.

A ob njegovem zadnjem metu vam je verjetno pošteno zastal dih. Spomin na svetovno prvenstvo v Osaki, ko vas je ugnal prav z zadnjim metom, je brez kančka dvoma še vedno živ? Spomin je res živ. Spremljanje vseh tekmecev v zadnji seriji, torej ne le Tihona, ni bilo prijetno. Ko je nastopil Tihon, sem sprva pogledal v drugo smer. Nisem želel gledati. Nato pa sem si dejal: Zakaj pa ne?! Nad videnim sem bil navdušen. Očitno je tudi njega zdelal psihološki pritisk. Res bi bilo neverjetno, če bi se vselej reševal z zadnjim metom. A ponavljam, nevaren ni bil le Tihon. Zavedati se moramo, da končni rezultat 82,02 m za finale olimpijskih iger vendarle ni dosežek, ki bi ga lahko označili za presežek, za nekaj nedosegljivega. Zato sem trepetal do zadnjega meta.

Ste razmišljali o razlogih za slabše dosežke tekmecev? Prav vsi finalisti, predvsem pa tisti najboljši, smo bili vrhunsko pripravljeni. O tem ni nobenega dvoma. Toda v olimpijskem finalu je pritisk zares izjemen. Menim, da bi veliko pokazala analiza metov. Prav vsi po vrsti smo nizali tehnične napake. Tudi moji meti me niso zadovoljili. Storil sem preveč napak, toda vendarle manj od konkurence. Vsi pa smo bili pripravljeni za boljše mete. Boj za zlato odličje se je tako odvijal na meji 82 metrov, česar nisem pričakoval.

Tudi zaščitna mreža ni ostala nedotaknjena … Da. Ponavljam: gre za pritisk.

Ob vašem zadnjem metu ste bili že olimpijski prvak … Met za dušo. Ha, ha …

A do idealnega meta niste prišli? Ne. Pritisk je vplival tudi na moje mete. Skušal sem se zbrati. No, v tem trenutku to niti ni pomembno.

Kako pa ste preživeli obdobje med kvalifikacijami in velikim finalom? Brez omembe vrednih posebnosti. Povsem mirno. Nisem se želel kaj prida obremenjevati. Pripravljal sem se na tekmo. Vse sem vložil v ta nastop. Priprava je bila očitno učinkovita.

Naslednji izziv – svetovni rekord? No, izzivov je še kar nekaj, med drugim tudi evropsko in svetovno prvenstvo. Tudi svetovni rekord ostaja izziv. Tega nikakor ne skrivam. Gre za večletni projekt. Počakajmo do leta 2012. Morda bo rekordna znamka padla v tem obdobju.