Pravljica o dveh kuharjih

Za takšnega pa je potrebna zmaga dobre strani, za katero ves čas odkrito navija naključni bralec, ki navadno hitro prepozna, v katerih dejanjih se zrcali poštenost. Pravljic pa ne zasledimo le v knjigah za najmlajše. Dogajajo se tudi na športnih bojiščih, kjer vladajo zakoni odraslih. Vsaj eno pozna tudi slovenski nogomet.

Končala se je nič kaj pravljično, saj ji je neslaven konec izpisal spor dveh trmastih in močnih osebnosti. Selektor Srečko Katanec in prvi zvezdnik Zlatko Zahovič nista našla skupnega jezika. Edinega, s katerim sta se obrnila javnosti, so prelivala čustva in uporaba žaljivih primerjav, pravega diplomatskega načina, ki bi med štirimi stenami zgladil nesoglasja, pa nismo dočakali. Tudi osem let po omenjenem dogodku ne.

Specialiteta slovenskega nogometa

Pravljica se je v besednjak domačega žogobrca vrnila po nepozabnem zmagoslavju nad veliko Rusijo. Selektor Matjaž Kek se je je ves čas otepal. Ponavljal je, da so se pravljice že izpisale, nastop na svetovnem prvenstvu pa je sprejel kot resnično nagrado, ki jo velja izpostavljati v sedanjiku.

''To je ena resnična zgodba, kot jo piše nogomet, ne pa pravljica,'' je večkrat poudaril. In ni se uštel. V resničnih zgodbah v življenju se ne cedita le med in mleko. To se je kmalu izkazalo tudi v slovenski reprezentanci. Da bi veliko rajši pisali o razvadah, ki jih nudijo nogometni velemojstri na igrišču, o njihovih prekrasnih zadetkih, zgodovinskih zmagah, nepremagljivih nizih, zadovoljstvu ob vedno boljši infrastrukturi, ogromnem zanimanju navijačev in še čem, ni nobena skrivnost. Žal pa nogomet že dolgo ni več igra, ki poteka le na igrišču od začetnega do zaključnega sodnikovega piska. Nogomet predstavlja veliko več. Tudi temne stvari iz zakulisja, ki po svojih močeh odrejajo razplet dogodkov. Prste ima vmes denar, današnjega sveta vladar. Z njim vred se nad nogometni svet vijejo nepregledne pajčevine afer. Ponekod ponagaja stavna mafija s prirejanjem izidom in poneumljanjem sodnikov, nekateri imajo opravka s prepovedanim dopingom, visoki prejemki igralcev neredko razjezijo navijače, ki ob kupljeni vstopnici ali dresu pogrešajo iskren odnos in večjo borbenost na igrišču, vedno več nepredvidljivih zapletov so spisale nečedne in skrivnostne igrice ob prestopih, kopja se lomijo tudi okrog zavarovanja, tako v klubskem kot reprezentančnem smislu. In da, strasti se lahko ogrejejo tudi v primeru odločanja o višini premij in nagrad. To je letos postala slovenska nogometna specialiteta.

Igralci so se odločili za drugega kuharja

V vlogi glavnega kuharja sta se preizkusila dva predsednika (priimka obeh se začneta na črko S), ki sta imela na voljo ogromno loncev in sestavin (beri strokovno vodstvo in igralce), a cilja nista izpolnila. Čeprav sta vedela, da je pred pultom prostor le za enega. Lačno občinstvo v jedilnici, ki je čakalo na gostijo (beri navijači), je ostalo nepotešeno. Kmalu po koncu svetovnega prvenstva v JAR, ki je postregel z nekaterimi sladkimi deserti, a tudi usodno Donovanovo grenivko, so njihovi želodci začeli spet kruliti. Bližal se je začetek kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu leta 2012. Namesto da bi si kuharja segla v roke in se skupno odločila za najboljši recept, se je dodatno zapletlo. Prvi se je z vidno užaljenostjo spominjal dogodkov s svetovnega prvenstva, ko so mu nogometaši po usodnem porazu z Anglijo na letališču družno zapeli provokativno pesem in ga označevali za lopova. Čeprav stari srbski pregovor veleva, da kdor poje, ni (nujno) zloben, ga je vsebina pesmi, ki je odmevala iz grl najboljših slovenskih nogometašev, tako ganila, da je storil nezamišljen preobrat in se odpravil neposredno do njih. Pa čeprav so že nekaj mesecev, vse od marčevske afere ob določanju premij in nagrad za nastop na SP 2010, po njegovih besedah mimo njega stopali kot duhovi. Kot da za njih več ne obstaja in s tem neposredno omadeževali vrh krovne nogometne institucije, ki jo zastopajo na vseh tekmovanjih. Presenetljivo jim je obljubil nagrado, jim jo vmes celo že izplačal, pri tem pa še opozoril, da bodo do nje upravičeni le, če se ne odločijo za drugega kuharja. In prav to se je zgodilo. Nogometaši so kot posrednika za pogajanja z NZS pooblastili prav drugega kuharja. To je tako razburilo prvega, da je besen kot ris sprejel nov sklep, v katerem je igralcem odvzel pravico do omenjene nagrade. In kot glavni razlog navedel neupoštevanje glavnega kriterija. Pravno vprašljivo, moralno upravičeno. Tako je en kuhar skregan z drugim, drugi pa si je prisvojil glavne sestavine, ki mu jih navsezadnje niti ni treba spustiti iz rok, prvega pa obtožuje za kopico podanih laži.

Nizki udarci v kuhinji

Namesto urejene kuhinje, ki bi lahko pred vsako novo tekmo poskrbela za uravnotežen obrok in obilico sladkih priokusov, se je med pulti in grelnimi ploščami izrodil poligon za napenjanje mišic. Kuharja sta se odločila, da se bosta udarila medsebojno. Tudi z nizkimi udarci, če je treba. Javnost se sprašuje, kdo bo prej omagal, stisnil roko tekmecu in mu zaželel čim več sreče. Na ljubo slovenskemu nogometu. A tega filma ne bomo dočakali. Predsednik NZS je odločen, da ne bo več podal izstopne izjave in da ga lahko zamenja le volilna skupščina. Velja poudariti, da ga groba večina izvršnega odbora še vedno podpira, tako da bi bile spremembe v tej smeri nemogoče. Težave pa se ne bodo kar tako rešile, saj je trdno zaprisežen, da se z drugim kuharjem ne bo več pogovarjal. Niti pod razno. Raje bi se sam srečal z igralci, kar pa bo vse prej kot izvedljivo, saj slednji vztrajajo pri svojem. Po besedah kapetana Roberta Korena so se dosedanja pogajanja s predsednikom izkazala za preveč naporna. Zanimivo, podobno razmišlja tudi prvi kuhar o drugem. Zato so se igralci odločili, da bo odslej pogovore z NZS reševal predsednik SPINS. Nogometnega sindikata, ki ga bodo po vloženih zahtevah glavnega ''sovražnika'' kmalu obiskale inšpekcije.

Populist in samopromotor?

Sledi burno nadaljevanje. Kvalifikacije se na srečo nadaljujejo šele marca prihodnje leto. Nogomet pa se vendarle igra z žogo, ne pa odrejanjem sklepov in besednimi vojnami. Zato je treba narediti vse, da bodo Kekovi izbranci domači dvoboj z Italijo dočakali v primernem ozračju. Brez sledov nepotrebnih zbadanj med obema predsednikoma, ki v javnosti nabirata pluse in minuse. Spodbude in očitke. Prvi kuhar je za nekatere populist, ki se vse prevečkrat pojavlja v javnosti. In ko se, se pogosto tudi ne v najbolj prijetni vlogi. Tudi zaradi tega, ker skuša v posebni nogometni svet zakoreniniti nekatere navade iz prejšnjih služb. Vzporednice z njegovim predhodnikom, Rudijem Zavrlom, dajo vedeti, da so se v preteklosti, tudi ob podobnih poteh članske reprezentance, težave dale odpraviti potihoma, znotraj nogometne hiše. In tudi nogometaši so še naprej spoštljivo pozdravljali predsednika. Drugi kuhar se otepa obtožb, da prek reprezentance skrbi za samopromocijo svojega imena, denar ter da predstavlja podobo sindikalnega kužka, ki veliko laja (grožnje o stavki v 1. SNL), a bolj malo grize. A ima podporo nogometašev. Slovenskih junakov, ki so majhni deželici priborili nastop na največjem tekmovanju. In se na svetovni lestvici povzpeli na sanjsko 15. mesto.

Nekdo mora odnehati

Pa smo spet pri pravljicah. Očitno se v Sloveniji zgodijo na vsake osem let, nato pa del priigranega ugleda zapravijo ob prvi večji aferi. ''Kuharska'' resda še ni postregla z orkanom, ki bi resneje zamajal temelje uspeha, zgrajene pod vodstvom Matjaža Keka. Stratega, ki želi čim prej nadaljevati delo v bolj mirnih okoliščinah. Te pa bodo nastale le takrat, če bo nekdo odnehal.

A prizorišče končnega spopada še ni določeno. V pravljicah ponavadi junak premaga zlikovca. Najmlajši zagotovo stiskajo pesti za nogometaše. Navsezadnje jih tudi ne zanimajo obstranski dogodki, ampak le glavni na igrišču. Veselijo se zadetkov in zmag, žalujejo ob porazih. Nekoliko bolj odrasli, nekateri izmed njih so v najnovejšem sporu zaznali vpletenost privlačnosti denarja, nenasitnost in prekomerne porcije nespoštovanja, pa so se razdelili v dva tabora. Razdvojenost zgodovinsko gledano ni kaj koristna reč. Dokler se stvari ne bodo zbistrile, vsi vpleteni pa si segli v roke ter si pri tem pogledali v oči brez zamer, bo slovenskemu nogometu še naprej preprosto vladala – kuhinja. Morda pa bodo jedi še vseeno dišale po zmagah ...