Petra Majdič: Sanje so napovedovale olimpijsko nesrečo

Nekdanja vrhunska smučarska tekačica je za Petro Majdič zanesljivo preohlapna oznaka, saj ne vključuje neusahljivega vira vedrih misli in delovne zagnanosti na novih področjih. Zmagovalka 24 tekem svetovnega pokala, lastnica treh šprinterskih globusov, dobitnica dveh kolajn na svetovnih prvenstvih in predvsem osrednja igralka v epski zgodi o boju za olimpijski bron leta 2010 v Whistlerju je danes 33-letna poslovna ženska iz Dola pri Ljubljani. Ukvarja se z zastopstvom za znamko One Way, ki nudi opremo slovenskim tekačem, biatloncem, nordijskim kombinatorcem in rekreativnim športnikom, občasno pa za podjetja predava o ciljni usmerjenosti in motivaciji. "Vsak kovanec ima dve strani. Včasih ga je treba tudi obrniti," povzema eno od svojih sporočil in dodaja: "Ne želim, da mi uspe z danes na jutri. Če se mučiš, je užitek toliko večji. To mi je dal šport."

Med novinarji ste vselej sloveli kot nadvse hvaležna sogovornica. Je možno na podlagi izvirnosti in močne sporočilne vrednosti izjav sklepati, da ste javno nastopanje sprejeli za poseben izziv? Na področju javnih nastopov ima človek dve izbiri. Prva je učenje nastopanja, druga pa spontanost. Zaradi pomanjkanja časa sem izbrala drugo pot. Preprosto, bila sem – jaz. Dejstvo pa je, da sem drugače gledala na življenje. Tudi danes, ko gledam nazaj, vidim, koliko sta mi dala šport in narava. To je bila prava življenjska šola. Morda so bile zaradi tega moje izjave nekoliko drugačne.

Vam je po koncu kariere, ko ste stopili iz vsaj navidezno zaprtega in izoliranega športnega kroga, uspelo spoznati, kakšen vpliv imajo športni uspehi na navadne smrtnike? Po naravi sem deloholik, zato sem se hitro po koncu kariere vrgla na novo pot. Pripravljenih sem imela več področij, misleč, da mi bo na enem že uspelo. No, izkazalo se je, da mi je na vseh. Hitro sem se torej znašla v novi vlogi, nisem se prav veliko ozirala nazaj, danes pa se mi zdi moja tekmovalna kariera že zelo oddaljena. Me pa preseneti, ko mi kdo še danes stisne roko in čestita. Ne, ne zavedam se odmevnosti naših dosežkov. Trdim celo, da bi lahko uspel vsak z drobcem talenta, pravimi ljudmi okoli sebe in predvsem izjemno zavzetostjo.

Zanimivo, kot predstavnica izrazito individualnega športa večinoma govorite v prvi osebi množine … Sama ne bi imela prav nobenih možnosti za uspeh. Kdo pa so člani ekipe? To so ljudje, ki skrbijo za športnika na vseh ravneh, ga bodrijo, rešujejo težave in se tudi veselijo. To so ljudje, ki žrtvujejo svoja življenja za uspeh druge osebe. Cenim vse, kar so naredili zame. Pomembno je, da so v mojem delu videli zgodbo.

Vaš bogat opus je Slovencem ponudil kar nekaj lepih trenutkov. A globuse, zmage v svetovnem pokalu in odličji s svetovnega prvenstva prekaša epska olimpijska tekma v Whistlerju, ko ste kljubovali bolečini in tekmicam ter se z zlomljenimi rebri in poškodovano popljučnico prebili do bronaste kolajne zlatega sijaja. Ali na tisti dan kdaj gledate tudi skozi prizmo vprašanj o smiselnosti tveganja, o tem, kaj bi se lahko zgodilo, torej o mejah med zdravo tekmovalnostjo in nevarno igro z zdravjem? Če bi v moji ekipi tedaj vedeli, kakšne poškodbe sem staknila ob padcu na ogrevanju, me zanesljivo nihče ne bi spustil na štart. A nismo vedeli … Kanadski zdravniki so dejali, da lahko tečem. Prav zaradi tega o tveganju nisem razmišljala. Kadilec denimo ve za tveganje. Kolesar, ki pa se po pravilih vozi po cesti, pa se ne zaveda tveganja. A nesreča se vseeno lahko zgodi. Moja zgodba je podobna. Očitki o karieristki, ki bi storila vse za uspeh in na kocko postavila celo zdravje, torej niso na mestu. Priznam pa, da sem ob tistih bolečinah videla širšo sliko. To ni bil le trenutek, to je bila točka na premici dvajsetletne kariere. Vedela sem, da je to moja zadnja olimpijska priložnost. Če bi mi spodletelo, bi me to na psihološki ravni za vselej zaznamovalo. Vrnitev v domovino brez kolajne bi le težko prebolela.

Se potemtakem ne bi pogovarjala v vaših poslovnih prostorih? Po vsej verjetnosti ne. Predvidevam, da bi se povsem oddaljila od teka na smučeh. Danes sem tudi zaradi tega sproščena in vesela. No, v življenju se sicer vedno najdejo novi izzivi in nova sreča. A v podzavesti bi ta rana ostala. Zdaj pa … Whistler, ki je gostil olimpijske boje, dojemam kot zanimivo postajo v svojem življenju. Ni pa edina! Takšnih postaj je bilo veliko. Leto pred tem so me zelo zaznamovali dogodki na svetovnem prvenstvu v Libercu, kjer sem zbolela. Takrat sem na spletu brala forume, na katerih so me ljudje linčali. Kakšno leto sem nato dvomila o tem, ali je moje delo dobro, ali sem vredna življenja … Spremenila sem se.

Ostaniva še malo v Whistlerju. Se še spominjate, da ste le nekaj dni pred tekmo v intervjuju za Sportal dejali, da v življenju nimate športne sreče? Kot bi napovedali nezgodo … Verjeli ali ne, toda v moji ekipi smo slutili, da se bo nekaj zgodilo. Olimpijsko nesrečo so namreč napovedovale tudi sanje, kar pa sem izvedela šele naknadno. Naš nemški zdravnik je sanjal o olimpijski tekmi, na kateri prepričljivo vodim, a na koncu ne prečkam ciljne črte. Te sanje so ga spremenile. Kot vernik se je še bolj zatekal k molitvi. Poleg tega pa me je vseskozi pripravljal na nenadejane situacije. Spraševal me je, kaj bom storila, če se mi bo zlomila palica, kaj bom storila, če se mi bo snela smučka, kaj bom storila, če me bo tekmica odrinila … Iz dneva v dan. Sanjal pa je tudi trener Ivan Hudač. Tudi v njegovih sanjah sem vodila, nato pa so me tekmice druga za drugo začele prehitevati. Zbujal se je sredi noči, si oddahnil, zaspal nazaj, a sanje so se ponovile. Negotovi pomisleki so se naposled pojavili tudi pri meni. Ko sem se namreč na dan tekme vozila na prizorišče, sem bila neobičajno sproščena in mirna, zato sem se spraševala, kaj se bo zgodilo.

Kot športnica ste vselej stremeli k popolnosti. Ste v tem duhu kdaj zavestno odrinili vse zaslužene čestitke in hvalnice ter se začeli spraševati, kako bi se lahko izognili padcu na ogrevanju? Dejstvo je namreč, da bi v zdravem stanju pometli s konkurenco in zvečer poslušali Zdravljico. Življenje ti prinese tisto, kar ti je namenjeno. Naložilo ti bo toliko, kolikor si sposoben prenesti. Težjo pot dobijo tisti, ki so jo sposobni premagati. Zanimivo, ko so me novinarji spraševali, kaj želim storiti v Kanadi, se odgovorila, da nekaj, kar bo težko ponoviti. No, v mislih sem imela dve zlati kolajni. A tudi to zgodbo bo težko ponoviti. Mar ne?! Kot kaže, mi je bilo usojeno, da ljudem nekaj sporočim. Nikoli pa se nisem vprašala, zakaj se je to zgodilo meni. Ne! Zgodilo se je, grem naprej.

Se znate zdaj povsem naravno vživeti v vlogo čustvenega gledalca in navijača ali pa so okovi nekdanjega športnika pretežki? O, če bi me videli, kako se razburjam, ko spremljam kakšno tekmo, bi si lahko odgovorili kar sami. Priznam pa, da na šport gledam z drugačnimi očmi. Naj kot primer navedem Katjo Višnar in njen finalni tek na svetovnem prvenstvu 2013. Bila je četrta, kar so vsi označili za uspeh, jaz pa sem bila jezna. Vedela sem, da na največjih tekmovanjih nekaj šteje le kolajna. Pa tako blizu ji je bila.

Večkrat ste poudarjali, da si je treba "želeti največjo in najbolj oddaljeno zvezdo, saj je na poti do nje možno pobrati več manjših zvezd". Se tega načela držite tudi na novi življenjski poti, torej v poslovnem svetu? Vsekakor. A tek me je naučil, da si moram vzeti čas. Korak za korakom. Tega se držim tudi v vlogi uvoznice in zastopnice za znamko One Way. Na trgu je precejšnja konkurenca, zato se je treba boriti. Rastemo. Podobno je pri mojih predavanjih in "team buildingih". Kar naredim, poskušam narediti maksimalno. Želim pustiti pečat. Ljudem poskušam polepšati dan. Prav zato v stiku z ljudmi ne želim ponujati novih znanj. Želim jim pokloniti predvsem dobro voljo. To danes potrebujemo. Kdor je vesel, drugače gleda na svoje delo.

Le redki ljudje lahko trdijo, da so v svojem početju dokazano najboljši na svetu. Vam je to uspelo v tekaškem šprintu. Zdaj ste v svetu, kjer ni ur, tekmic na progi in stopničk v cilju. Kako ste se kot športnica spopadli s tem novim okoljem, kjer merljivost ni tako izrazita in predvsem objektivna? Ko grem zvečer domov in si rečem, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči, potem sem zadovoljna. Ko je miza čista, projekt zaključen, je poglavje zaprto. Takšno življenje mi daje veselje. Predvsem pa ne želim biti nepoštena do ljudi. To mi je ostalo še iz športnih dni. Nikogar ne želim opehariti in mu ponuditi najmanj za največ denarja. Želim biti poštena. Ne želim obogateti čez noč. Še več, nisem oseba, ki bi sanjala o bogastvu.

Športniki pogosto poudarjajo požrtvovalnost in zavestno odrekanje med kariero. Ste si po tem, ko ste smuči postavili v kot, vzeli čas za "grehe", za uživanje v stvareh, ki so bile pred tem dve desetletji neizvedljive? Letos sem bila na tritedenskem dopustu, med katerim sem obiskala Avstralijo, Fidži in Singapur. Tudi v prihodnje želim vsaj enkrat na leto na kakšno potovanje. Najraje prav v takšne kraje. Zakaj? Tam so ljudje veseli. Žal se pri nas zaradi krize na vsakem koraku srečujemo z negativizmom. Tam pa se imajo lepo. Ljudje so revni, a se vseskozi smejijo. Prav to mi da vedeti, da za srečo ne potrebujem veliko. Vem pa, da bom delala od jutra do večera.

So vas v dveh sezonah od upokojitve kdaj "zasrbele" noge? Po končani karieri sem bila sprva zelo aktivna, nato sem imela težave s hernijo. Zdaj pridno vadim. Če se navežem na predhodno vprašanje, lahko povem, da sem se nekajkrat lotila vadbe, a po 20 minutah ugotovila, da nimam prave volje. Veste, kaj sem storila? Pospravila sem stvari in se odpravila domov. Neprecenljiv občutek. Boljše kot najboljša torta. Občutila sem svobodo. Da, svobodna sem!