Petek,
13. 12. 2013,
13.11

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Petek, 13. 12. 2013, 13.11

8 let

"Pa saj veste, ni vse v olimpijski medalji"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
"Mislim, da sem v Calgaryju doživel psihični in motorični vrhunec, ne vem, komu se moram za to zahvaliti, očitno mi je bilo res dano."

Matjaž Debelak je skromen možakar. Ki se mu dejstvo, da ima doma (nekje v omari) dve olimpijski medalji, ki si jih je leta 1988 priskakal v Calgaryju, ne zdi prav nič posebnega. V nostalgično obarvanem intervjuju za Sportal je 48-letnik iz vasi Juvanje pri Ljubnem spregovoril o dneh, ko se je vse vrtelo okrog nosilcev medalj iz Calgaryja, in enkrat za vselej pokomentiral tudi anekdoto, ki vključuje razočaranje, umetniško sliko in reko Savinjo. Pojasnil je tudi, zakaj vse vendarle ni v smučarskih skokih, niti v olimpijski medalji.

Skoraj 23 let je že, odkar ste se poslovili od smučarsko-skakalnega cirkusa. Dolgo, pa hkrati niti ne. Pogrešate smučarske skoke, vam manjka občutek, ki ga prinaša odriv z rampe, odskok z odskočišča, slava, ki jo prineseta dve olimpijski medalji? Kaj pa vem. Občasno se res spomnim na tiste čase in me kar potegne, na splošno pa o teh letih ne razmišljam. To obdobje je mimo, priznam pa, da se je bilo na začetku res težko sprijazniti, kajti kariero sem končal dobesedno čez noč. Takrat sem se zakopal v službene obveznosti in nisem imel niti časa, da bi razmišljal o smučarskih skokih, potem so prišli družina in pet otrok. Za zdaj mi bolj odgovarja to, da uživam v rezultatih naših skakalcev.

Kaj je bil resnični razlog za umik iz sveta smučarskih skokov? "Le" poškodba, ste se vsega skupaj prenajedli, uvedba škarjastega načina skakanja? Glavni razlog je bila poškodba. Že od nekdaj so me pestile težave s koleni. Desno koleno sem si poškodoval pri 17 letih in od takrat naprej mi poškodbe ni uspelo povsem sanirati. Tudi testiranja so kazala na slabšo gibljivost desnega kolena, več let ga nisem zmogel niti pokrčiti, pa sem kljub temu treniral. Dve leti po olimpijskih igrah v Calgaryju pa je bilo tako hudo, da preprosto nisem več zmogel treningov. Bolečine so bile premočne.

Mislite na poškodbo, ki se je zgodila, ko vas je nekdo med prečkanjem ceste zadel z avtomobilskimi vrati? Ne, tisto je bil razlog za poškodbo levega kolena, ki sem si ga poškodoval tik pred olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984. Takrat je celotna sezona splavala po vodi.

Najin pogovor se vedno znova dotika olimpijskih iger. Tudi vašo športno pot so zaznamovale prav olimpijske igre. Tiste v Calgaryju leta 1988, ko ste si v dveh dneh priskakali dve olimpijski kolajni. Najprej bron na veliki napravi in dan zatem s Primožem Ulago, Miranom Tepešem in Matjažem Zupanom še ekipno srebro. Je bil to vaš vrhunec, dan, ko se je poklopilo praktično vse, kar se mora? Takrat se je res vse poklopilo, vse je bilo na pravem mestu ob pravem času. Pred olimpijskimi igrami smo s psihologom Maksom Tuškom (očetom športnega psihologa Mateja Tuška, op. a.) ogromno delali tudi glede psihične priprave, poleg tega se je večkrat izkazalo, da sem tip človeka, ki je na večjih tekmovanjih iz sebe iztisnil največ. To se je začelo že v mladih letih. Seveda pa sem tudi ogromno treniral. S trenerjem Ilirije Zdenekom Remzo in glavnim reprezentančnim trenerjem Danilom Pudgarjem in psihologom Maksom Tušakom smo bili uigran tim, delali smo načrtno.

Naj kot zanimivost povem nekaj, kar sem izvedel šele po olimpijskih igrah. Maks Tušak je moji zdajšnji ženi Vidi, takrat je bila študentka na Fakulteti za šport in me je večkrat spremljala na srečanja z Maksom in mi tudi sicer ogromno pomagala pri treningih, rekel – ne vem sicer, po kakšnem ključu je dobil ta podatek, pa vendar –, da bom na olimpijskih igrah doživel tekmovalni vrhunec, a le če bodo tekme v skokih na sporedu teden dni pozneje, kot je bilo predvideno. "Matjaž je pripravljen za medaljo na mali in veliki skakalnici ali kar na obeh, ampak le, če se bo termin nekoliko zamaknil," je takrat dejal. In res, tekme so zaradi močnega vetra za štiri dni prestavili. Mislim, da sem takrat doživel psihični in motorični vrhunec, ne vem, komu se moram za to zahvaliti, očitno mi je bilo res dano. Pokazalo se je, da vse vendarle ni odvisno od nas, ampak mora tudi zunanje okolje prispevati svoje.

Na mali skakalnici je takrat možnost za nastop dobil Rajko Lotrič. Mislite, da bi, če bi tudi tam dobili priložnost, padla še ena olimpijska medalja? Poglejte, razmišljati o tem je …

Seveda, ampak bodite iskreni, gotovo ste takrat razmišljali o tem. No, seveda sem! Dejstvo je, da takrat zaradi slabega vremena na veliki skakalnici skoraj nismo trenirali. Trenirali smo na mali in tam mi je bil malokdo kos. Nato pa smo pred tekmo imeli interne kvalifikacije. Bilo je vetrovno in zelo slabo vreme. V 1. seriji sem dosegel 7. daljavo, pokopale pa so me slabe ocene za slog. Vsi vemo, da nisem slovel ravno po lepem slogu. Ulaga in Tepeš sta bila fiksna kandidata za nastop na tekmi, druga dva sta bila Matjaž Zupan in Rajko Lotrič, oba z lepim slogom … in takrat so se namesto mene odločili za Lotriča. Po eni strani je to dobro zanj (razmisli, op. a.) … Je že moralo biti tako, kot je bilo.

Zakaj mislite, da ste znali ravno ob pravem trenutku izkoristiti vse dejavnike v svoj prid? Ne vem, dejstvo je, da me velike tekme niso nikoli zmotile tako kot druge.

Je bilo pred 25 leti sodelovanje s športnimi psihologi zgolj izjema ali nekaj povsem običajnega? Tudi drugi so sodelovali s psihologi, samo ne vem, če toliko kot jaz, je pa seveda tudi odvisno, koliko odneseš od tega. Marsikaj se mi je v tistem trenutku zdelo smešno, potem pa se je v praksi izkazalo kot ključno. Recimo leta 1985, ko sem v Planici skočil 185 metrov. To je bil takrat zelo dober in odmeven rezultat. Pred tem sem izvrstno skakal tudi na 120-metrski skakalnici. In enkrat sem skočil čisto "v poden", nato pa podrsal z roko in rezultat ni bil veljaven. Tone Dečman, trener, ki je veliko prispeval tudi k svetovnemu rekordu Jožeta Šlibarja, je takrat stopil do mene in me "oklincal ko šus". Takrat mi je zabičal: "Če boš tudi na veliki skakalnici skočil tako daleč, pazi, da ne boš podrsal z rokami po tleh." In res, kak dan pozneje sem podobno daleč skočil na veliki in v trenutku, ko sem se z rokami skoraj že dotaknil podlage, sem se spomnil njegovih besed in takrat se mi je izšlo. Takšnih situacij je bilo veliko.

Kaj ste odnesli od srečanj s psihologom Tuškom? Delala sva sprostitvene vaje, vadila, kako odmisliti vso okolico in se osredotočiti samo na tiste stvari, ki so bile takrat pomembne. Tudi v času OI v Calgaryju sva se skoraj svak drugi dan slišala po telefonu.

Danes vsi zmagovalci zmagoslavno razrezujejo torto, nazdravljajo s šampanjcem. Kakšno je bilo vaše olimpijsko proslavljanje? Po prvi medalji smo imeli bolj malo časa za slavje, saj nas je naslednji dan čakala še ekipna tekma, spomnim pa se, da tisto noč skoraj nisem zatisnil očesa. Naslednji dan, ko smo dobili še ekipno medaljo, pa smo v neki hiši, ne vem, ali je bila Elanova ali od olimpijskega vodstva, nazdravili s penino. Spomnim se, da nam ni bilo hudega. Naši izseljenci v Kanadi so nas zelo lepo sprejeli, poleg tega je z nami živela vsa Jugoslavija.

Je res, da so vas z vojaškim letalom odpeljali v Beograd na druženje s predstavniki jugoslovanske vlade? Res je. To je bilo posebno doživetje. Potovali smo mi štirje skakalci in mislim, da tudi Mateja Svet, ki je v Calgaryju v slalomu osvojila srebro. Odleteli smo v Beograd, se tam fotografirali na vladi, nazdravili in še isti dan potovali nazaj v Slovenijo. Vse se je zgodilo zelo na hitro.

Takrat ste imeli rosnih 22 let, ste sploh verjeli, da se vam vse to dogaja? Če verjamete ali ne, takrat o tem sploh nisem razmišljal na tak način. Tako se je zgodilo, je že moralo biti tako. Morda se čudno sliši, ampak takrat se niti zavedal nisem, kaj se mi dogaja. Čeprav se mogoče zdi, da v naši družini takrat nismo delali drugega kot skakali, smo v resnici počeli še marsikaj.

Recimo? Moj oče je imel pleskarsko delavnico, sam sem obiskoval srednjo gradbeno šolo v Mariboru in očetu ogromno pomagal pri slikopleskarstvu. Nato sem v Preboldu delal v tekstilni tovarni, kolikor mi je ostalo časa, sem ga namenil treningom. Po prvih odmevnih rezultatih v skokih sem dobil službo na občini in takrat mi je bilo lažje. Skratka, zamotil sem se tudi z drugimi stvarmi in ne samo s športom.

Torej ni bilo tako, da bi se lahko stoodstotno posvetili treningom, kot to vrhunski športniki počnejo danes? Ne, spomladi, ko nisem treniral, sem hodil v službo, zadnji dve leti kariere pa sem se v službo res hodil samo "kazat".

Drži, da so vas v Beograd povabili tudi na praznovanje dneva mladosti ob 25. maju? Res je, spomnim se, da so nas nekaj snemali, ampak takrat so se stvari v Jugoslaviji že tako spremenile, da mislim, da tega posnetka niso nikjer predvajali. Vem pa, da smo skakali po nekem odru.

V ZDA naj bi menda veljalo, da je olimpijska medalja zagotovilo za dokaj brezskrbno življenje. Kaj ste vi iztržili od dveh olimpijskih medalj? Predvsem stike z ljudmi. Navezal sem ogromno stikov, ki so mi pozneje, ko sva z ženo odprla trgovino s športno opremo, precej pomagali. Stiki s sponzorji naše reprezentance, s proizvajalci, kot so Toper, Yassa, Elan, Slovenijašport. Na začetku so mi šli zelo na roko, svetovali so mi, deležni smo bili daljših odlokov plačila, ki smo jih poravnali takrat, ko smo blago prodali, in tako dalje. Skratka, lažje sem dobil stvari, za katere bi se sicer moral zelo potruditi.

Kaj pa denarne nagrade? Takšnih, kot so danes, ni bilo. So bile pa štipendije, ki so jih podeljevali na podlagi športnih rezultatov, in majhne, večinoma praktične nagrade. Na novoletni turneji sem za 5. ali 6. mesto dobil steklenico vina, včasih tudi kak vrtalni stroj, pokal … kaj drugega pa ni bilo.

Kaj pa za olimpijski medalji? V Sočiju bo zlata na primer vredna 20 tisočakov. Nikoli nisem imel nobenih sponzorskih pogodb, tako da nisem dobil ničesar. No, ne bom rekel, da ni bilo nič, ampak v takem znesku, kot so si nekateri predstavljali, pa res ne.

Kako je s tisto umetniško sliko, ki ste jo menda dobili za nagrado, pa potem od jeze zabrisali v Savinjo? So to samo govorice ali je kaj resnice na tem? (smeh, op. a.) Že toliko let je od tega, pa se še zdaj ni pozabilo. To je seveda navaden larifari. Je pa res, da se mi je marsikdaj zgodilo, da me je kdo povprašal, kako je zdaj s tisto sliko. Ne vem, kdo si je to izmislil in lansiral v javnost. Ja, menda sem jo iz razočaranja vrgel čez polzelski most. Ja, pa kaj še! V takih primerih vedno povem, da imam vse stvari, ki sem jih dobil, doma obešene na steni in da je tudi tista slika, no, pa saj niti ne vem, za katero je šlo, med njimi.

V Savinjo naj bi jo vrgli, ker niste dobili avta. No, pa saj smo od Renaulta dobili "petke". Vseh pet. Pa še to je imela Smučarska zveza Jugoslavije sklenjeno pogodbo, da imamo avte lahko le tri leta, potem smo jih morali vrniti.

Niso pa še bili podpisani v stilu Ta avto vozi Matjaž Debelak? Ne, spomnim se, da je bil bež barve in da še ni bil podpisan.

Ste si bili z Ulago, Tepešem in Zupanom, s skakalci, s katerimi ste si priskakali ekipno srebro, konkurenti že v mlajših kategorijah? Miran Tepeš in Primož Ulaga sta toliko starejša od mene, da sta tekmovala v višjih kategorijah. Mirana sem vedno gledal z velikimi očmi. Sta bili pa naši družini od nekdaj zelo povezani. Starši so bili prijatelji, pomagali so nam, ko sva z bratom Janezom hodila na priprave v Ljubljano, in spomnim se, da sem takrat, ko je bil Miran na pripravah ali tekmah v tujini, velikokrat prespal v njegovi postelji. Do približno 17. leta sva se le pozdravljala, nisva se kaj dosti družila. Bolj sva bila povezana z Miranovim bratom, ki je bil moj vrstnik in sva skupaj trenirala. Pozneje se je to spremenilo in s prihodom v reprezentanco sva si z Miranom na tekmah skoraj vedno delila sobo. Z vsemi skakalci smo še zdaj v dobrih stikih, z Miranom pa sploh. Bili so časi, ko sva bila nerazdružljiva.

Leta 1990 ste kariero končali dobesedno čez noč. So vam pripravili poslovilno tekmo? Ne, videl sem, da mi nikakor ne gre. Treniral sem na 120-metrski napravi v Planici in ni šlo in ni šlo … Potem sem se dokaj hitro odločil, da končam športno pot. Čeprav sem na državnem prvenstvu tistega leta skočil še med prvih pet , pa to ni bilo več to, kar sem si želel. Poškodba je bila preveč moteča. Takrat sem bil vesel, če sem lahko normalno hodil.

Ste scenarij o prihodnosti takrat že imeli v glavi? Ah, kje pa, vse je bilo bolj po naključju.

Ž ženo Vido sta odprla športno trgovino, ste razmišljali, da bi vendarle raje ostali med skakalci? Vedno sem si želel, da bi začel trenirati nižje kategorije in potem z njimi napredoval v višje, vendar take možnosti nisem imel. Z ženo imava športno društvo Čaplja, kjer se s predšolskimi otroki in otroki do petega razreda ukvarjamo z različnimi športnimi zvrstmi. Tudi najini otroci so poskusili marsikaj.

Ko je starejši sin, Jaka, treniral skoke, ste se tudi sami ponovno aktivirali kot trener. Ja, med letoma 2000 in 2004 sem bil trener v Mislinji, Jaku sem pomagal, kaj več pa ni šlo. Tudi sin Matej je nekaj časa treniral skoke, med vrstniki se je redno uvrščal med prve tri, potem pa se je odločil, da se mu ne da več prenašati smuči gor in dol, in presedlal na ju-jitsu, bil je tudi večkratni državni prvak. Letos se je udeležil tudi svetovnega prvenstva. Ker Matej ni skakal, tudi Andraž ni želel, mlajši hčerki pa trenirata plavanje, zdaj pa ju zanima tudi odbojka.

Živite v Juvanju, v bližini skakalnice v Ljubnem, kjer so na sporedu tudi tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih za ženske. Hodite na tekme? Seveda grem, tudi v Planico hodimo dokaj redno.

Kaj pričakujete od slovenskih skakalcev na OI v Sočiju, lahko ponovijo vaše uspehe? Mislim, da jim kaže zelo dobro. Moramo pa se zavedati, da je veliko skakalcev dobrih, upam, da bodo naši v pravem trenutku dosegli vrh in posegli po mestih, za katera vem, da so jih sposobni doseči.

Kje hranite vaši olimpijski medalji? Nekje v eni omari (smeh). Tudi otrokom jih nismo nikoli kaj posebej razkazovali ali poudarjali.

Preskromni ste. Pa saj veste, ni vse v olimpijski medalji.