Ob razkazovanju mišic priložnost tudi za manjše klube

Ob grozečih recesijskih lovkah in vsesplošnem kleščenju plač se je zdelo poletno razkazovanje mišic ter proračunsko bahanje velikanov v Španiji in Grčiji skorajda neokusno. Zato niti ne čudi, da so se med najboljšo evropsko osmerico znašli tako Olympiacos kot tudi Barcelona in madridski Real. Zato pa v oči bode, da je v TOP 16 obstal veliki Panathinaikos, ki je plačal davek katastrofalnega vstopa v drugi del. Kar štirje zaporedni porazi so bili vendarle preveč, tako da so se branilci naslova kljub zvezdniški zasedbi in trenerskim prijemom izkušenega mačka Željka Obradovića znašli brez četrtfinala. Nesporna individualna kakovost grških in evropskih prvakov je tokrat zbledela ob pomanjkanju prave igralske kohezije, predvsem pa so košarkarji iz Aten pokazali veliko ranljivost v kriznih trenutkih. Ko se je namreč PAO, ki sicer vodi v grškem prvenstvu, znašel v kočljivem položaju, so vsi velezvezdniki živčno pogledovali drug proti drugemu in čakali na rešitev. A slednje tokrat ni bilo, rezultatski neuspeh pa bržkone ne bo ostal brez posledic, saj bodo vodilni možje po sezoni prav gotovo poskrbeli za prevetritev in se odločno spoprijeli z zasičenostjo znotraj moštva.

Povsem drugačna pa je slika na drugem koncu Aten, v pristanišču Pirej, kjer domuje Olympiacos. Izbranci Panagiotisa Giannakisa so resda TOP 16 sklenili s prvim porazom v drugem delu in skupno tretjim v evropski sezoni, a ob tem velja dodati, da so si ''rdeči'' že pred časom zagotovili prvo mesto v skupini in zanesljivo napredovanje. Olympiacos je v večjem delu sezone deloval zastrašujoče, pri čemer je trener spretno razporejal igralske minute in zadovoljeval apetite zvezdnikov, ki so mu odgovarjali z visokim ritmom in učinkovitim dopolnjevanje prispevka igralcev s klopi in začetne peterke. Izjemni Američan Josh Childress je redno upravičeval visoke denarne vložke, z vsestranskostjo je navduševal srbski reprezentant Miloš Teodosić, visoka pričakovanja je izpolnjeval tudi Litovec Linas Kleiza, svoje so dodali še Hrvat Nikola Vujčić, tivolski znanec Yotal Halperin in seveda zimzeleni Theodoros Papaloukas, ki nikoli ni silil v prvo bojno vrsto, a se je tam znašel, ko je bilo to najbolj potrebno. Združeni narodi za naskok na evropski prestol? Sodeč po prikazanem, Olympiacos prav gotovo sodi med najresnejše kandidate. Vsaj z uvrstitvijo na zaključni turnir ne bi smeli imeti težav, tam pa vendarle veljajo posebna pravila.

Zato pa je že jasno, da pariškega turnirja ne bo videl eden od dveh španskih velikanov. Barcelona in Real se bosta namreč pomerila že v četrtfinalu, v katerega z boljšim izhodiščem vstopa katalonski klub, ki je med vodilnimi v evroligi pravzaprav edini z vidno vlogo slovenskih košarkarjev. Jaka Lakovič in Erazem Lorbek sta imela sicer po prihodu z evropskega prvenstva v uvodnem delu sezone kar nekaj težav z iskanjem prave vloge in lovljenjem ritma. A bolj ko se sezona približuje sklepni fazi, bolj zanesljiva postajata Ljubljančana na začasnem delu v Španiji. Izjemno zanesljiva pa je na rezultatski ravni celotna zasedba trenerja Pascuala vse od prvega kroga, o čemer dovolj zgovorno priča le en poraz v 16 tekmah, zato bo tudi v španski klasiki pod evropskimi koši Barcelona v vlogi absolutnega favorita, čeprav seveda tudi kraljevi klub želi oprijemljive rezultate poletnega kadrovanja in finančnih injekcij.

S podobno zanesljivostjo kot Barcelona in Olympiacos se je med četrtfinaliste zavihtel moskovski CSKA, kar glede na dejstvo, da gre pravzaprav za skorajda rednega udeleženca zaključnih turnirjev, niti ne čudi. Vseeno pa je ruska zgodba za mnoge precejšnje presenečenje, saj so se moskovske vrste po minuli sezone dodobra spremenile, za nameček pa je hladno prestolnico zapustil tudi trenerski lovec na lovorike in ideolog preporoda Ettore Messina. Njegov naslednik Evgenij Pašutin je stopil v velike čevlje, po neprepričljivem začetku sezone in številnih težavah, med katere sodi tudi odsotnost kapetana Matjaža Smodiša, pa mu je že grozila celo odpoved. A po četrtem krogu in tekmi z Olimpijo je CSKA prilagodil svojo igro značaju igralske zasedbe in se s kar desetimi zaporednimi zmagami vrnil na stara pota. Rusi so imeli sicer nekaj sreče s skupino v TOP 16, a izkupičku 13 zmag-3 porazi vendarle ne gre gledati v zobe. Pravi odgovor o konkurenčnosti pa bo zagotovo namenil četrtfinali obračun s Cajo Laboral.

Med četrtfinalisti bi zaman iskali italijanskega predstavnika, kar je precejšnje presenečenje, zato pa se je ob vselej konkurenčnem Maccabiju našel prostor tudi za Prokom in Partizan, ki med omenjenimi velikani veljata za prava palčka. Predvsem za Beograjčane je znano, da razpolagajo s skromnim proračunom, zato jih predvsem v Sloveniji radi primerjamo z nesrečno Olimpijo. Medtem ko se slednja sooča s kritičnim stanjem, pa se bodo črno-beli še drugo leto zapored udeležili srečanja elitne evropske osmerice. Skrivnost uspeha se skriva v načrtnem in predvsem kontinuiranem delu, izkoriščanju bazena nadarjenih igralcev ter zavestnem gibanju v začrtanih proračunskih okvirih. Partizan pa ob tem navdušuje in preseneča tudi s tem, da pravzaprav vsako leto proda najboljšega košarkarja, a nato kot po pravilu poišče novega izstopajočega posameznika. Letos se je v to vlogo postavil avstralski Srb Aleks Marić.