Njihovi uspehi so bili skorajda samoumevni, nasledniki pač ne

S tradicionalno prireditvijo Športnik leta se je v torek začel počasi spuščati zastor na športno leto 2015. Izbor članov Društva športnih novinarjev, ki so kipce za najboljše v letu podelili Tini Maze, Petru Prevcu in odbojkarski reprezentanci, je sicer znova sprožil zdaj že prav tako tradicionalne polemike o kriterijih in domnevnem favoriziranju določenih športov oziroma športnikov.

Tako so se znova mnogi spraševali, zakaj je Prevc skočil pred deskarja Žana Koširja, spet drugi so odprli znano razpravo o primerjavi dosežkov posameznikov iz posameznih in moštvenih športov, svojih frustracij o medijski zapostavljenosti pa niso skrivali niti zagovorniki neolimpijskih in drugače spregledanih športov.

Podobno bo bržčas tudi čez dobro leto ob podelitvi priznanj najboljšim športnikom v olimpijskem letu 2016. A za razliko od zadnjega desetletja čez leto dni na piedestalu športne odličnosti in s tem seznamu kandidatov za najboljše v državi ne bo kopice vrhunskih športnikov in športnic, nekdanjih dobitnikov prestižnih kipcev, ki so nehote skupno poskrbeli, da bomo leto 2015 označili tudi za leto umikov športnih velikanov.

Prvaki, prvakinje …

Veslaški šampion in lastnik kompleta olimpijskih kolajn Luka Špik, boksar Dejan Zavec, ki je s svojo osebnostjo in športno potjo dodobra spremenil dojemanje tega športa pri nas, mojster na bradlji Mitja Petkovšek, košarkarska legionarja in dolgoletna reprezentanta Marko Milić ter Sani Bečirović, kapetan hokejske reprezentance Tomaž Razingar, olimpijski prvak iz objema kraljice športa Primož Kozmus … Skupni imenovalec naštetih je, da so v letu 2015 svoje športne rekvizite postavili v kot ali obesili na klin.

Če jim dodamo še edino slovensko plavalko z olimpijskim odličjem Saro Isaković in aktualno judoistično olimpijsko prvakinjo Urško Žolnir, ki sta se poslovili leto poprej, ter najbolj uspešno slovensko športnico vseh časov Tino Maze, ki se bo o (ne)nadaljevanju kariere odločila po enoletnem umiku, pridemo še do bogatejšega seznama.

Pogrešale bi jih tudi športne velesile

Vsi navedeni so bili v svojih karierah kot posamezniki ali kot člani ekip vsaj enkrat najboljši športniki v državi, Mazejeva in Kozmus celo večkrat. Dodobra so zaznamovali slovenski šport v zadnjem desetletju in prenekaterega Slovenca, naveličanega političnih zdrah, prerekanj o pravi resnici polpretekle zgodovine in vesti o ekonomski krizi, prisilili, da je vsaj enkrat izrekel že skorajda ponarodelo in dodobra obrabljeno puhlico, ki se glasi: Če kdo, potem so športniki pravi ambasadorji Slovenije v svetu!

Ne le v Sloveniji, ki se zaradi geografske majhnosti in temu primernega števila prebivalcev še posebej rada oklepa športnih zvezd, tudi v bolj razvitih državah, kjer sta bazen nadarjenih mladcev in posledični dotok vrhunskih tekmovalcev na člansko raven občutno večja, bi se umik tako elitne skupine zelo poznal. Predvsem zaradi raznolikih področij športnega udejstvovanja in obenem tudi večinoma spoštovanja vredne dolžine šampionskega staža.

Uspeh ni nikoli samoumeven, toda …

Prav zaradi kontinuitete vrhunskega rezultata in deloma tudi karizmatičnosti poslavljajočih se šampionov so njihovi uspehi v očeh laične javnosti pogosto delovali samoumevno. Res je, za vsakim uspehom so se poleg nadarjenosti skrivala leta trdega dela, odrekanj, trenerskih usmeritev, tveganj in pogosto tudi neskromnih finančnih vložkov. Vsega tega navadni smrtnik večinoma ne vidi in ne (ob)čuti. A ko je Mazejeva v svojem ritmu nanizala nekaj zanjo značilnih brezhibnih zavojev, Petkovšek po bravurozni predstavi varno pristal na tleh ali pa Kozmus svoje kladivo kot za stavo večkrat v nizu zalučal prek 80 metrov, je vse skupaj delovalo tako preprosto. Kot igra, kar šport v svoji osnovi vendarle je.

Večinoma brez pravih naslednikov

Če sprejmemo tezo navidezne ali kar fiktivne preprostosti in ob tem prav vse umike označimo za povsem naravne in zaradi let ter opusov akterjev tudi pričakovane, pa so krepko manj samoumevni, pričakovani in naravni novi rodovi. S Špikovim umikov se je vsaj za nekaj časa dokončno končala zlata era slovenskega veslanja, Zavec bo kot gledalec prav tako še dolgo čakal na rojaka, ki bi boksal na tako visoki ravni, nenadomestljivost Mazejeve je svojevrsten smučarski aksiom, tudi novega olimpijskega prvaka v atletiki ni na vidiku, Milić je bil znanilec zlatega rodu košarkarske reprezentance, ki se je v zadnjih letih povsem izpel …

Neka nova realnost

Z umikom naštetih velikanov slovenskega športa je država ostala brez dežurnih protagonistov za dobre novice, brez porokov uspeha in brez tistih, ob katerih so bili, če se znova oklenemo rdeče niti, uspehi – navidezno samoumevni. S slovesom izjemno močnega rodu je dokončno usahnil prvi športni val osamosvojitvenega zanosa, ki se je zrcalil tudi v organizirani gibalni didaktiki, vitalnih namenskih sredstvih in športni doktrini.

Čeprav je vse navedene šampione odlikovalo nagibanje k popolnosti, ki se je zrcalilo v odmikanju od ustaljenih norm in razvojnih poti, pa so prav vsi po vrsti temeljno razvojno raven dočakali v okvirih ustaljenega in finančno dovolj podprtega sistema. Bili so del športa, v katerega je bilo, vsaj z zornega kota države in gospodarstva, vredno vlagati.

In …

Nasledniki bodočih "stanovalcev" Hrama športnih junakov pa so že na prvih korakih (pre)pogosto prepuščeni lastni iznajdljivosti, debelini denarnic svojih staršev, spretnosti klubskih in panožnih veljakov, katerih mantra sta večkrat predvsem količina in lastno preživetje …

Brez dvoma, tudi v takšnem sistemu, ki je vpet v realne socialne in ekonomske razmere, se bodo še rojevali novi potencialni šampioni. A možnost, da bodo vzklili in se razvili, je danes manjša. Bolj kot od ustaljenega sistema, ki se resda razlikuje od športa do športa, postaja odvisna od spleta okoliščin naključij, intuicije posameznikov, nesistemskih finančnih injekcij in kajpak tudi sreče. Pa srečno, novi športni rodovi …