"Na tekmah Olimpije in Maribora je izredno moteče že verbalno nasilje"

Dr. Gregor Tomc je sociolog in športni navdušenec, skozi daljši pogovor, ki smo ga z njim opravili na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer kot izredni profesor poučuje na katedri za kulturologijo ter Centru za proučevanje kulture in religije, pa se je izkazalo, da ima še posebej rad "balkanske športe", kot sam pravi, nogomet z drugimi besedami. Najbolje ga poznamo po delovanju v kultni slovenski glasbeni skupini Pankrti, ki jo je leta 1977 ustanovil s Petrom Lovšinom, o športu in navijaštvu pa je objavljal tudi strokovne članke. Leta 2008 v zborniku ministrstva za šolstvo in šport Športna publika: psiho-sociološki fenomen, pa leta 2010 v soavtorstvu z Marto Bon, Markom Kolencem in Borutom Peršoljo še znanstveni sestavek Strateško načrtovanje: šport v Ljubljani do leta 2012 … Leta 2006 je bil na Listi Zorana Jankovića izvoljen tudi v ljubljanski mesti svet, tam je iz prve roke spoznal vso bedo in neustrezno urejenost tega področja v slovenskem glavnem mestu.

O čem pravzaprav govorimo, ko omenjamo navijaško subkulturo? Ko govorimo o tistih pripadnikih, tistih obiskovalcih športnih tekmovanj, ki šport pravzaprav vzamejo zato, da okoli njega oblikujejo svoj življenjski slog. Skratka, šport za njih ni zgolj tekma, ampak nekaj več, izgovor za to, da okrog tega oblikujejo neki paralelni, subkulturni življenjski slog. Navijači so tisti, ki odstopajo od navadnih gledalcev. Velika večina na tekme hodi zato, ker imajo ali šport radi, na primer so privrženci nogometa in uživajo v tekmi, ali pa s tem izkazujejo – to se ne izključuje – še neko lokalno identiteto, na primer pripadnost Mostam s tem, da hodiš na tekme Slovana, ali pa pripadnost srednjemu razredu v mestu s tem, da hodiš na tekme Olimpije. To so te lokalne identitete. Ali pa s tem, da hodiš na tekme proti Mariboru, izkazuješ svojo pripadnost Ljubljani. Skratka, to so ti običajni gledalci. Potem pa je tisti rob gledalcev, ki šport pravzaprav jemljejo kot izhodišče za to, da oblikuje življenjski slog, ki presega nogometno tekmo ali pa katerikoli šport.

Ko govorimo o navijaških skupinah, je prva asociacija vedno nogometna skupina, vključno s huligani. Kako se te stvari oblikujejo? Te subkulture se lahko razvijajo tako, da so izrazito agresivne. Mislim, da se je v Angliji najprej pojavil ta tip navijačev, ki jih tekme pravzaprav sploh niso zanimale, ampak so ob koncu tedna, ko so bile tekme, našli izgovor za to, da so se lahko stepli s podobno usmerjenimi navijači nasprotnega moštva. Skratka, nogometna tekma je postala izgovor za izživljanje nasilja, ki ga ti mladi fantje niso znali izživeti na drug način. Gre za mlade, vsaj v tistem primeru nezaposlene, nezaposljive ljudi in mogoče bi lahko rekel tudi manj ustvarjalne, ki ne znajo te svoje prekipevajoče energije izraziti na drugačen način, kot da se stepejo z navijači sosednjega moštva. To se je potem začelo širiti in oblikovale so se zelo agresivne skupine navijačev, ki so na zelo sporen način izrabljale športne tekme.

V naših krajih je formacija teh skupin bolj nacionalna … Ne samo nacionalna, tudi regionalna. Če hodiš na tekme med Olimpijo in Mariborom, je zame izredno moteče že to verbalno nasilje, na primer "Ubi žabara" in podobno. Že če to izrečeš, si nasilen, da ne govorim o metanju bakel in drugih načinih izvajanja nasilja. Nacionalni element je gotovo najmočnejši, obstajajo pa seveda tudi regionalni spori, ki se tako udejanjijo.

V teh navijaških skupinah, vsaj v vzhodni Evropi zadnje čase, je ogromno neonacističnega elementa, že krovni nogometni organizaciji Fifa in Uefa se na vse pretege trudita izkoreniniti rasizem. Zakaj vzbudijo ravno te negativne človeške strasti? Če si predstavljate te mlade ljudi, to so dostikrat predstavniki nižjih slojev, delavskih, njihovi neposredni tekmeci za delovna mesta so po navadi priseljenci. To je zelo podobno kot pri skinih v Angliji. Oni so tisti, ki bojo konkurirali za delovna mesta s temi priseljenci, zato je deloma razumljivo, da med njima vladata sovraštvo in antagonizem. Nogometna tekma je spet samo izgovor za to, da se ti predsodki, vse te travme, vsi strahovi o tem, kako mi bo pravzaprav uspelo v življenju, kanalizirajo.

Posebne strasti sprožajo prav ekipni športi, pri individualnih takšnih nizkih strasti med navijači niti ni mogoče opaziti, od kod ta razlika? Mogoče zato, ker ekipe pravzaprav poosebljajo lokalno identiteto, kot sva prej govorila. S tem, ko igraš za ljubljansko moštvo, poosebljaš Ljubljano nasproti Mariboru. Skratka zelo lahko se je identificirati z moštvom kot poosebljenjem lokalne identitete nasproti drugemu moštvu, ki je seveda v tem primeru nasprotnik, pa ne samo nasprotnik, po mišljenju teh navijačev celo sovražnik. V ekipnih športih je ta identifikacija veliko lažja. Ne bi rekel, da tega v individualnih športih ni, je pa seveda težje.

Dober primer te identifikacije je najbrž tenis, ki je individualni šport, a je v Davisovem pokalu in pokalu Fed, v katerih se bojujejo reprezentance, vzdušje popolnoma drugačno tako na tribunah kot med igralci. Ta identifikacija je močnejša. Se strinjam, ampak zdaj, ko ste že omenili tenis, se spomnim hrvaških igralcev, ki so se v devetdesetih letih pritoževali, da so jim v Sloveniji žvižgali. Prav zato, ker so bila takrat trenja med Slovenijo in Hrvaško in so hrvaškega igralca videli kot nekakšno personifikacijo hrvaške politike. Ljudje zelo hitro naredijo ta preskok, da neka oseba pooseblja politiko druge skupnosti ljudi. Kadar se zgodi ta preskok, vidimo sovraštvo med navijači.

Kako na vedenje navijačev vpliva gospodarska kriza? Če gledamo Slovenijo, bi rekel, da kriza vpliva na način, ki je drugačen od pričakovanega. Kriza je v Sloveniji povzročila, da se vse manj denarja vlaga v šport, da šport zelo nazaduje. Če gledamo ekipne športe, smo na klubski ravni iz leta v leto slabši. Če govorimo o Ljubljani, ima to katastrofalne posledice. Ljubljana ima že toliko javnega življenja, da ljudje izbirajo, kako bodo preživljali svoj prosti čas. To ni Zavrč, kjer imaš mogoče tekmo in nič drugega. Če pa imaš v Ljubljani slaba moštva, ta ne zanimajo nikogar več, niti najbolj zvestih navijačev. Odgovor je samo eden: tej krizi se je treba prilagoditi in delati strokovno predvsem z lastnimi, mladimi igralci. To je tisto, kar bo mogoče še zanimalo navijače. Recimo pot, ki jo je v Mariboru z nogometom ubral Zahović. Selekcionira mlade igralce, dela z njimi, ustvarja ekipo. Ko kdo preseže kakovostno raven, ga prodajo in delajo naprej. Ta preskakovanja, delati nekaj na hitro, kar počne Olimpija, so katastrofa in preprosto vodijo v to, da navijačev skorajda ni več. Navijaških subkultur v Ljubljani, ki bi resnično delovale, pravzaprav ni več.

Najbrž na to vpliva tudi globalizacija. Danes ni več nobena posebnost, če vidiš človeka, ki navija za tuje klube, in to z vsem srcem. V to vlaga energijo in čustva … Če se spomnim svoje mladosti, smo enkrat, dvakrat na leto videli kakšno dobro tujo tekmo. Danes jih vidiš sto v enem tednu, če hočeš. V resnici nas je ta ponudba zasula. To je res, po drugi strani pa sem prepričan, da imamo ljudje še vedno te lokalne identitete in bi še vedno hodili na tekme, pa čeprav se zavedamo, da naš klub nikoli ne bo dosegel ravni Barcelone. Mislim, da je vsakemu Slovencu, ki je pri zdravi pameti, popolnoma jasno, da tej ravni mi ne moremo konkurirati. Lahko pa imamo lokalna moštva, v katerih se ekipe bojujejo za primat v Sloveniji. Mislim, da bi to ljudi zares zanimalo. Če bi imeli danes na primer v nogometu Olimpijo, ki bi lahko tekmovala z Mariborom za to, kdo bo prvi, bi bila to tista športna drama, ki bi navijače zanimala. Mislim, da bi bile Stožice lepo napolnjene z navijači. Skratka, navijači so precej realni ljudje, znajo oceniti, kaj je naš domet, mislim, da tuja ligaška tekmovanja na televiziji tega ne bi onemogočila. Slovenskega nogometa namreč.

Če govorimo o športu kot sredstvu za povečevanje prepoznavnosti Slovenije v svetu, na primer Tini Maze ves čas podtikamo vlogo športne ambasadorke Slovenije, je to sploh upravičeno? Nalagati športnikom še takšna dodatna bremena? Če so potem podkrepljena še z dodatnim financiranjem, mislim, da bi vsak športnik to z veseljem sprejel. Težava v Sloveniji je, da zelo težko tekmujemo v atraktivnih športih. Pri nogometu se je že izkazalo, da ne moremo, v košarki se je izkazalo, da ne moremo. Mogoče v rokometu še lahko držimo za rep to evropsko odličnost. Tam, kjer lahko tekmujemo, je seveda športna prepoznavnost manjša in manj atraktivna. Primož Kozmus je lahko izreden atlet, ampak njegova panoga je pač tako marginalna, da prava svetovna atletska ikona ne bo postal nikoli. Mislim, da je to domet Slovencev, da izbiramo tiste športe – za svetovno prepoznavnost – kjer lahko tekmujemo tudi ob manjših finančnih vložkih. Druga težava Slovencev je seveda to, da smo dvomilijonski narod in je tisti nabor morebitnih prvakov pri nas zelo majhen, zato smo tudi tukaj zelo omejeni. Mislim, da moramo biti kar realni, večje prepoznavnosti v športu ne bomo nikoli dosegli, ampak če smo iskreni, je tudi na kakšnem drugem področju ne dosegamo. Slovenija je majhna država z zelo omejenim naborom svetovno odličnih ljudi na kateremkoli področju in šport ni nobena izjema.

Pa vendarle od naših športnikov pričakujemo in zahtevamo, da se bojujejo za grb, za državo. Vsi jih obremenjujemo s tem, pa je to njihova primarna dolžnost? Absolutno ni njihova primarna dolžnost! To se potem tako interpretira. Če pogledamo zadnje uspehe Slovencev v reprezentančnem nogometu, je to, kar počnejo, fantastično. To, kar navijači pričakujemo, je, da smo pač v igri za drugo mesto, to je naš domet. In če smo do zadnje tekme v igri za drugo mesto, kaj več bi si želeli? Lahko samo rečeš, s Katancem kapo dol. Lahko pa to interpretiramo kot večjo prepoznavnost Slovenije, kot njihovo vlogo pri oblikovanju Slovenije kot prepoznavne znamke v svetu, ampak sem prepričan, da Novaković, ko zabija gole, ne razmišlja o tem. To so pač ljudje, ki igrajo profesionalen nogomet in v tem, kar počnejo, vidijo predvsem nogometno igro. Mi potem to lahko interpretiramo, na kakršenkoli način pač hočemo. Mislim pa, da to ni kakšno posebno breme za normalnega športnika.

S tem najbrž projiciramo nanje tudi svoje frustracije, komplekse … To je nekakšen nacionalizem. Živimo pač v takem času. Devetnajsto, dvajseto in enaindvajseto stoletje je pač čas nacionalizma. Glavna skupinska identiteta je, da ljudje močno občutimo neko regionalno pripadnost svoji državi. Povsod po svetu je tako. Šport je pač eden od načinov, na katere ljudje dokazujemo, da imamo pravico živeti tu in da smo nekaj dosegli. Dokler je to samo to, torej hranjenje svojega ega, ni s tem nič narobe. Nacionalizem postane problematičen, ko postane agresiven in hudoben.

Na športnike ves čas lepimo tudi slovenske stereotipe: delavnost, pridnost in druge. Ta sindrom marljivosti je posledica tega, da smo bili ves čas v svoji zgodovini podrejeni. Podrejeni smo bili v političnem, gospodarskem, vojaškem, kulturnem. kakršnemkoli že pomenu. Uveljavljali smo lahko le tiste lastnosti, ki so bile v domeni našega odločanja. Ena od teh je bila pač na zasebni ravni: da si priden, delaven in boš v svojem življenju nekaj dosegel. Ta sindrom marljivosti je nekaj, kar smo v neki nacionalni tradiciji prenašali iz generacije v generacijo. V športu je seveda z marljivostjo mogoče doseči tisto povprečno kakovost. Do tukaj je marljivost dobra, težava je, kadar mislimo, da bomo z marljivostjo oblikovali odlične športnike. To pa ne gre več. Mogoče je to težava slovenskega športa na sploh. Na primer to, da imamo zelo dobre mladince, mladince, ki smo jih z marljivostjo pripeljali na raven, ki je višja od primerljivih nekje drugje, nismo pa v njih vzgajali individualizma, svojeglavosti, kreativnosti, ki je potrebna, da človek doseže presežek. Skratka, vsak šport mora imeti oboje, na eni strani mora absolutno vzgojiti marljivega športnika, ki bo treniral, hkrati pa mora spodbujati tudi zvezdništvo, enkratnost, neponovljivost. Mislim, da pri tem mogoče kdaj zamujamo, da je to tisti stereotip, ki ga prenašamo tudi v športu, da je mogoče samo z marljivostjo nekaj doseči. Z marljivostjo se lahko doseže samo povprečje. Mogoče pa je težava tudi veliko bolj preprosta. Imamo majhen nabor nogometašev in težko je pričakovati, da bomo imeli v tem majhnem naboru izstopajočega nogometaša ali pa izstopajočega košarkarja, hokejista … Mogoče je glavna težava Slovencev v tem, da smo majhna državica, primerjamo pa se z veliko večjimi od sebe. Skratka, mogoče smo malo prepotentni. Tukaj je paradoks Slovencev, da smo prezahtevni in imamo prevelika pričakovanja do svojih športnikov.