Mladen Kovačevič: Nekateri bi vmes že pustili nogomet

Vodilni Maribor je gostoval pri ''vrtnicah''. Mladen ''Jaje'' Kovačevič je v igro vstopil v 60. minuti. Takrat je bil na semaforju v Novi Gorici izpisan še nepriljubljeni rezultat 0:0. Nato pa so izbranci Primoža Glihe pogumno zaigrali z dvema napadalcema, prestavili v višjo prestavo in obdarili najbolj zveste navijače z veliko zmago nad gosti iz štajerske prestolnice, mlajši izmed bratov Kovačevič pa je z drugim zadetkom in izjemnim prispevkom v zgolj 30 minutah postal najboljši igralec 17. kroga PrveLige Telekom Slovenije.

V soboto ste zaustavili pohod vodilnih Mariborčanov, ki so do sobotne tekme v tej sezoni doživeli le en poraz. To je samo ena zmaga. Resda proti najboljši slovenski ekipi, a vseeno zmaga kot vsaka druga. Štejejo samo tri točke. Je pa z Mariborom vedno lepo igrati, saj da vsak igralec prav vse od sebe. Zdaj se ne smemo ustaviti. V nedeljo nas čaka že nov derbi, ko bomo gostovali v Ajdovščini. Sosedski derbi ni več takšen kot včasih. Še vedno je sicer prisotno rivalstvo, saj se igralci dobro poznamo med seboj, to pa je tudi vse.

Ste z zmago nad Mariborom tudi ''rešili'' prvenstvo, saj so zasledovalci stopili korak bližje izpostavljeni Milaničevi četi? Mogoče je res, da smo malce pomagali ostalih ekipam, ima pa Maribor še vedno lepo prednost. Do konca je še dolgo, čaka nas še 19 krogov. Vse se lahko še obrne. Tako za nas kot tudi za Mariborčane.

Maribor, ki je pred sobotno tekmo izgubil le enkrat v tej sezoni, je prišel v Novo Gorico brez štirih kaznovanih igralcev. Ste zaradi tega v končnici srečanja lažje strli njegov odpor? To najbolje vedo Mariborčani. Verjetno ni isto, če manjkajo Pavlovič, Popović, Mezga in Mejač, a to je njihova težava. Prednost na igrišču smo si priborili, ko smo v drugem polčasu zaigrali bolj napadalno. V prvem delu smo igrali le z enim napadalcem, v drugem pa z dvema. To je bila glavna razlika. Ko sem vstopil v igro, je začela cela ekipa igrati bolj ofenzivno. Pripravili smo si več priložnosti. Na našo srečo smo izkoristili dve, lahko pa bi dosegli še kakšen zadetek več.

V igro ste vstopili kot adut Novogoričanov in le v 30 minutah spremenili potek dogodkov na igrišču. V tej sezoni ste zbrali spodobnih 13 nastopov, na igrišču pa skupno prebili le dobrih 400 minut. Premalo? Res je, igram zelo malo, kar mi ni všeč. Rad bi začel igrati od začetka, o tem pa seveda odloča trener. V tej sezoni sem bil le enkrat uvrščen v začetno enajsterico, drugače pa vedno srečanje začel na klopi.

Po drugi strani pa s starejšim bratom Nebojšo že dolgo nista zaigrala skupaj in predstavljala tako nevaren dvojec na igrišču ... Res je, dolgo časa nisva igrala skupaj. Večino časa sem bil odsoten zaradi poškodb ali pa je imel zdravstvene težave on. Nikoli se nisva 'ulovila'. Drugače se zelo dobro razumeva. Tako na igrišču kot tudi izven. Lahko narediva še veliko več. 'Nešo' je kakovosten in pameten igralec v zvezni vrsti. Če se znaš dobro odkrivati, ti zlahka doda 'pravo' žogo.

Pri drugem zadetku niste skoparili s preigravanjem mariborskih branilcev … To je bil res lep zadetek. V stilu Lionela Messija (smeh). Po preigravanju sem prišel v kazenski prostor in ni mi več preostalo nič drugega, kot pa streljati na gol. Na mojo srečo se je mreža zatresla.

Vaša ekipa se je v tej sezoni ulovila v lovke spremenljive forme. Še pred petimi krogi ste bili na lestvici šele osmi, zdaj pa ste se povzdignili že na četrto mesto. Smo mlada ekipa. Tako se zgodi vedno, če ekipi primanjkuje izkušenj. Takrat pridejo nihanja. Vsekakor upam, da jih bo v prihodnje manj in da bomo nadaljevali v podobnem ritmu. V zadnjih treh tekmah jesenskega dela moramo dobiti čim več točk in se nato čim bolje pripraviti na nadaljevanje. Možno je prav vse, tudi naslov prvaka. Maribor je sicer malce oddaljen, a je v izenačeni ligi res vse mogoče. Če izgubiš tri tekme zapored, se že boriš za obstanek, če pa zmagaš tri, si že na vrhu. Vse bo odvisno od nas.

In tudi od trenerja Primoža Glihe. Čeprav nekdanji reprezentant skoraj na vsakem koraku naleti na številne kritike, vseeno vztraja na trenerskem stolčku. V njegovo delo se ne spuščam. Gledam nase in na ekipo, zato o tem raje ne bi govoril.

V vaši ekipi sta se na začetku sezone še dopolnjevali mladost in starost, slednja pa je v primeru Enesa Demirovića, ki se je znašel zunaj prve ekipe, in poškodovanega napadalca Milana Osterca, začela izgubljati ... Res je. V moštvu sem že skoraj najstarejši. Nekaj izkušenih igralcev bi prišlo zelo prav. Dobro je, da jedro ekipe tvorijo mladi, a zraven morajo biti tudi izkušeni. V tem primeru bi imeli sedaj zagotovo več točk.

Vaš tekmec za mesto v konici napada je tudi Etien Velikonja. Se z njim nadaljuje zgodba o novem novogoriškem napadalskem biseru, ki so jo nedavno spisali že Valter Birsa, Miran Burgič in Tim Matavž? Igra zares vrhunsko. Zelo se je popravil od lanskega leta. Če bo nadaljeval v tem slogu, bo slej ko prej odšel v tujino.

Bi bilo za vašega najboljšega strelca, če gledamo skozi primer njegovega bratranca Matavža, to vendarle prehitro? Nikoli ne veš, ali je to prehitro ali prepozno. Cilj vsakega nogometaša je, da gre enkrat v tujino. Izkušnje si bo zagotovo nabiral tudi v tujini.

Pred štirimi leti ste bili tudi najboljši klubski strelec. Sezono ste končali s 15 zadetki, na vaš naslov pa so priromale ponudbe tujih klubov ... Žal se takrat nisem odločil za odhod v tujino. Ostal sem v Novi Gorici. Moral bi odigrali le še pol leta, nato pa se je pripetila nova poškodba, nato pa je sledila ena za drugo ... Škoda, saj sem prejel ugodni ponudbi iz Belgije in Portugalske.

Potek vaše kariere je bil precej povezan s poškodbami. Res jih je bilo preveč. Imel sem težave s kolenom, pa tudi z mišicami, zdaj pa je zaenkrat vse v redu. Upajmo, da bo tako tudi naprej. Dejstvo je, da sem imel po prvi operaciji kolena ponovne težave. Operacija pred petimi leti je bila žal zgrešena in narejena napačno. Zaradi tega sem imel vse druge težave. V kolenu sem imel tako hude bolečine, da sem se odločil, da se odpravim k dobremu specialistu. Po zaslugi menedžerja Enesa Demirovića smo se dogovorili za obisk v Belgiji pri dr. Marcu Martensu. Prišel sem na pregled, doktor pa mi zatrdil, da je bila operacija križnih vezi zelo slabo opravljena in če ne bo prišlo do nove, ne bom več mogel igrati nogometa. Seveda sem se potem lani odločil za novo operacijo. Pod vodstvom vrhunskega belgijskega kirurga, h kateremu hodi večina vrhunskih nogometašev. Zaenkrat kaže dobro. Bolečin ni več. Upam, da bo tako tudi naprej. Če se dobro pripravim na nadaljevanje, lahko dam še veliko.

Glede poškodb je kot sopomenka za športno smolo obveljal tudi primer vašega brata Nebojše. Brat si je strgal križne vezi. In to v trenutku, ko bi se lahko dobro prodal v tujino. Imel je smolo na preizkušnji na Švedskem. Zaenkrat res ni bilo sreče, a to je najina vsakodnevna borba. Nekateri bi vmes že pustili nogomet, sam pa ga ne bi nikoli, saj mi je všeč. Rad ga igram. Ni važno kje, to me ne zanima, samo da ga igram. Uživam v nogometu.

Ostaja tujina še vedno vaša neizpolnjena želja? Seveda. Najprej upam, da bom ostal zdrav in se bom lahko nato dokazal tudi v tujini. Najprej pa si moram pri Gorici še izboriti mesto med prvih enajst (smeh).