Rok Viškovič

Sreda,
6. 10. 2010,
12.01

Osveženo pred

9 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 6. 10. 2010, 12.01

9 let

Milenko Ačimovič: Prav sem se odločil, ne bom se vrnil

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Zlati deček, otrok Bežigrada, avtor čudežnega gola proti Ukrajini, džoker s klopi, ljubljenec navijačev, večni talent, nogometaš, ki je zabijal iz nemogočih položajev in še bi lahko naštevali.

Vse to so besede, s katerimi bi ga lahko opisali. Milenko Ačimovič, ki je pred kratkim, zavoljo poškodb, ki mu v zadnjem času niso prizanesle, končal pot profesionalnega nogometaša, po kateri je hodil več kot 15 let. In se pri 33 vrnil v Ljubljano, kjer se najbolje počuti. Tja, kjer ga imajo najraje. Pa čeprav so ga imeli radi povsod, kjer je igral. Tudi v Srbiji, Angliji, Franciji, Savdski Arabiji in Avstriji, kjer je sklenil svojo pot. Kot kapetan in najboljši posameznik najbolj trofejnega kluba naših severnih sosedov. Z njim, ki je bil vselej korekten in zanimiv sogovornik, smo se pogovarjali v Spodnji Šiški. Na štadionu, na katerem je leta 1995 začel svojo pot v članskem nogometu.

Po novem niste več nogometni profesionalec. Po dolgih letih ste se odločili za novo, povsem drugačno življenje. Še vedno ne dojemam, da je vse to skupaj res. Še vedno se počutim, kot da bi čakal, kdaj bom pospravil kovčke in šel. Tako sem namreč živel zadnjih 12, 13 let. Še vedno včasih pomislim, ali imam popoldne trening ali ne. Počasi bo treba dojeti, da tega več ni. Ampak to ne gre tako hitro. Še vedno se navajam.

Dvomov, ali ste se odločili pravilno, ni? Ne, ne. To je bila prava odločitev. Imam namreč še vedno probleme s kolenom. Tudi ko s svojimi otroki po stanovanju igram nogomet, čutim posledice. In ko grem zjutraj po stopnicah, se pojavijo bolečine. Že z normalnim življenjem imam težave, kako bi šele bilo drugače. Ko si rečem, da bi jutri z veseljem šel na trening, se hitro spomnim na vse tablete, injekcije … Zato me hitro mine. Za zdaj s tem, da nogometa ne igram več, nimam težav.

Odločitev verjetno ni bila lahka. V meni je zorela kar nekaj časa. Začelo se je pred meseci. Takrat sem bil poškodovan že tri mesece in pol. Delali smo na tem, da se vrnem na pripravah in se pred novo sezono priključim ekipi. Ko sem prišel na prvi trening, sem po prvem krogu, ki sem ga odtekel, videl, da to ni to. Tudi na popoldanskem treningu ni šlo. Zvečer sem imel koleno povsem otečeno. Ko sem hodil, sem nogo vlekel za sabo. Zjutraj je bilo enako. In takrat sem se prvič vprašal, kaj lahko sploh še naredim. Potem sta mi trener in direktor kluba rekla, da imam proste roke pri rehabilitaciji. Da mi ni treba prihajati na štadion. In da imam mesec dni časa, da se pozdravim. Zdravnik je rekel, da se bom. En mesec so me pustili, da se zdravim kakor hočem in kjer hočem. Mimo je šel tudi ta mesec, a jaz se nisem počutil bolje. Dan, dva je bilo bolje. Potem pa spet vse isto. Začel sem misliti na vse možne stvari. Da ne hodim pravilno, da narobe spim, hodil na bazene, si skušal pomagati tudi z nekaterimi drugimi zadevami, za katere sem slišal. Samo da bi lahko opravil trening in se zbudil brez bolečin. Poskusil sem se vrniti prvič, drugič, tretjič … A vedno je bilo enako. Potem sem rekel trenerju, naj me da igrat.

In po več mesecih ste se pojavili v kadru dunajske Austrie za mestni derbi proti Rapidu … Da. Ena izmed možnosti je bila tudi ta, da je z nogo vse okej, in da imam jaz problem v glavi. In sem bil v kadru za tekmo z Rapidom. Takrat sem se za kratek čas spet počutil bolje. Rekel sem si jutri bom spet na igrišču, pred nami je bil derbi, na tribunah bo veliko gledalcev. In sem bil na klopi. Ob polčasu sem šel na ogrevanje, a me je bolelo. Koleno je po vsega dveh minutah spet oteklo. Usedel sem se, se dodatno ogrel in trener me je še drugič poslal na ogrevanje. Pa ni šlo. In poizkusil sem še tretjič. A je bila zgodba enaka. Usedel sem se na klop, pogledal sem trenerja in mu pokazal, da ne gre. In naslednji dan se je v meni prelomilo. Šel sem v bolnišnico, kjer sem bil vsak dan in so ljudje že mislili, da sem tam zaposlen. Dali so mi injekcijo in mi rekli, da čez tri, štiri dni spet pridem nazaj. In ko sem se vozil domov, sem se dokončno odločil. Rekel sem si, da tako naprej ne gre. Poklical sem v klub, pri katerem niso bili presenečeni nad mojo odločitvijo. Očitno so vsi videli, da enostavno ne gre. Mislim, da so imeli toliko spoštovanja do mene, da mi tega niso želeli reči v obraz.

Na Dunaju so vas v treh letih in pol, kolikor ste jih prebili tam, vzljubili. In vam priredili slovo, kakršnega verjetno noben slovenski športnik v tujini ni doživel … Na Dunaju so me res imeli radi. Po pol leta so že skandirali moje ime. Že kmalu po tem, ko sem prišel v klub, sem začutil, da me v Austrii zelo cenijo. Tako navijači kot tudi ljudje v klubu in soigralci. Kasneje so me izbrali tudi za kapetana. Z navijači sem imel vselej res dober odnos. Pa čeprav nisem bil igralec, ki bi ga mediji rinili v ospredje. Prej obratno, saj jim nisem bil najbolj všeč. Nisem namreč bil na skorajda nobeni novinarski konferenci, v različnih televizijskih oddajah nisem nastopal, zavračal sem tudi druge klubske obveznosti in bil nemalokrat zato tudi kaznovan. Meni je bilo zanimivo le tisto, kar se je dogajalo na igrišču. Zasebnost sem želel imeti zase. Morda so me navijači imeli ravno zaradi tega toliko raje. Seveda pa sem jih zagotovo prepričal tudi z mojimi goli in podajami. Sem pa, ko sem bil kapetan, vselej poskrbel, da smo se s soigralci navijačem zahvalili za podporo. Tudi ko smo, na primer, proti Salzburgu izgubili z 1:5. No, kljub vsemu pa me je to, kar so mi pripravili na poslovilni tekmi, presenetilo. Ko sem prišel na štadion, sem slišal, da je bilo prodanih kar 2000 majic, ki so jih stiskali v ta namen. Pa sem se vseeno bal. Dobro namreč vem, da so pol ure, 20 minut pred tekmo v Avstriji navijači sicer na štadionih, a bolj po lokalih in trgovinah. In sem se zbal, da bom prišel na štadion, ta pa bo prazen. Pa ni bilo tako. Napolnili so tribune in pripravili spektakel, ki ga nikoli ne bom pozabil.

So vam podobno slovo skušali pripraviti tudi v Sloveniji? Da, bili so neki pogovori z Olimpijo in tudi Nogometno zvezo Slovenije, a glede Slovenije je malo drugače. Zato ker jaz ne čutim, da bi se moral tu od kogarkoli poslavljati. Še posebej ne v Ljubljani. Vrnil sem se domov in tukaj bom živel. Hodil bom na tekme in se s temi navijači še naprej srečeval, na Dunaju pa sem vedel, da končujem eno zgodbo in s tistimi navijači ne bom imel več stikov. Mi pa to, kar se mi dogaja, zagotovo pomeni veliko. Vesel sem, da me imajo Ljubljančani radi. A tega ne želim izkoriščati. Aplavz, ki bi ga prejel jaz, bodo bolj potrebovali zdajšnji reprezentanti. Prihajajo novi igralci, njih je treba podpirati.

Od reprezentance ste se, kar malce presenetljivo, poslovili pred tremi leti. Zakaj ste se takrat tako odločili? Se v takratni ekipi niste dobro počutili? Ne, ni bilo nič takega. A enostavno se nisem počutil dovolj sposobnega, da bi na dveh ravneh, reprezentančni in klubski, lahko igral stoodstotno. Vseskozi sem v izbrani vrsti čutil, da od mene pričakujejo veliko. In prišlo je obdobje, ko sem igral slabo tako za reprezentanco kot za klub, zato sem se enostavno moral odločiti za eno stvar. Če bi se lahko, bi se odločil, da bi igral samo za Slovenijo. Ampak to je bilo nemogoče. Odločil sem se, da igram le za klub in se stoodstotno posvetim dunajski Austrii. Sem se pa v reprezentanci vselej dobro počutil in imel z vsemi selektorji odličen odnos.

V reprezentanci ste zabili 13 golov v 74 nastopih. Zadnje tri na tekmi proti Moldaviji na začetku kvalifikacij za SP 2006, ko vas je Branko Oblak postavil za vodjo ekipe. Po odličnem začetku niste več zadeli. Da so tisti trije goli, ki sem jih zabil Moldavcem, moji zadnji v reprezentančnem dresu, si nikoli ne bi mislil. A takrat se mi je enostavno ustavilo. Zgrešil sem tudi nemogoče. Tako je to v nogometu in zato ima toliko večjo draž. Pri Srečku Katancu sem se dvakrat dotaknil žoge, pa je šla v gol. Pod Oblakom pa ni in ni šlo. Bile so prečke, prepovedani položaji, odlične obrambe nasprotnikovih vratarjev, zapravljal sem idealne priložnosti. Enostavno se je ustavilo. Pa vem, da sem še vedno znal udariti žogo, a pridejo taka obdobja. Tudi v Tottenhamu v letu in pol nisem zadel. Žoge v gol nisem spravil niti z dveh metrov. Potem pa sem prišel v Lille in v prvi tekmi proti Metzu v sedmi minuti tekme v prvem kontaktu z žogo zabil gol. In se je odprlo.

V reprezentanci vas zagotovo najbolj pomnimo po golu s sredine igrišča na pomembni tekmi proti Ukrajini. Jaz tega gola ne bom nikoli pozabil, navijači pa očitno še manj. Kjerkoli sem bil, vselej so me vsi spraševali o njem. Tudi v tujini. Ne mine intervju, v katerem ne bi bilo govora o tem golu. Se mi zdi, da tega gola ne bi mogel pozabiti niti, če bi hotel. Treba je poizkusiti. Poskusil sem in je šla not. Kasneje sem podobno poizkušal še enkrat, morda dvakrat. Pa ni šlo. Spomnim se, da me je enkrat nasprotnikov vratar čakal, žogo z lahkoto ujel in se mi smejal v obraz in rekel: ''Kaj pa misliš, da mi ga boš zabil s sredine igrišča?'' Ampak enkrat ti uspe. In ljudje se tega gola seveda spomnijo. Spomnim se ga tudi jaz. Toliko časa je že minilo, o njem pa se še vedno govori.

Tudi gol z enajstih metrov na tekmi proti Rusiji v zadnji minuti tekme je bil zelo pomemben. Ob neki priložnosti ste rekli, da ste takrat nogometno dozoreli. Ja. Spomnim se, da sem bil takrat najmlajši v ekipi, pa sem se v trenutku odločil, stekel k žogi, jo postavil na enajst metrov in udaril. Vsi so obstali, jaz pa sem bil odločen, da prevzamem odgovornost. Nihče mi nič ni rekel. Mogoče Katanec, pa ga takrat tako ali tako nisem slišal. Odločil sem se v sekundi in nisem niti pomišljal, za kakšno odgovornost gre. Takrat ni časa za takšne pomisleke. In k sreči sem zadel, mi pa smo zmagali.

Tudi vaša klubska kariera je spoštovanja vredna. Najprej Olimpija in Crvena zvezda … V vsakem klubu sem doživel nekaj lepega in tudi nekaj grdega. Olimpija je zgodba zase. Pri njej sem začel, to je bila moja največja otroška želja. Že kot otrok sem sanjal o tem, da bi nosil njen dres. Kar je tudi normalno, saj sem tam odrasel. Starša sta delala v Olimpiji, spomnim se vseh generacij, ki so takrat igrale, in tega, kako sem bil vesel, ko so v goste prihajale velike ekipe iz takratne jugoslovanske lige. Potem sem šel v Crveno zvezdo, ki je bil spet ena izpolnjena velika želja. Takrat sem neizkušen naletel na zelo močne soigralce. Tam je bilo veliko talentov, jaz pa sem prišel iz Slovenije in dobil prestižno številko 10, ki so jo pred tem nosili Dejan Savičević, Dragan 'Piksi' Stojković in še nekateri velikani. In mislim, da se Srbi s tem, da sveti dres nosi nek 'Janez', niso nikoli sprijaznili. Ni mi bilo lahko, a sem se dobro soočil z vsem, kar me je pričakalo. V rdeče-belem dresu sem doživel marsikaj zanimivega. Od vročih gostovanj do derbijev s Partizanom in ne vem, kaj vse bi še lahko naštel. Je bil pa lep občutek, nositi dres Crvene zvezde. Še posebej, ko nam je šlo, in je 60, 70 tisoč ljudi vzklikalo naša imena. To je nekaj, za kar se je vredno truditi.

Sledila sta Al Ittihad in za konec Austria z Dunaja. Savdska Arabija je bilo veliko presenečenje. Takrat me je poklical Vahid Halilhodžić, ki je živel v Lillu, in me povabil k sebi na kavo. Vedel sem, zakaj me kliče. A mislil sem, da gre za kak turški klub. Takrat se je namreč veliko pisalo o tem, da bo prevzel Fenerbahče, Galatasaray ali katerega izmed podobnih klubov. Rekel sem, super. Potem pa sem prišel k njemu in mi pove, kam me hoče odpeljati. Nisem mogel verjeti. Najprej sem dve minuti samo gledal v tla in mu iskreno povedal, kaj sem si predstavljal. Dva dni sem razmišljal, se odločil in sva šla. Tam nisem bil dolgo. Vsi vemo, kakšen je tam nogomet. Treningi so bili ob desetih zvečer, ob osmih zjutraj pa je bilo 50 stopinj. Potem pa sem šel v Avstrijo in od tam naprej vemo, kako je šlo. Sem se pa v dolgih letih, ki sem jih prebil v tujini, naučil, da te tam nihče ne bo ščitil. Doma te morda kdo še bo. Želel bi si, da bi kdaj kaj naredili bolj z občutkom. Ti morda kaj popustili, a tega ni. Tako to je v tem poslu.

Se morda kdaj še vrnete na nogometne zelenice? Ne, težko. Ne verjamem. Mislim, da je to nemogoče. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se vrnil. V kakšni drugi vlogi, da bi na primer pri Olimpiji delal z otroki, morda že, a kot igralec mislim, da ne.

Kako aktualen je vaš prihod v Olimpijo, o katerem je v zadnjem času veliko govora? Mislim, da je za vse skupaj še prezgodaj. Po pravici povedano sem šele stopil iz nogometnih čevljev in še sam sebe lovim. Da vidim, kam spadam. Da se organiziram. Za mene je vse to nekaj novega. Da bi ob vsem tem vzel še neko funkcijo v Olimpiji, težko. Mislim, da zdaj ne morem pomagati nobenemu. Moram še nekoliko počakati. In spet postati 'lačen' nogometa. Za zdaj tega ni. Posvečam se nekaterim drugim stvarem in predvsem temu, da se znajdem z družino. Da se ustalimo in se navadimo na nov način življenja. Čas pa imam za vse in seveda tudi za Olimpijo. Vem pa, da se o moji vrnitvi v Olimpijo marsikaj govori in moram priznati, da vsi o tem vedo veliko več kot jaz. Nekaj smo se sicer pogovarjali, a mislim, da me pri Olimpiji razumejo in vedo, kaj se dogaja v moji glavi. Trenutno bi se rad umaknil iz vsega tega. Da se mi malo napolnijo baterije za novo življenje.

In kakšna se vam je zdela Olimpija, ki ste jo videli? Lahko rečem le to, da mi ta tekma niti malo ni dala vedeti, da je bil Maribor prvi in Olimpija takrat še zadnja. Maribor je imel kar nekaj sreče. Tekma bi se lahko končala tudi drugače, če bi imela Olimpija malo sreče. Zdela se mi je zelo dobra. Mislim, da njeni igralci potrebujejo nekaj časa. Imajo tudi novega trenerja. Je pa možno z njimi narediti rezultat. Pripraviti pa jih je treba tudi psihično. Da bodo vedeli, da je v Olimpiji treba zmagovati. Remi ni dovolj. S šestim, petim ali pa tudi četrtim mestom se ne smejo zadovoljiti. Ne, v Olimpiji ne. Tu se je treba od ponedeljka pripravljati na tri točke. In to moraš sprejeti. Če ne moreš, potem odidi drugam. Potem nisi za tako raven, potem nisi za Olimpijo.