Marko Tkalec: Nadal jemlje nedovoljena poživila

Zakaj ste se odločili za konec kariere? Po naravi sem velik borec. O koncu kariere sem razmišljal le, če bo napočil trenutek, ko moje telo ne bo več sposobno prenašati naporov, ki so potrebni za dosego zastavljenih ciljev. To sem začutil v letošnji zimi. V pripravljalnem obdobju sem staknil toliko manjših poškodb, da nisem imel več nobenega razloga vztrajati naprej. Zaradi gospodarske krize so mi tudi določeni pokrovitelji odpovedali sodelovanje, tako da sem se soočil z obilico finančnih težav, tretji razlog pa leži v tem, da sem dejansko prišel do zaključka, da v tenisu fizično ne morem več dosegati ciljev. Začutil sem željo, da bi ustvaril neko mirno življenje, dom in družino, počasi pa se pripravljam tudi na vlogo očeta.

Boste ostali zvesti teniškim krogom? Seveda. Tenis je bil, je in bo moje življenje. Nameravam ostati v Sloveniji. Imam že nekaj idej, kako pomagati domačemu tenisu. Če mi bodo odgovorni ljudje v zvezi dali priložnost, bi lahko slovenski tenis kot trener dvignil na višjo raven. Tenis mi je dal veliko izkušenj. Zakaj jih ne bi prenesel na druge? Samozavest za moje ideje mi je vlil dober prijatelj, Hrvat Željko Krajan, s katerim sem v vsakodnevnem stiku ter podrobno vem, kaj se dogaja z njim in njegovo varovanko Dinaro Safino. Njegova zgodba je podobna. Skozi kariero so ga ovirale poškodbe, nato pa se je čez noč odločil za prekinitev. Preizkusil se je kot trener, zakaj se ne bi tudi sam?

Kateri dosežek v vaši dolgoletni karieri vam je na obraz narisal največji nasmeh? Premagal sem določene igralce, ki so bili uvrščeni debelo pod 100. mestom, pa tudi nekaj, ki so bili med deset. Med njimi sta tudi Mihail Južnji in Mariano Puerta. Odigral sem ogromno turnirjev serije challenger in se petkrat uvrstil v četrtfinale. Ponosen sem tudi, da sem rekorder glede nastopov v reprezentanci v Davisovem pokalu. Bil sem steber naše ekipe, dolgo tudi prvi igralec in dejansko odločilni mož, da se je Slovenija leta 2000 uvrstila v prvo evro-afriško skupino. To imam za velik uspeh.

Slovenska ekipa bo v prihodnje na klopi zagotovo pogrešala najbolj izkušenega igralca, ki je znal po mnenju mnogih soigralcev dvigovati ozračje v ekipi. Kaj menite o sedanji slovenski reprezentanci? Je še zelo mlada. Bil sem eden tistih, ki je ekipo držal pokonci kot najbolj izkušen igralec. V tej zasedbi so fantje dovolj dobri, nimajo pa mogoče še dovolj izkušenj. Pred njimi je vseeno lepa prihodnost. Če bodo potrebovali kako pomoč z nasveti ali pa dvigom motivacije, bom z veseljem pomagal. Ne bi se rad na nek način sam ponujal, a funkcija kapetana me zelo zanima. Z izkušnjami v Davisovem pokalu se vidim prav v tej vlogi.

Še lani ste v Davisovem pokalu na gostovanju na Cipru nudili odličen odpor Marcosu Baghdatisu, slabo leto kasneje pa ste se odločili za dokončno slovo. To je bil eden izmed zadnjih mojih velikih dvobojev. Lani sem bil v zelo dobri formi. Igral sem na nek način za svežino. To je bil zelo enakovreden dvoboj, v katerem se sploh ni videlo, da je razlika na lestvici med nama več kot 200 mest. Težava tiči v pomanjkanju samozavesti. Moraš stalno verjeti v sebe.

Ali prav ta lastnost primanjkuje našim igralcem, da bi še resneje kandidirali za preboj v sam svetovni vrh? Tako je. Če pogledamo primer Grege Žemlje. Je igralec, ki zagotovo sodi med 200 najboljših. Zdaj, ko je na teh mestih in je nanizal nekaj porazov v uvodnih krogih, se mora zavedati, da bo potrebno igro in pripravljenost dvigniti še na višjo raven. Morda tudi tvegati z vlaganjem v dobrega trenerja, saj čas zelo hitro mineva. Točke bodo padale, s tem tudi mesto na lestvici. Mislim, da je največja težava Slovencev pomanjkanje stalnosti, da bi se obdržali na mestu. Luka Gregorc po polfinalu turnirja v New Havnu v 52 tednih ni dosti naredil. Stalnost doseganja rezultatov je največji problem. Vse skupaj bi povezal z našimi nekdanjimi sosedi. Sem velik 'jugonostalgik'. Oboževal sem igro Slobodana Živojinovića in Gorana Ivaniševića. Del pionirske in mladinske kariere sem tekmoval še v nekdanji skupni državi, tako da na vse skupaj gledam malce drugače kot pa sedanji rod. Mora priti čas, da bi ljudje, ki delajo v slovenskem tenisu, zaupali tistim, ki so že nekaj dali. Pri tem ciljam na sebe. Rad bi, da bi odgovorni ljudje pustili določenim trenerjem proste roke. Prepričan sem, da bi znal enega mladega igralca ali pa igralko pripeljati v svetovni vrh. Če imajo lahko Hrvati in Srbi, ki imajo še slabše pogoje kot mi, toliko odličnih igralcev in igralk, bi lahko takšne uspehe ponovili tudi mi. A oni so toliko samozavestni, da to zveni že skoraj prepotentno, a jim na koncu koncev daje priložnost, da dosegajo takšne rezultate. Tega pri nas ni zaslediti.

Kakšno pa je vaše mnenje o Rafaelu Nadalu in Rogerju Federerju, ki sta v zadnjih letih obeležila svetovni tenis? Nadal je nazoren primer, kako moraš 24 ur na dan živeti za tenis in kako si se pripravljen odrekati marsičemu. Čeprav je pri tej stvari tudi nekaj … Kritičen sem do ravni, ki jo ohranja Nadal. Ne verjamem, da jo je dosegel brez nedovoljenih poživil. To je nehvaležno reči, a stoodstotno sem prepričan, da jemlje Nadal poživila. V takšni konkurenci izstopati tako kot on in ostati pri tem tako svež? To je res nečloveško. Bojim se, kaj bo z njim, ko bo zaključil kariero. Pomembno bo, kakšno bo njegovo telo. Ali si bo sposoben ustvariti družino? Kar se tiče Federerja, pa si je po mojem mnenju v določenem trenutku postavil previsoke cilje. Ljudje so začeli njegove poraze v polfinalih jemati za tragedijo. Res je, da ne blesti več tako kot prej, a je še vedno številka dve na svetu. Marsikdo to pozablja. Mislim, da še ni rekel zadnje. Upam si trditi, da bo presegel Samprasa po številu osvojenih turnirjev za nagrado grand slam. Na nek način je Roger moj vzornik. Navijam za njega. Sam pri sebi si želim, da bi se vrnil na tista stara zmagovita pota.

V svetu moškega tenisa dvignejo poleg Davisovega pokala največ novinarskega prahu štirje turnirski velikani za nagrado grand slam. Ste razočarani, ker vam ni nikoli uspelo, da bi zaigrali v glavnem turnirju? Po eni strani zelo. Dvakrat sem se preizkusil v kvalifikacijah na odprtem prvenstvu Avstralije in Wimbledonu, a nisem prišel dlje od drugega kroga. Žal se mi ni izpolnil cilj, da bi nastopil na Roland Garrosu. To je bila moja največja želja, saj sem dejansko 'rojen' na pesku. Ko sem pri sedmih letih začel s tenisom, drugega igrišča kot peščenega ni bilo. Že od mladih let sem na pesku dosegal dobre rezultate, nisem pa bil slab tudi na betonu. Pred leti sem zmagal na treh satelitskih turnirjih Istrske riviere ter skupno dobil 19 turnirjev profesionalne serije futures. To si štejem v veliki plus.

Vseeno se niste nikdar približali ''sanjski'' meji 200 najboljših igralcev na svetu, ki je dolga leta mikala slovenske predstavnike. Imel sem ogromno možnost, ko sem se pred sedmimi leti povzdignil na 243. mesto. Takrat sem odigral ogromno dvobojev, ki se žal niso iztekli po mojih željah. Potreboval bi le eno ali dve zmagi, pa bi prebil mejo. A šport je tak, sam sebi nimam kaj očitati. Pri 28 letih sem prestal težjo operacijo komolca in se nato vrnil na 260. mesto, kar je bilo vse prej kot lahko. Več od tega žal nisem zmogel. Dejstvo je, da v odločilnih trenutkih nisem imel dovolj finančne podpore, tako da si nisem mogel privoščiti boljših pogojev in boljšega trenerja ob sebi. Celotno kariero sem bil prepuščen samemu sebi.

Kaj pa sodelovanje z nekdanjim znamenitim avstrijskim teniškim igralcem Horstom Skoffom? To je bilo leta 2004. Trajalo je le kratek čas, saj so se najina razmišljanja razhajala. Razšla sva se na prijateljski način, sem se pa v teh šestih mesecih veliko naučil. Povedal mi je določene stvari, ki mi jih razen Borisa Breskvarja v Sloveniji ne bi znal noben trener. Ko sem se skozi kariero pogovarjal z mnogimi rojaki in rojakinjami, sem prišel do zaključka, da v Sloveniji primanjkuje dobrih trenerjev. Zato prav tukaj vidim svojo največjo prednost. Morda bi sam dvignil raven. V glavi imam svoje ideje, ki sem jih v klubu Branik že ponudil v pomoč. O imenih morebitnih varovancev v tem trenutku še ne bi javno govoril. Če bom pokazal pravo strokovno podkovanost, bodo kandidati že poklicali.