Koliko je zares vreden konstruktorski naslov?

Dirkališče med dvema jezeroma je tokrat ponudilo povprečno dirko, ki je bila daleč od dirkaškega trilerja, ki smo ga v Sao Paolu lahko spremljali v sezoni 2008. A VN Brazilije je kljub temu navrgla nekaj pomembnih dejstev in iztočnic, ki bodo morda za vedno spremenili mišljenje in predvsem dojemanje glavnih akterjev kraljice motošporta.

Na kaj namigujem, kaj me bega? Formula je morda v zadnjih dveh desetletji bolj kot kadarkoli poprej razumela in upoštevala le in zgolj pravila kapitala. Denar tovarniških moštev, marketinške spletke, TV-pravice, na vrhu vsega pa kot "sivi vešč ali Gandalf hitrosti" Bernie Eccelstone, ki vedno in povsod poskrbi, da dvomov v poslu ni in jih tudi ne sme biti. Prav slednji si tudi po VN Brazilije spet lahko mane roke, saj bo finale letošnjega prvenstva v tehničnem in arhitekturnem biseru dirkališča v Abu Dhabiju zagotovo razprodan. Ljubitelji dirk še nismo pozabili režiranih odločitev, ki so pravo dirkanje pod pretvezo varnosti in nekih namišljenih telemetrijskih nevarnosti "ubijala" v zadnjem desetletju. Najočitneje, a ne edini, so v preteklosti to naredili prav pri Ferrariju. Saj se spomnite Zeltwega, kjer so po prehitevanju Schumacherja tik pred karirasto zastavo in objokanem Barrichellu, ki je zavoljo točkovnega kupčkanja v boksih moral stopiti na zavoro in čisto zmago prepustiti višjim interesom, tudi najbolj goreči tifozi scuderije spoznali, da so bili opeharjeni športnih čustev. A VN Brazilije potrjuje, da je na stezi in v boksih očitno res zavel svež veter.

Red Bull zares postavlja nov standard?

Dejstvo je, da je tokrat vendarle res nekaj drugače. Razplet VN Brazilije bi bil lahko tudi drugačen, če bi ga v internem dvoboju Red Bulla gledali z vidika točkovnega izhodišča v boju za naslov svetovnega prvaka. A čudežni podjetnik Dietrich Mateschitz, ki je ustvaril imperij rdečega bika, je dovolj bogat in vpliven, da si stvari tudi v mogočnem zakulisju formule 1 lahko razloži povsem po svoje. Je pač sam svoj šef, ki se mu ni treba uklanjati raznim predsednikom uprav in pokroviteljem. Povsem jasno je, da je prav on človek, ki je z izjavo, da je formula 1 zanj šport in kot šport naj tudi ostane, morda dal največ kril predvsem pravemu dirkanju. Kisel nasmeh Webbra v Interlagosu je dal vedeti, koliko je za dirkača, ki se bori za naslov svetovnega prvaka, vreden ravnokar osvojeni konstruktorski naslov, a šef je bil jasen tudi tokrat – zmaga naj boljši. Če bo slednje obveljalo tudi na zadnji dirki, ki resnici na ljubo tako Vettla, Webbra in tudi direktorja moštva iz Milton Keynsa Christiana Hornerja postavlja pred težko in tudi kombinacijskih skušnjav polno preizkušnjo, potem lahko ljubitelji motošporta kot moralnega svetovnega prvaka sezone ne glede na razplet prvič razglasimo prav avstrijskega poslovneža, ki mu bo morda res uspelo nemogoče – na stezo vrniti dirkaški "fair play" in dirkaško strast, ki je bila pokopana z usnjenimi čeladami. Če bo slednje obveljalo tudi v Jas Marini, potem bo pravkar osvojena konstruktorska trofeja Red Bulla dobila neprecenljivo vrednost in morda prvič v zgodovini zasenčila tudi lovoriko svetovnega prvaka.

Bo tokrat prvak zares pravi junak?

Če bodo torej naslednjo nedeljo v Emiratih Hamilton, Alonso, Webber in Vettel zares zgolj dirkali in bo zmagal tisti, ki bo imel največ poguma za vožnjo po robu, ki bo zaviral najkasneje in na vsak napad odgovoril z najhitrejšim krogom, potem bo tisti, ki bo na koncu na vrhu lestvice voznikov, zares pravi junak.

A še enkrat, junak le, če bodo dirko odločali dirkaški refleksi, pogum in znanje, če pa bosta zraven tudi kombinatorika in režija, potem pač sodobni formuli žal ni pomoči. Osebno verjamem, da se bodo vsi trije udarili zares, in upam, da je izjemno športna drža Felipeja Masse, ko je v nedeljo pred očmi svojih navijačev brez oklevanja naprej spustil dirkalnika Red Bulla, bila jasna popotnica vsej karavani.