Kiril Lazarov: Kolikor vložiš, toliko dobiš nazaj

Po desetih letih je makedonska izbrana vrsta namreč spet med svetovno elito. S tesnim porazom nad Tunizijo se je pojavilo upanje, z zmago nad svetovnimi podprvaki Poljaki so se odprla vrata v drugi del. Poraz z Nemčijo je le-ta nekoliko priprl, a še vedno pušča možnosti. Treba pa bo premagati Ruse na zadnjem obračunu prvega dela prvenstva. Makedonci igrajo dober, moderen rokomet, kljub temu da večino bremena na svojih plečih nosi prvi zvezdnik, levičar Kiril Lazarov. Kako pomemben člen ekipe je, se je pokazalo prav na tekmi proti svetovnim prvakom, ko je v 43. minuti odšel z igrišča zaradi rdečega kartona. Odtlej je njegova ekipa zabila le še tri gole. Pred tem jih je starejši od bratov Lazarov zbral devet od skupno 20 makedonskih do tega trenutka. Makedonec uživa v prvenstvu, čeravno nerad izgublja, a navijači ga vsakič znova motivirajo.

Kako prenašate breme, ki leži na vaših plečih? Ste namreč tisti, od katerega vsi pričakujejo največ. Doslej mi gre kar dobro. Pritisk prenašam dokaj dobro, saj sem vedno igral v klubih, kjer sem bil prvi strelec. Normalno, da mi je bilo naprej težko, a veste, kako je, v življenju je vse navada. Tako da sem se navadil tudi na to vlogo. Vem, da se vse reprezentance posebej pripravljajo name, a naj se. Jaz le opravim svoje naloge na igrišču, ne obremenjujem se z nikomer.

Le malokdo je pričakoval takšno igro Makedonije, kot jo kažete v Varaždinu. Vseeno pa vam očitno proti koncu vselej zmanjka moči … Vidite, kaj se je zgodilo danes. Ta rdeč karton po mojem ni bil pravičen. Je pa za nas dobra izkušnja, iz katere se bomo veliko naučili. Moramo znati igrati tudi, če koga ni v igri. Zapravili smo takšne 'zicerje', da kar ne more biti res. Potem pa so Nemci v desetih minutah naredili deset golov razlike, čeprav smo vso tekmo igrali strpno, pozorno, odločno.

Ste sploh že kdaj prejeli neposreden rdeč karton? Ne, mislim, da ne. Ne vem, če je bil ta prekršek za takšno kazen. Nekateri vaši kolegi pravijo, da ni bil. Moram pogledati posnetek. Jasno, da nisem nikogar odrinil namerno. Nekoliko trdneje sem se postavil, da preprečim gol. Trije so bili 'na meni'. To pa je tudi vse.

Ambicije so se bržkone povečale ob kakovostnih predstavah … Na Hrvaško smo prišli realni, brez velikih pričakovanj. Na svetovna prvenstva smo se vrnili po desetih letih. Že to je dosežek. Vedeli smo, da nas čaka izjemno težka skupina. Nemčija, Poljska, Rusija, celo Tunizija – gre za moštva, ki so pred nami po izkušnjah. Pokala pa se je priložnost … Poskusili jo bomo izkoristiti. To svetovno prvenstvo smo vzeli kot izkušnjo, najpomembnejše pa je, da bomo obdržali kontinuiteto nastopanja na velikih tekmovanjih.

Igrate skupaj s svojim bratom Filipom. Ima talent, da čez nekaj let postane drugi vi? Upam! Je pa odvisno le od njega, ne od nasprotnikov in trenerjev. Moja filozofija je: toliko, kolikor vložiš, toliko dobiš. Je pet let mlajši in ima še dovolj časa, da se uči in nabira izkušnje.

O navijačih tukaj v Varaždinu pa le lepo … Kako sem vesel, da jih je toliko prišlo v Varaždin. Upam, da bodo tudi v Zadar. Počutim se, kot da bi igral v Makedoniji.

Vedno se nekako držite dresa s številko 7 – tako sedaj v klubu Croatia Osiguranje Zagreb kot v reprezentanci. Posebna številka za vas? Že od malih nog se mi je zdela ta številka srečna. Padla mi je v oči pri lotu. Saj veste, če si imel sedmico, si zadel!