Kejžar: Tek ni met kladiva

Roman Kejžar je najuspešnejši slovenski maratonec, njegov osebni rekord v najdaljši atletski disciplini iz leta 2000 iz Torina pa znaša 2;11:50. S 14. Ljubljanskim maratonom, ki bo zanj 60 maraton v karieri, se poslavlja od aktivnega tekmovanja. A ker je tek njegov način življenja, bo zagotovo ostal del njegovega vsakdana.

Ste zmagovalec prvega ljubljanskega maratona in tudi kasneje ste se radi vračali na eno največjih športnih prireditev pri nas ... Prisoten sem bil skoraj na vseh ljubljanskih maratonih, vendar v različnih vlogah. Tekel sem veliki maraton, mali maraton, nekajkrat pa tudi v vlogi ''zajca''. Vesel sem, da smo letos spet prišli do dogovora in bom še enkrat lahko poskusil odteči dober rezultat.

Ne dolgo nazaj ste tekli maraton na svetovnem prvenstvu. Je bilo dovolj časa za pripravo? Od svetovnega prvenstva sta minila slaba dva meseca, tako da časa res ni bilo dovolj, a kljub temu lahko rečem, da sem glede na kontrolne teke dobro pripravljen. Ker letos pred Berlinom nisem nastopil na nobenem maratonu, po tekmi nisem bil tako izčrpan. Ne bom pa konkuriral svetovni eliti, sem namreč za razred ali dva slabši, vendar v primeru ugodnih pogojev računam na tek okoli 2;20, s čimer bi bil zelo zadovoljen.

Ste kdaj že pretekli dva maratona v tako kratkem času? Leta 1998 je bil med dvema le mesec dni. Sprva sem nastopil v Berlinu, nato pa mesec kasneje še v Ljubljani. Če si dobro pripravljen, je to možno, vendar potem rabiš pol leta tekmovalnega premora. Drugače pa prav vsak maraton zahteva določeno pripravo.

Odločili ste se, da bo v Ljubljani vaš poslovilni maraton, vendar ste o ''pokoju'' govorili že po olimpijskih igrah v Pekingu. Ko sem prvič najavil svoj poslovilni maraton, nisem vedel, da imam izpolnjeno normo tudi za nastop na svetovnem prvenstvu. Zato sem tja seveda še odpotoval, sedaj pa norme nimam več za naprej. V Berlinu sem z največjimi tekmovanji zaključil, poslavljam pa se tudi z največjih maratonov. Če ne bom pripravljen, tudi na rekreativnih tekih ne bom nastopal, to pa ne pomeni, da bom kar prenehal teči. Tek ni kot med kladiva. S tem živim. Kozmus zagotovo ne bo šel za rekreacijo vrtet kladiva. Če bo priložnost, bom še vedno pomagal reprezentanci na ekipnem evropskem prvenstvu, morda na evropskem prvenstvu v krosu, maraton pa zahteva preveč treninga in profesionalnega odnosa. Od zdaj naprej bom rekreativni tekač.

Je to zagotovo vaš zadnji? Morda bo še kakšen. Rekel sem zadnji za katerega sem se res vrhunsko pripravljal. So pa ob slovesu občutki kar čudni. Veliko let sem v tej tekaški areni - velika tekmovanja, tiskovne konference ... Če pomislim se zaključuje res lepo obdobje, a se je enkrat treba odločiti. Mislim, da se dosegel, kar je bilo v moji moči, sedaj pa bom počel še kaj drugega.

Je kaj možnosti, da se premislite? Če v Ljubljani tečem normo (smeh).

Kaj boste počeli potem? S športno firmo navezujem stike za poslovne zadeve, sicer pa mislim, da bi tudi kot trener lahko veliko 'dal' mlajšim generacijam, ki prihajajo.

Vam je kakšne odločitve v karieri žal. Bi kaj spremenili? Mislim, da ne. Ne obžalujem, da sem se odločil za atletiko. Poteze v moji karieri so bile premišljene. Vsaka je bila v danem trenutku pravilna. Morda bi spremenil kakšno malenkost, drugega pa ne.

Pa vendar je bilo nekaj grenkih trenutkov v vaši karieri ... To so bili najtežji trenutki v moji karieri, vendar ni bilo nič v moji moči. Bilo je veliko takšnih in drugačnih zadev, najhujši pa je bil nenastop na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti. Imel sem dvakrat potrjeno normo, a me tja niso poslali. A sem take stvari prespal. Življenje gre naprej. Morda pa so mi bile zadnje olimpijske igre v Pekingu nekoliko 'podarjene', ko so znižali normo, kar mi je omogočilo nastop.

Bi lahko izbrali tekmo, ki vam je ostala v najlepšem spominu? Za menoj je 59 maratonov, ljubljanski bo 60., če polmaratonov in ostalih cestnih tekov sploh ne štejem. Težko bi izpostavil le enega. Vedno pa v lepem spominu ostane dober nastop. Če je ta za povrhu še na velikem tekmovanju, toliko bolje. Nisem pa nikoli osvojil medalje na velikem tekmovanju, da bi lahko rekel, to je to.

Kaj pa tek v Torinu in Ferrari leta 2000, kjer ste postavili osebne rekorde v maratonu in polmaratonu (1;02:49). Tadva nastopa sta zagotovo zapečatena v tej zbirki, a tudi svetovna prvenstva in olimpijske igre na nek način ostanejo v spominu.

Kaj se odvija v glavi maratonca med samim tekom? Odvisno od cilja, ki ga imaš na določeni tekmi. Lahko loviš normo, lahko tečeš na čim boljšo uvrstitev, ali da kaj zaslužiš. Glede na to se v glavi odvijajo različni motivacijski procesi. Med samo tekmo pa tudi probaš slediti skupini, kontroliraš vmesne čase in podobno. Se pa večino časa pripravljaš za tisti zadnji, najtežji del. Takrat se začne garanje, boj s samim seboj in takrat ni več časa za kakršno koli razmišljanje.

V Sloveniji primankuje tekačev na dolge proge. Kje je vzrok? Jaz sem jim zagotovo zgled v slabem smislu, saj mi rezultat 2;11 ni omogočil nekega statusa. Tak rezultat zahteva veliko dela, potem pa od tega nimaš nič. To je zagotovo eden od razlogov, ki pa jih je seveda več.

Je na vidiku kakšen tekač, ki bi lahko nasledil Romana Kejžarja in nastopal v maratonu na največjih tekmovanjih? Za nastop na največjih tekmovanjih je možno, saj so norme sedaj nekoliko slabše ,kot so bile včasih, da bi kdo v kratkem izboljšal moje državne rekorde ,pa dvomim. Vidim dva tekača, to sta Mitja Kosovelj in Tone Kosmač, vendar imata vsak svoj problem. Mitja se bo moral odločiti, ali želi biti maratonec ali gorski tekač, Tone pa nima pogojev, da bi lahko treniral dvkrat dnevno.