Katarina Srebotnik: Včasih se lahko postaviš tudi na glavo, pa ti ne pomaga

Skupaj z Japonko Ai Sugijama ste v konkurenci ženskih dvojic osvojili turnirja v Miamiju in Charlestonu. Kateri naslov vam je bolj všeč? Absolutno tisti na turnirju v Miamiju. Po mnenju igralk velja namreč za nekakšen peti turnir za nagrado grand slam. To je bil res lep naslov, še posebej sladek zaradi tega, ker sta v finalu padli najboljši igralki v dvojicah na svetu. Obenem sva se Cari Black in Liezel Huber maščevali za lanskoletna poraza v Wimbledonu in mastersu v Madridu, kjer sva obakrat izgubili finale. In to v treh nizih. Sploh ne vem, kdaj bomo končale dvoboj v dveh (smeh). Prihodnjič bi se lahko domenile, da že na začetku odigramo ''supertiebreak'' (odločilni tretji niz v obliki podaljšane igre, kjer je treba zbrati deset točk, op. p.) in tako privarčujemo živce in energijo. Dobro, v Wimbledonu niti ne, saj tam še vedno veljajo stara pravila (smeh). Z Ai sva bili zelo veseli, da sva tako dobro odigrali proti najboljšemu paru na svetu in pridobili spoznanje, da ju lahko pritisneva ob rob. Zdaj se naju bojita. Če ne odigrata stoodstotno, sta že v težavah. Imata sicer veliko prednost, saj lahko vse dneve trenirata dvojice, medtem ko je nama vendarle prioriteta 'single'. Rezultati dejansko kažejo na to, koliko sva dobri in kako dobro se ujameva. Tako na igrišču, še bolj pa izven. Sva veliki prijateljici, skupaj hodiva na večerje …

Letošnje nastope v ZDA ste v konkurenci posameznic sklenili z izjemno predstavo proti Sereni Williams, ki je kasneje tudi osvojila turnir v Charlestonu. Američanka vas je ugnala v treh izenačenih nizih, prvič v karieri - v četrtem medsebojnem dvoboju – pa ste ji odvzeli niz … V bistvu sem proti Sereni dobila igro več, kot jih je kasneje Vera Zvonareva v finalu. Ampak, šalo na stran … Poraz je poraz. Morda se bo smešno slišalo, a tak poraz po treh nizih, ko je šlo zelo na tesno, mi pomeni veliko. Kot tudi letošnji poraz v Dubaju proti Justine Henin. S takšnimi porazi pridobim ogromno. Mnogi ne morejo proti njima odigrati treh nizov. Javnost tega ne vidi, a dejstvo je, da na ta račun veliko napredujem. Učim se na napakah. Takrat vidim, kaj je bilo super, kaj pa ne. In tisto naslednjič bolje odigram. Naj omenim lanskoletni dvoboj z Danielo Hantuchovo v Wimbledonu. Ko so nastopili ključni trenutki, nisem našla prave taktike. Takrat sem izgubila, enako kot proti Justine in Sereni, a sem letos v teh trenutkih odigrala drugače. Bolj odločno, a vseeno ni bilo sreče. Poraja se občutek, kot da se situacija nekako vedno obrne proti meni, a se mi bo slejkoprej to poplačalo in obrestovalo. Prišla bo tudi kakšna moja odmevna zmaga. Res je, da je vsak poraz boleč, a še zdaleč nisem nezadovoljna. Ko takole izgubim, dobim v slačilnicah od punc ogromno kredita in spoštovanja. Na treningih me tako vedno več boljših igralk prosi za dvoboj, kar mi lahko v karieri le pomaga.

Razvajeni del slovenskega občinstva je mnenja, da izgubljate dvoboje proti svetovnim zvezdnicam, in to navkljub dobljenemu uvodnemu nizu, zaradi pomanjkanja samozavesti in trdnega psihološkega značaja. Kaj bi dejali na to? Ne upoštevam teh kritik, nekako se me ne dotaknejo. Navsezadnje tudi ljudje ne morejo vsega videti, saj denimo ameriški turnirji v Evropi niso tako dobro pokriti s televizijskimi prenosi. Ljudje vidijo le končni rezultat in ne pravega dogajanja na igrišču. Daleč od tega, da bi se ponavljale iste stvari, enostavno se v teh dvobojih vidi razlika v kakovosti. Moram biti korektna do sebe, realna ter priznati, da sem na svetovni lestvici uvrščena med 20. in 30. mestom, omenjene tekmice pa v ''Top 10''. Nobena ti prav nič ne podari. V ključnih trenutkih si moraš sama prigarati priložnost. Ravno takrat, ko dajo slednje ponavadi v višjo prestavo. V 90 odstotkih jim tudi uspe, ti pa jih moraš uloviti v preostalih 10 odstotkih in nato izkoristiti priložnost. Včasih se lahko postaviš tudi na glavo, pa ti ne pomaga. Ne moreš preko tega, da ti Serena na ''break'' žogo ''odservira'' as s hitrostjo 200 km na uro. Ni pač vse odvisno od mene. Daleč od tega, da bi bili porazi povezani s psihološkimi težavami, ki jih nekateri omenjajo. Lani je bil problematičen pristop do mojega načina igre. Takrat nisem pravilno odigrala v taktičnem smislu. Letos sem odigrala bolje. Trenerka Biljana je zelo zadovoljna. Skupaj verjameva, da se bo sezona končala pozitivno.

Na turnirju v Amelia Islandu ste navkljub dobljenemu uvodnemu nizu izgubili proti Madžarki Agnes Szavay, v Miamiju pa proti mladi Danki Caroline Wozniacki. Ste bili po omenjenih porazih zelo razočarani? Proti Szavayevi niti ne, proti Wozniacki pa malce bolj. Jasno, je slabše ''rangirana'' igralka, hkrati pa tudi mlada igralka, ki bo zelo dobra. Zdaj še nima ''imena'', se pa spomnim primera, ko sem pred leti izgubila v Miamiju z Nicole Vaidišovo. Bila sem potrta, naslednje leto pa je Čehinja že odigrala polfinale odprtega prvenstva Francije. Nekaj igralk je zelo dobrih, a še nimajo imena in pravega ''rankinga''. Proti Danki bi lahko zaključila dvoboj v svojo korist, a sem naredila nekaj slabih potez. Ona tudi ni ''začetnica'', odigrala je svoje in me prisilila v napake. Proti Szavayevi sem prav tako dobila prvi niz, a je bilo daleč od tega, da bi bila blizu zmagi, saj je v nadaljevanju diktirala dvoboj. En niz je bil sicer dobljen, v tenisu pa moraš vedno dobiti dva.

Omenili ste tudi poraz proti prvi igralki na svetu v Dubaju, ki ga je lahko zaradi neposrednega televizijskega prenosa na priljubljenem športnem televizijskem programu spremljalo tudi radovedno občinstvo v Evropi. Tribune so bile prijetno polne. Se je poznalo, da igrate v ''domačem'' kraju, saj imate v Dubaju prijavljeno stalno bivališče? Zdaj sem v najboljših letih (smeh). Toliko občinstva pa se je zbralo, ker je Justine le svetovna zvezda. Kjerkoli pač igra, so vedno polne tribune. Moram pa povedati, da so gledalci navijali tudi za mene, še posebej ko so videli razplet drugega niza, ko sem izenačila na 1:1. Bilo je tesno, navijali so za ''underdoga''. Tako je ponavadi, ne samo v mojem primeru, saj se občinstvo rado postavi na stran tistega, ki je na lestvici slabše ''rangiran''. Jasno je, da moji kolegi ne morejo preglasiti vsega štadiona, je pa bilo na tistem dvoboju tudi ogromno Srbov, ki so čakali na zaključek dvoboja, saj je za najinim dvobojem nastopila Ana Ivanović. Ko so omenili, da je moja trenerka Biljana Veselinović Srbkinja, so navdušeno začeli navijati zame. Bilo je lepo vzdušje. Ne smem pozabiti tudi na nekaj slovenskih turistov, ki so si ogledali turnir. Na tribunah sem opazila tudi našo zastavo, kar ne vedno napolni z dodatnim motivom.

Kako ste doživeli preskok na del sezone, kjer prevladujejo dvoboji na peščeni podlagi? S kopico optimizma. Z Ai sva igrali v Miamiju na betonu vse do nedelje, potem pa smo se z najetim avtomobilom skupaj odpeljali do Amelia Islanda, potovali šest ur, prišli pozno ponoči, nato pa v torek že igrali na pesku. Tu so svoje naredile tudi izkušnje, ki jih imam iz leta v leto več. Preskok ni bil enostaven, saj sem opravila v ponedeljek le en trening, v torek pa je sledil že dvoboj. Zelo sem bila zadovoljna s pristopom. Iskreno nisem verjela, da bom prišla do 3. kroga, saj so ostala dekleta preživela na pesku že cel teden. Vedno je težje preiti iz ''harda'' na pesek kot pa obratno. Bala sem se tudi zaradi dvojic, saj smo ostali v Miamiju vse do nedelje, a so bile to le sladke težave, saj mi je naslov v Miamiju dal dodatna krila in povečal samozavest. Ko izgubiš med posameznicami, ti lahko dvojice pomagajo, da si povrneš samozavest. To je res velik dejavnik. V Charlestonu sem prišla do 3. kroga, če bi imela več sreče na žrebu in se ne bi pomerila ravno proti bodoči zmagovalki, bi mogoče uspela še več. Najpomembneje je, da sem ubranila vse lanske točke. Spet sem med 30 najboljšimi, do turnirja v Parizu pa ne branim nič več, le 2. krog v Rimu, tako da lahko v nadaljevanju odigram sproščeno. Lahko stopim malce na ''gas'' in z malce več sreče osvojim veliko novih točk.

Po daljši ameriški turneji ste v petek prispeli v Evropo. Za začetek boste nastopili na turnirju v Pragi z nagradnim skladom 145.000 dolarjev, kjer bo prva nosilka Izraelka Shahar Peer. Ste se že prilagodili na evropski čas? Počasi se privajam. Pravijo, da potrebuje telo za prilagoditev en dan za vsako uro časovne razlike. Razlika z ZDA znaša šest ur, tako da bom 'ta prava' v ponedeljek oziroma torek. V Pragi bom verjetno tretja nosilka. Od Amilie Islanda do Charlestona nisem nič igrala. Bila sem zelo utrujena, fizično izmučena. V Pragi sem ob uvodnih dneh hotela trenirati, a je nagajal dež. Ne vem še, kako se bo telo prilagodilo, saj bo tu drugi pesek. V ZDA je bil zelen, tu je rdeč. Upam da bom v prvih krogih dobila na papirju lažjo tekmico in se bom lahko tudi na račun nepopolne igre prebila v 2. krog. Takrat pa bo že lažje …

Boste v prihodnjih dneh izkoristili možnost in za kratek čas obiskali Slovenijo? Ne, žal ne. Po Pragi grem naprej v Berlin, nato pa sledijo turnirji v Rimu, Strasbourgu in Parizu. Letos bom naredila celotno peščeno ''turo''. Nimam kaj izgubiti, lahko le napadam, zato sem se tudi odločila za to možnost. Igrala bom le ''single'', v Rimu pa še dvojice. Ta konec tedna igra Ai pokal Fed, domenili pa sva se, da bova zaigrali skupaj v Rimu in nato Parizu. Za zmago na turnirju v Strasbourgu ne bi dobila na lestvici niti ene nove točke, ker velja naš zadnji turnir za toliko večjega, da se ne bi nič prištelo. Tako bi bila to le izguba energije.

Vrhunec ''peščene'' sezone bo kot vsako leto v Parizu. Na Roland Garrosu ste se pred šestimi leti med posameznicami prebili v osmino finala, drugače pa v zadnjem obdobju kot po nesojenem pravilu na največjih turnirjih na svetu izpadate v 3. krogu … Zelo sem zadovoljna s 3. krogi. Takrat se po vseh pravilih uvrstiš med najboljših 32. V 4. krogu bi bila že med 16, kar pa bi bil presežek glede na mojo uvrstitev na papirju. V 3. krogu se vedno srečaš z eno izmed višjih nosilk. Dobro, če jo katera prej izloči, potem ne (smeh), težava pa je v tem, da je nekdo, ki pride v 3. krog in se razigra, že v formi, tako da igram takrat v mojem primeru z boljšo igralko od sebe. Potem pa se ponovi ista zgodba. Poizkušam jo uloviti na slab dan. Če ima slabih 30 minut, skušam izkoristiti to priložnost. Dobiš jo enkrat ali dvakrat, potem pa nič več.

Če bi vam ponudili zmago v dvojicah na turnirju za nagrado grand slam ali pa uvrstitev v četrtfinalu med posameznicami, bi se odločili za … Takoj vzamem zmago. Grand slam je vendarle grand slam.

V karieri ste osvojili že 22 WTA turnirjev. To so res lepe številke. Ko uradni napovedovalec pred dvobojem predstavlja igralke, se včasih kar povprašam, ali sem jih res osvojila tako veliko. Ta podatek pomeni, da sem kar kompletna igralka. Imam odlične rezultate v dvojicah, tudi med posameznicami niso štiri zmage kar tako. Dobra sem tudi v ''miksu''. Kar na vseh frontah, tako da imam dve službi naenkrat (smeh). V Parizu bom odigrala tudi mešane dvojice, saj sem na začetku leta obljubila Nenadu Zimonjiću, da bova letos odigrala Pariz in US open. Avstralijo in Wimbledon sva črtala s seznama.

Konec julija boste nastopili v Portorožu, kjer ste bili lani ''zaustavljeni'' prav v velikem finalu. Boste uspeli do takrat zadržati visoko formo? Prav zaradi nastopa v Portorožu tudi ne bom igrala mešanih dvojic v Wimbledonu. Rada bi se čim prej ''prestavila'' na trdo podlago. Po finalu Wimbledona bo na voljo le en teden. Takrat se bom morala spočiti, saj bo trajala neprekinjena turneja na pesku vse do Pariza. Ko bom prispela v Portorož, bom zagotovo zelo utrujena, a sem prepričana, da me bosta adrenalin in občinstvo dvignila in bom prebrodila utrujenost. Veselim se tudi sodelovanja z novinarji, lani je bilo prav krasno.

Mesec dni kasneje bodo v Pekingu na sporedu olimpijske igre. Ne bom jih igrala. To bi bilo le preveč. Takrat ko bodo OI, bom ravno v ZDA. Če bi hotela nastopiti v Pekingu, bi morala iz Evrope odpotovati na Kitajsko, potem pa bi prispela nazaj praktično en teden pred US opnom. Bilo bi le preveč potovanj, ki me vedno bolj utrujajo. Sem sicer v najboljših letih, vsaj kar se igre tiče, fizično pa vedno težje prenašam potovanja. Olimpijskim igram sem se odpovedala s težkim srcem, a bi zaradi njih izgubila en mesec turnirjev.

Če bi uvedli pravilo, da bi lahko na olimpijskem turnirju v konkurenci ženskih parov zaigrala kombinacija iz dveh različnih držav, bi imela Slovenija malodane že rezervirano odličje … (Smeh). To bi si pa res upala napovedati. Če bi lahko zaigrali po teh pravilih ter bi imela Ai japonski ter slovenski potni list, bi bila prepričana o medalji, če pa bi lahko igrala prav vsaka z vsako, bi bila pri napovedih bolj pazljiva. A vendarle lestvica najboljših igralk v dvojicah na svetu pove svoje …

Ste na treningih, ki jih vodi Biljana Veselinović, letos uvedli kakšno novost? Ne, treningi so isti, kot so bili. Glede tega nismo delali sprememb. Nastopile bodo šele konec sezone, ko imaš čas popravljati zadeve. Med sezono pač vzdržujeva kondicijo. Treniraš zaradi tega, da ne padaš v formi in jo skušaš čim dlje zadržati. Če ti je med sezono naporno, je to sladka težava, saj ponavadi pomeni, da imaš dobre rezultate.