Jolanda Čeplak: Zdaj veliko bolj uživam v atletiki

Velenjčanka, ki se lahko pohvali z bronom z olimpijskih iger, naslovom evropske prvakinje na prostem in v dvorani, kjer je bila na EP tudi tretja in druga na svetovnem prvenstvu, še vedno pa si lasti svetovni dvoranski rekord 1:55,82 iz leta 2002, je bila leta in leta perjanica slovenske atletike. Nato se je zgodilo leto 2007 in velik dopinški škandal, po katerem se je v očeh mnogih razblinila predstava o veliki šampionki. A Jolanda Čeplak, ki je pred kratkim praznovala 33. rojstni dan, se ni predala. Letos se je vrnila v tekmovalne arene in spet teče. Trenutno je še daleč od rezultatov, ki jih je dosegala pred leti, a verjame, da bo kmalu tekla veliko hitreje.

Sezono ste konec julija začeli s časom 2:07,13 v Mariboru, mesec kasneje ste v Padovi dosegli najboljši izid sezone 2:04,64. Ste zadovoljni z izidi, ki ste jih dosegali? Imela sem malo tekem, še te več ali manj po Sloveniji v ne najboljši konkurenci. Ko sem tekla na malce močnejšem mitingu v Padovi, kjer je nastopila tudi finalistka letošnjega svetovnega prvenstva v Berlinu Italijanka Elisa Cusma, sem takoj dosegla letos najboljši rezultat. Ta je seveda daleč od mojega osebnega rekorda, a sem zadovoljna s tem, kar sem dosegla. Po dveh letih brez tekmovanj in vsem, kar se mi je zgodilo, ni enostavno spet teči in dosegati dobre rezultate.

Kakšnih izidov ste trenutno sposobni? Zdaj več ali manj zgolj tekmujem, zato ni časa za kakšne teste. A preden sem začela letos nastopati, je kazalo, da lahko tečem nekje okoli 2:02 ali 2:03. Tega za zdaj še nisem dosegla, a verjamem, da mi lahko uspe prav na petkovi tekmi v Daeguju. Počutim se zelo dobro in bom skušala doseči najboljši letošnji izid. Upam, da mi bo uspelo. Če želim dosegati dobre rezultate, moram nastopati v boljši konkurenci. Že v Padovi bi lahko tekla bolje, a nisem bila dovolj pogumna. Problem trenutno vidim predvsem v samozavesti. Trenutno še ni takšna, kot bi si je želela in bi morala biti. Manjka mi tudi nekaj treninga.

Zakaj in kdaj ste se odločili za povratek? Najprej nisem pomišljala na to, da bi še kdaj tekla. Nato sem se januarja lani odločila, da bom spet začela. Odločila sem se, da bom po olimpijskih igrah v Pekingu spet začela trenirati. Želela sem si, da kariero zaključim na stezi in ne ob njej. Odločitev je bila težka, saj sem dobro vedela, v kaj se spuščam. Treningi so težki in ni lahko biti profesionalec. A imela sem veliko željo in mislim, da mi je uspelo. Zdaj sem v veliko boljšem stanju, kot sem bila. Ni bilo lahko začeti, potem ko kar nekaj časa nisem tekla. Če se spomnim, da sem lani oktobra začela s pripravljenostjo za čase okoli 2:20 oziroma 2:25, sem lahko zelo zadovoljna.

Kako je vašo vrnitev sprejel atletski svet? Nič posebnega. Več ali manj me ljudje podpirajo. Ko sem nastopila v Padovi, me je vsaka tekmovalka, ki me je poznala, lepo pozdravila in se mi nasmejala. Sicer pa se je v teh dveh letih, kolikor me ni bilo, marsikaj spremenilo, zato na naslednjih tekmah, na katerih bom nastopala, niti ne pričakujem veliko atletinj, ki bi jih poznala od prej. Glede nastopov na mitingih, me na največjih letos seveda ni bilo. Če želiš nastopati v zlati ligi, moraš imeti boljši rezultat. Potrebovala bi tek okoli dveh minut. S časom 2:05 nisem želela niti poizkušati, da bi tekla na tako močnih tekmah.

Jolanda prej in zdaj. Zdaj veliko bolj uživam v atletiki. Sem bolj sproščena. Ni pritiska, da moram osvajati kolajne in dosegati nore rezultate. Vsa kalvarija, ki sem jo preživljala, mi je spremenila pogled na življenje. Zdaj se bolj veselim nekaterih stvari, ki se jih prej morda nisem. Vzamem si čas za sebe in moje bližnje. Zavedam se, da sta veselje in sreča najbolj pomembni v življenju. Ni vse v atletiki, obstajajo tudi druge stvari v življenju, ki so lepe.

Trening in tekme so zdaj… Spremenilo se ni veliko. Treningi so več ali manj isti, kot so bili. Je pa dejstvo, da zdaj še nisem bila toliko stoodstotno v treningih, kot bi morala biti. Nisem bila dovolj zagrizena. Opravila sem trening in šla. Nisem bila v atletiki na način, kot sem bila pred leti. A najbolj pomembno mi je bilo, da sem prišla na stezo, se postavila na štart in spet začela tekmovati. Zato sem zadovoljna s tem, kar sem naredila. Upam pa seveda, da bo šlo na bolje.

Načrti za prihodnost. Doslej sem vselej izpolnila tisto, kar sem si zastavila. Zadala sem si, da se vrnem in to mi je uspelo. Zdaj vso energijo usmerjam v to, da se čim prej spet dosegam čim boljše izide. Po nastopu v Daeguju bom takoj odšla na oddih za dva tedna. Potem se bom začela pripravljati na novo sezono. Tekla bom že pozimi, moj glavni cilj pa bo dvoransko svetovno prvenstvo. Če si bom zastavila cilj, da tečem v finalu, potem je to zagotovo dosegljivo. Če bom rekla, da želim teči 1:59, potem je dejstvo, da bom tega sposobna. Vso energijo usmerjam v to, da tečem čim boljše. Ko se vrnem z dopusta, se bom usedla z določenimi ljudmi in začrtali bomo smernice za prihodnost. Kako hitra si želim biti, pa zdaj še ne bi govorila. Da si ne bom ustvarila nepotrebnega pritiska.

Do kdaj boste tekli? Do konca življenja. Nikoli se ne bom povsem prenehala ukvarjati z atletiko. Tudi, ko ne bom več profesionalka, bom tekla zase in se rekreativno ukvarjala s tekom. Sicer pa ne vem. Odvisno bo predvsem od zdravja. Za zdaj nimam težav s poškodbami, a nisem več mlada. Je veliko težje, kot je bilo pred desetimi leti, zato nikoli ne vem, kaj me lahko doleti. Sicer pa še nisem naredila plana, kaj in kako. Prav lahko se zgodi, da bom presedlala, tako kot mnogi atleti in atletinje na srednjih progah, tudi na daljšo razdaljo. Najverjetneje se bom kasneje preizkusila v teku na 1500 metrov.

Odnosi z Atletsko zvezo Slovenije? Zdaj se je vse skupaj uredilo. Pred časom smo se z vodstvom zveze dobili in se skupaj pogovorili o prihodnosti. Po tem prijetnem dvournem pogovoru smo dorekli marsikaj in zelo vesela sem, da je prišlo do sestanka. Zahvalila pa bi se tudi ljudem v mojemu klubu Kladivarju, ki so mi v teh težkih časih pomagali in mi stali ob strani.

Finančno je bil škandal za vas velik udarec? Porabila sem kar nekaj denarja. Predvsem za odvetnike in vse stroške, ki jih je prinesel moj primer. Denar je šel tudi za nekatere osebne stvari, o katerih ne bi govorila. A še zdaleč nisem obubožala, kot si nekateri mislijo. Živim normalno in sem povsem zadovoljna. Sicer pa denar še zdaleč ni vse v življenju, zato se s tem ne obremenjujem.

Pred dvema letoma ste svetovno javnost v ženskem teku na 800 metrov razburili vi. Zdaj iz drugačnih razlogov prah dviguje komajda 18-letna Južnoafričanka Caster Semenya. Punca se je rodila takšna, kot je. Ne bom sodila, kakšna je. Ali zgleda in govori kot moški, ni pomembno. Je ženska, kakršnakoli že je, in zato mora tekmovati v ženski konkurenci. Vse, kar se je dogajalo okoli nje, je bilo zelo nerodno. ''Rane'' ji bodo ostale za vse življenje. Ne vem, kako je vse skupaj doživljala, a močno dvomim, da bo sploh še kdaj tekmovala zaradi medijev in vsega, kar se ji dogaja. Morala bi imeti zelo samozavestnega trenerja, da bi jo prepričal v to, da bo še naprej tekla. Sicer pa je bil njen finalni tek na letošnjem svetovnem prvenstvu v Berlinu vrhunski. V solo teku je zmagala z 1:55,45 in verjamem, da bi, če bi tekla na mitingu in imela zajčico, lahko popravila tudi več kot 25 let star svetovni rekord 1:53,28 Jarmile Kratochvilove.