Jan Koprivec: Izkušnja, zapisana v lepem spominu

Sreda, dvanajsti november 2008. Dan, ki si ga bo Jan Koprivec zapomnil za vse večne čase. Na ta dan je namreč 20-letni Koprčan doživel težko pričakovan, a sanjski debi v dresu italijanskega prvoligaša, Udineseja. Premiera je bila nadvse uspešna, saj je Jan ekipo popeljal v četrtfinale. A obetavni slovenski vratar, ki je minulo sezono kot član Cagliarija preživel na Sardiniji in dobil tudi nekaj priložnosti za dokazovanje, ostaja kljub vsemu trdno na tleh. Zaveda se, da ga v prihodnje čaka še trdo delo. Evforija ga ni zajela in tako še naprej ostaja skromen, ambiciozen in marljiv. S takim pristopom in svojim razkošnim talentom bo mladi slovenski reprezentant do 21 let nedvomno še veliko, veliko dosegel …

Kakšni občutki so vas obdajali od tako sijajnem debiju? Nič posebnega … Vedel sem namreč, kaj je moje delo. Morda sem bil na začetku malce emocionalen, ampak sem se na vse hitro navadil.

V igro ste vstopili v 88. minuti, potem ko je bil izključen Emanuele Belardi, in se tako rekoč znašli v sila težkem položaju. Kako ste se počutili takrat? Ko sem videl, da mu je sodnik pokazal rdeči karton, sem se na hitro slekel in povsem nepripravljen šel v igro. Mislim, da so me emocije kar ogrele.

Kot vratar ste se uspešno znašli tudi pri strelu z bele točke. Kaj ste imeli takrat v mislih? Suvereno sem vzel žogo in gledal vratarja. Na koncu se je vse dobro izteklo.

Udinese si je prav po vaši zaslugi priigral četrtfinalno vozovnico v italijanskem pokalu … Po moji zaslugi … Hm … Rekel bi, da sem bolj pripomogel k temu, da smo si priigrali napredovanje. To je delo vratarja in ko so enajstmetrovke, si lahko junak ali pa ne. Belardi je med tekmo obranil dve do tri lepe priložnosti in prav tako na nek način rešil Udinese.

Kot ste dejali … Ko so enajstmetrovke, si lahko junak ali pa ne. Ste potem takem vi junak? Niti slučajno. Junak je cela ekipa. Moram pa reči, da je tokrat igrala ekipa, ki je prvič igrala skupaj. Ampak se je na srečo vse skupaj super izteklo.

Ste pričakovali, da se bo vaša minutaža v dresu črno-belih začela na tak način? Noben ne pričakuje takega debija in takega poteka tekme. Na igrišču smo namreč ostali z devetimi igralci in ob uvrstitvi v četrtfinale moramo biti vsi zadovoljni.

Lahko rečete, da ste po sredinem dnevu samozavestnejši in izkušenejši? Nimam biti kaj samozavestnejši. Vem, kakšne so moje sposobnosti in vem, kje imam še napake, ki se jih trudim s treninga v trening popraviti. Srečanje proti Reggini je ena izkušnja več, ki bo pri meni ostala zapisana v lepem spominu. A jutri je nov dan in nov trening za dokazovanje …

Kaj vam je pred vstopom v igro, v sila težkem položaju, dejal trener? Pogovarjal sem se zgolj s trenerjem vratarjev in ta mi je rekel naj igram preprosto in kot vem. Pred enajstmetrovkami pa mi je dejal, da naj čakam do zadnjega trenutka.

In kakšne so bile njegove besede po uspešnem epilogu za vas in celotno ekipo … Po tekmi je stekel proti meni in sva se objela. Zatem so pritekli še ostali igralci. Glavni trener pa mi je čestital v slačilnici.

V vrste italijanskega prvoligaša Udineseja ste prestopili v poletnem prestopnem roku. Kako ste zadovoljni? Tukaj imam vse, kar si mladi vratar lahko želi. Imam namreč zelo kakovostnega trenerja vratarjev, ki ima rad trdo delo in spremlja vse inovativnosti v svetu vratarjev. Poleg tega so pogoji za delo super in ob izkušenemu Belardiju in super Handanoviču se da veliko naučiti. To tudi delam. V mislih imam poleg športnih stvari tudi življenjske.

Menite, da lahko tudi zaradi uspešne premiere v kratkem vnovič postanete drugi vratar? S tem se ne obremenjujem. Belardi je med tekmo dobro branil. Vsak dan treniram stoodstotno in zaenkrat je moj cilj, da napredujem. Res je, da se napreduje s tekmami, ampak vratarski posel je pač takšen. Potrebno je delati in biti tiho. Ko pa pride priložnost, jo je treba zagrabiti z obema rokama in takrat moraš biti pripravljen na vse. Zato se tudi trenira …

Kašna bo vaša nadaljnja usoda pri petouvrščeni ekipi Serie A? Jutri je nov trening in nov dan za dokazovanje. Moj status tukaj je jasen … Sem tretji vratar in ko se ponudi priložnost, moram biti pripravljen na to.

V minuli sezoni ste bili član Cagliarija, sedaj pa branite barve Videmčanov. Razlika med kluboma je ... Očitna. Tako kot v organizaciji kot tudi s pogoji za delo. Udinese ima poseben način dela z mladimi. Slednje kupuje za majhen denar, proda pa jih za nekaj milijonov evrov. Na tak način delajo že precej časa in taka je politika kluba. Za mladega nogometaša ni boljšega kot "odraščanje" v taki organizaciji. Vse, kar rabiš, ti nudijo.

Koliko vam z nasveti pomaga soigralec Samir Handanovič? S Sarmo sva v zelo dobrih odnosih tako na igrišču kot tudi v privatnem življenju. Na treningih si dajeva drug drugemu spodbudo in če naredim kakšno napako, me on popravi. Od njega se da veliko naučiti, tako da lahko o njem rečem zgolj pozitivne stvari.

Kdo je po vašem mnenju največji favorit za osvojitev "scudetta"? O tem je še prehitro govoriti. Nedvomno pa imajo Milan, Inter in Juventus največ možnosti za osvojitev naslova. Roma je v neki krizi, ampak se počasi vrača. Najlepši presenečenji pa smo mi in Napoli. Upam, da se bo tako tudi nadaljevalo.

In kdo ima največ možnosti, da v tej sezoni v vitrino postavi lovoriko v pokalu UEFA? Sedaj imamo še dve tekmi in naša želja je biti prvi v skupini, saj tako igraš v šestnajstini finala s tretjeuvrščenim iz drugih skupin. Zatem gre na izpadanje, kar bo nedvomno veliko odvisno od dnevne forme ekipe. Vsekakor pa tukaj tekmujejo zelo velike ekipe kot so AC Milan, Valencia, Ajax in podobni … Nedvomno pa smo mi s svojo ekipo tako prvenstvo kot tekmovanje v pokalu UEFA odlično začeli. Spadamo vsaj v širši izbor.

Ali ste dejansko pričakovali, da bo Udinese tako visoko kotiral na lestvici? Vsak si želi tako lep začetek prvenstva, ampak noben si ni predstavljal, da bomo tako visoko. Vedeli smo, da imamo dobro ekipo, ampak kljub vsemu je to lepo presenečenje. Z nesrečnim porazom v Milanu proti Interju smo padli na peto mesto, a že v nedeljo nas čaka pomembna tekma proti Reggini.

Že drugo leto zapored se nahajate na Apeninskem polotoku. Spremljate morda slovensko nogometno sceno in kaj bi dejali o njej? Spremljam jo preko Siol Sportala. Kolikor spremljam vidim, da se je spet na stara pota vrnil Maribor, lepo presenečenje pa je Nafta. Žal mi je za "moj" Koper, ki ima mlado in dobro ekipo, ampak zaenkrat jim manjka zgolj kanček sreče. Pogledal sem si posnetek tekme v Domžalah in mislim, da so si Koprčani zaslužili vsaj točko, če ne celo vse tri.

Potem ko ste uspešno debitirali v mladi reprezentanci do 21 let na srečanju proti Škotom, vas je selektor Tomaž Kavčič vpoklical tudi za mlado izbrano vrsto do 20 let v pokalu Mirop. Zbora se zaradi klubskih obveznosti niste udeležili. Je bilo ob tem čutiti kaj obžalovanja? Nedvomno mi je žal, da se zbora nisem mogel udeležiti. S selektorjem se pogosto slišiva, ampak klub mi pač ni omogočil udeležitve. Potrebno je namreč upoštevati, da ne gre za uraden termin mednarodnih tekmovanj. V pokalu Mirop gre za kakovostne tekme in menim, da ima ta reprezentanca velik potencial. Ali ga bo znala unovčiti, pa bo bržkone pokazal čas. Sem pa zelo vesel za visoko zmago Slovenije nad Slovaško in seveda za kar štiri zadetke Etiena Velikonje, s katerim sva res dobra prijatelja.

Z obetavnim novogoriškim napadalcem ste bili menda tudi sošolec v športni gimnaziji … Tako je. Hodila sva na isto šolo in živela v isti sobi. Etien ima v svojih nogah velik potencial in resnično sem zelo vesel zanj. Poznam ga zelo dobro in vem, koliko vlaga v nogomet. Zasluži si vse najboljše.

Kateri mladi nogometaši bodo poleg vas in Etiena Velikonje v prihodnje krojili vrh slovenskega nogometa ? Prihodnosti ne bi znal napovedati, ampak sem dvakrat videl Reneja Krhina, ki me je zelo impresioniral. Je namreč igralec, ki zna igrati in ima odličen pregled igre. Zelo dosti teče in ima podajo za hrbet, ki je smrt za obrambne igralce. Tukaj je tudi Vid Belec, ki je v Italiji že zapisan z zelo dobrim imenom. Potem so še Tim Matavž, Anej Lovrečič in še bi lahko našteval. Ne bi rad koga izpustil. To so najmlajši, potem pa so tukaj še nogometaši, ki so sedanjost in bodo prihodnost še naslednjih deset let, kot so Samir Handanovič, Zlatko Dedič, ...

Kako ste se navadili na življenje pri naših zahodnih sosedih? Nedvomno pogrešate tudi Slovenijo … V Italiji se sedaj počutim kot doma. Dejansko pa Videm ni veliko oddaljen od mojega doma. Všeč mi je to, da so ljudje tukaj bolj sproščeni … Slovenija je država, v kateri sem se rodil in na to sem zelo ponosen. Vsekakor pa v Sloveniji pogrešam ljudi, ki jih imam najraje. Torej starše, sestro, sorodnike in seveda moje kužke. (smeh)