Rok Plestenjak

Sreda,
6. 8. 2008,
20.37

Osveženo pred

9 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 6. 8. 2008, 20.37

9 let, 2 meseca

Irena Avbelj: Le da se odpre, pa je že v redu

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Padalstvo je njeno srce omrežilo pred 22 leti. Od takrat se razveseli prav vsakega skoka. In seveda številnih medalj, ki jih osvaja kot po tekočem traku …

Ljubljančanka, ki se odlično počuti v častniški uniformi, se nerada izogne dnevom, ko se ne bi prepustila padalskim užitkom v Lescah. Na 30. svetovnem prvenstvu v klasičnih disciplinah na Slovaškem je postala dvakratna svetovna prvakinja. Osvojila je že tretji zaporedni naslov v figurativnih skokih, za nameček pa je osvojila še zlato v kombinaciji. V bogati zbirki priznanj ima še vedno najraje tistega iz leta 1993 v SP v paraskiju. Takrat je v Flachauu prvič ''skočila'' na padalski Olimp, nato pa si je neskončno želela še prvega mesta v figurativnih skokih. Njeni najljubši disciplini. Potrditev marljivega dela na treningih jo je razveselila leta 2004. Takrat je s svetovnim naslovom na Reki izpolnila športne sanje, nato pa izjemen uspeh ponovila še na dveh SP. Enkratna športnica, enkratna mamica (ima 12-letno hčerko) in enkratna Irena Avbelj. Sportalova športnica 29. tedna.

Na svetovnem prvenstvu na Slovaškem je postala Slovenija prava padalska velesila. Navkljub majhnosti dežele je osvojila kar šest medalj. Vas je to kaj presenetilo? Niti ne. Morda me je 'zmotilo' le to, da smo zmagovali tako suvereno ter imeli pred drugimi tako gromozansko razliko. Sploh fantje v skokih na cilj, ki so bili razred zase. Poraja se vprašanje, ali smo naredili korak naprej ali pa so ostali tekmeci toliko nazadovali. A če je soditi po tekmah svetovnega pokala (šest tekmovanj na leto, ki trajajo od maja do septembra, op. p.), kjer naši fantje trenutno vodijo, a še zdaleč ne s tako prednostjo, kot so jo imeli na Slovaškem, pri tem pa ne smemo pozabiti, da tam nastopa vsa svetovna konkurenca v skokih na cilj, potem smo le naredili korak naprej. Fantje se v svetovnem pokalu ponavadi borijo do zadnjega. Odločajo centimetri, na SP pa so imeli toliko prednosti, da zadnjemu sploh ne bi bilo treba iti gor ...

Lahko bralcem in bralkam približate potek dogajanja pri vaši najljubši disciplini, figurativnih skokih? Skačemo iz višine 2200 m. Nato nekje 10 do 13 sekund letimo neposredno proti zemlji in dobimo skoraj maksimalno hitrost, 280 km na uro. Potem spremenimo položaj, se podamo v 'bombico', nato pa moramo v čim krajšem času ter čim bolj natančno narediti predpisane figure, sestavljene iz zavojev in salt. Isti skok morajo opraviti vsi, le v zadnji finalni seriji si lahko sami izberemo figure. Skoki so posneti s kamero 'zemlja – zrak', v ocenjevalni komisiji pa je pet sodnikov, ki merijo čas izvedbe, v počasnem posnetku pa tudi samo izvedbo. S časovnimi pribitki kaznujejo vsako malenkost, zmaga pa seveda tisti, ki je opravil zahtevano v najkrajšem možnem času. Pri kombinaciji se prišteje še uvrstitev iz skokov na cilj. To je najbolj cenjena disciplina med padalci, v pravilniku pa piše, da moraš za zmago v kombinaciji prejeti tudi pokal. Pri ostalih pridejo v poštev le medalje. Seveda ne smem pozabiti omeniti tudi para-ski. To je disciplina, ki združuje skoke na cilj v oteženih zimskih pogojih, nato pa sledita še dva veleslalomska teka po pravilih FIS.

Na Slovaškem ste osvojili dve zlati medalji. Kako ste ju proslavili? Na slavje sem morala malce počakati, saj sem dobila prvo zlato medaljo že drugi dan tekmovanja. Takrat ravno nismo mogli praznovali, saj nas je čakalo še veliko tekmovalnih skokov. Počakala sem še štiri dni, vse do petka, nato pa smo le nazdravili s češkim pivom (smeh). Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalila družini, ki me 'prenaša' in podpira, trenerju Dragu 'Kenksu' Bunčiču ter celotni ekipi. Konec koncev je na tekmovanjih vzdušje v ekipi tudi najbolj pomembno.

Kateri prizor vam bo iz nedavnega svetovnega prvenstva ostal najbolj globoko v spominu? Ko je pristal zadnji tekmovalec iz slovenske ekipe. Takrat so me oblile solze sreče. To se mi dogaja zelo redko, a se mi je zdelo tako dobro, da so fantje opravili tudi zadnji skok tako profesionalno. Kar se tiče mojih naslovov, ni bilo solza (smeh). Bolj sem bila vesela vzklikov navdušenja, ki sem jih bila po telefonu deležna od družinskih članov. Vesela sem, da je moj rezultat v javnosti odmeval. V padalskih krogih smo vedeli, da sem naredila veliko, če pa je to prepoznala celotna javnost, pa je to še toliko boljše. Morda nas je spremljala tudi sreča, da je bilo SP na sporedu tik pred olimpijskimi igrami ter v tistem času ni bilo kakšnega večjega športnega tekmovanja. Včasih se ti mora res 'poklopiti', pa četudi padalstvo ni olimpijski šport.

Morda se vam ponudi priložnost že čez štiri leta v Londonu … Težko verjamem. Mednarodna padalska zveza se sicer trudi že kar nekaj časa. Dočakali smo že predstavitveno disciplino na olimpijskih igrah v Seulu, potem pa so se zgodile težave na odprtju. Eden izmed padalcev se je poškodoval, kar je zadevo pošteno 'zabremzalo'. Imamo pa vseeno svetovne igre neolimpijskih športov, ki so na sporedu vsaka štiri leta. Zveza si želi naš šport v medijski luči kar najbolje predstaviti javnosti, a je pri tem potrebno ogromno drage tehnike, saj se naš šport v živo prenaša neposredno iz zraka.

Padalstvo ne spada med olimpijske športe. Če bi ostali pri plavanju in gimnastiki, ki ste ju trenirali v mladih letih, bi morda olimpijski duh že okusili na lastnih plečih … Živim na realnih tleh. Uživam v padalstvu. Sprva sem trenirala orodno gimnastiko, nato sedem let plavanje, pred padalstvom pa še podvodno orientacijo. Plavanje je bilo veliko 'mučenje'. Potrebno je bilo veliko odrekanja. Zato sem še toliko bolj vesela, da sem našla tak šport, kjer uživam in čakam na vsak trening. Z leti se sicer pojavlja določena zasičenost, pa tudi težave z motivacijo, ki pa kot po nesojenem pravilu pred največjimi tekmovanji izginejo. V tem letu sem doslej maksimalno izkoristila vse cilje. Kar pa se tiče OI v Pekingu, si jih bom rade volje ogledala po televiziji. Navijala bom predvsem za veslače, plavalce in Mitjo Petkovška. Želim, da bi mu tokrat uspelo.

Padalstvo in mladi … … je v Sloveniji razširjeno bolj na rekreativni bazi. Priljubljeno je zaradi načina življenja, saj se mladi radi ukvarjajo s takšnim športom.

Adrenalinskim? Tako, ja, čeprav je ta beseda malce zlorabljena. Sama se zavedam, da bom prenehala takrat, ko mi bo postal skok s padalom nekaj vsakdanjega. Za sedaj uživam v skokih. Sploh v tistih, kjer je prisoten prosti pad.

Kako lahko te občutke na lastni koži podoživijo navadni smrtniki? Potrebno je poizkusiti. Tisti, ki si to želi, najbrž že ve, da obstajajo tandem padala. Konstruirana so posebej za dva človeka. Eden je inštruktor, drugi pa je potnik. To ne zahteva nobenega postopka. Prideš na letališče, počakaš 15 minut in že greš v zrak. Tandem padala so vedno bolj razširjena. Če pa hočeš iti s padalom samostojno, moraš opraviti poseben tečaj.

Mnogi povezujejo padalstvo z zelo tveganim športom, kjer ne manjka resnih poškodb. So bile smrtne žrtve prisotne tudi pri slovenskem športnem padalstvu? Nekaj let nazaj jo je skupil nek snemalec s kamero. Imel je težave pri odpiranju. Žal ni pravilno ocenil situacije. Večkrat se izkaže, da zataji človeški faktor kot pa tehnika. Glede na samo število skokov teh žalostnih primerov ni veliko. Sploh v zadnjem času, ko gre oprema, pri tem velja izpostaviti avtomate za varnost, pridno naprej in je potrebno do tega, da se padalo ne odpre, storiti kar tri velike napake.

Kdaj ste prvič okusili čar skoka s padalom? Prvega skoka v Lescah, bilo je enkrat maja 1986, seveda ne bom nikoli pozabila. Pa vstopa v letalo in pogleda na vratih. Ko sem se odrinila, sem nekaj sekund kar mižala. Pri drugem skoku pa me je že nekaj zagrabilo. Kot da bi me nekdo 'zastrupil' … To je bilo to. Padalstvo je postala moja velika ljubezen.

Kasneje ste padalstvo smelo povezali še z drugo ''ljubeznijo'', vojsko in častniškim činom. Ko sem šla v vojsko, sem v svetovnem merilu dosegala dobre rezultate. Imela sem tudi 7. stopnjo izobrazbe. Da pa sem dobila čin, sem morala opraviti še častniško šolo. Služba mi gre zelo na roko. Ko je glavna sezona, lahko brez težav opravljamo treninge, ko pa je sezona 'mrtva', se v padalski enoti prelevim v vlogo inštruktorja, kjer poučujem vse pripadnike vojske. Tudi v tujini ima velika večina reprezentanc v ekipah vojake. Zelo redki so civilisti. Enostavno ne gre, da bi nekdo hodil v službo, nato pa še plačeval skoke in treniral. Vseh 12 članov naše reprezentance je zaposleno v slovenski vojski. Uporabljamo tudi letala slovenske vojske, kar je še dodatna ugodnost.

Kateri pa so trenutno največji tekmeci v padalstvu? Rusija in Kitajska. Italija je nekoliko padla, tu so še Nemci, Čehi, pa Švicarji ... Američani se v posamični konkurenci še najdejo, ekipno pa ne, saj imajo težave z vojsko in neprestanimi vpoklici ...

Najlepša hvala, Irena in še veliko sreče v nadaljevanju kariere. Bi želeli za konec še kaj dodati? Seveda. Sama vedno pravim: le da se odpre, pa je že v redu.