Hvala za opozorilo in zbogom, panika

Reprezentančni dnevi so za nami. Prinesli so manj, kot smo in so pričakovali. Dve tekmi z Islandijo, dva poraza – vsaj mariborski vsekakor ni spadal med tiste, ki jih je selektor vzel v morebitni zakup –, dvakrat razlika en zadetek, dvakrat dvajset prejetih golov v drugem polčasu. Bržkone je prav zadnji podatek vreden najpodrobnejše analize. Kaj sta tekmi z Islandijo odnesli? Gotovo točke. Te bo junija nujno treba vzeti v Romuniji in doma proti Belorusiji. Brez dvoma je po dveh izgubljenih končnicah izhlapelo tudi nekaj samozavesti, nabrane na svetovnem prvenstvu, kjer so ključne sekunde pogosto bile v slovenskem ritmu. Selektor se je za svoje napake že pokesal. In še kaj bi se našlo.

A čeprav morda prvi pogled tega ne razkriva, sta tekmi z Islandijo imeli tudi svoje pridobitve. Ena "najdba" se imenuje Blaž Blagotinšek. Še pred kratkim je bilo mesto krožnega napadalca slovenska ahilova peta, že nekaj časa pa je tam izbor rešitev pester. Devetnajstletni Celjan je z 201 centimetrom resna opcija za prihodnost. Nekatere dele tekme v Mariboru je odigral zelo solidno, če že ne odlično, v napadu in obrambi. Verjetno ni velikih dvomov, da je Nenad Bilbija izrisal svojo najboljšo reprezentančno sliko na tekmi v Reykjaviku. Devet golov, vsi iz igre. Nebeški strelec. Takšen, ki preskoči obrambo in zabije, ko tiktakajo zadnje sekunde napada. Dostojno prvemu strelcu bundeslige iz igre. In še nekdo se je morda "napravil" na Islandiji. Gašper Marguč. Potem ko ni imel ravno svojega večera v Mariboru, je igralno vstal na gostovanju. Mirno levico, ki ga je med drugim popeljala tik pod vrh strelcev lige prvakov, je demonstriral tudi na Islandiji. Iz igre in sedmih metrov, tudi v ključnih trenutkih. In še kaj bi se našlo.

Slovenska družba je strmo nagnjena k črno-belim predstavam in nekateri že pozivajo h korenitim spremembam, rezom, menjavam, revolucijam. Ampak kdor meni, da bo Slovenija po četrtem mestu na svetu rušila pred sabo skoraj vse, kar v rokometu leze in gre, je v zmoti. In kdor meni, da je Islandija povprečna ali celo zanič ekipa, ki jo je premagati samoumevno, je verjetno naiven. Res nima igralcev za dve garnituri, ima pa vseeno peklensko dobre. Recimo Gudjona Valurja Sigurdssona. V reprezentanci je od leta 1999, poleti jih bo dopolnil 34, v protinapad pa teče tako, da se vprašaš, ali ne gre morda za hitri posnetek. V Sloveniji pa smo nekoč tudi mlajše od njega označevali s "trio adijo" ... Gospod pač zna. Po tekmi pa mirno grizlja jabolko in sproščeno klepeta z novinarji. Morda je naključje, ampak postal je pravi specialist za slovenske ekipe. Omenil sem že podatek, da je v zadnjih osmih sezonah s slovenskimi klubi odigral 13 uradnih tekem in zabil 72 golov. Pred leti je enemu od naših klubov na dveh tekmah dal 23 golov. Sloveniji 22.

A vrnimo se od Sigurdssona k reprezentanci. Do zdaj se nismo dotaknili pomembnega dejstva. Slovenska izbrana vrsta je prvo tekmo z Islandijo odigrala brez treh, bodisi v zadnjem ali daljšem času, standardnih igralcev – Dragana Gajića, Mateja Gabra in Uroša Bundala. Na reykjaviški tekmi pa sta za povrh manjkala še Uroš Zorman in Peter Pucelj. Tudi brez petih rokometašev, med drugim ob odsotnosti prvega ideologa igre, je bila slovenska reprezentanca konkurenčna za točko in/ali zmago povsem do konca. Vrh vsega, čeprav sodnike omenjam sila redko, sta imela Slovaka za moj okus dokaj neuravnovešen kriterij dosojanja sedmmetrovk za eno in drugo ekipo, kar je posebej prišlo do izraza v odločilnih trenutkih. Zatorej, preberite si znova naslov komentarja. Napake nedvomno so bile, a potencial je tukaj, zato panika ne bi smela imeti vstopa.