Dušan Šešok: Motilo me je neobvladovanje stroškov

Gospod Šešok, prvo vprašanje se ponuja kar samo od sebe. Zakaj? Leto 2009 je bilo poslovno uspešno. Imeli smo 2.046.000 evrov prihodka, kar je 14 odstotkov več kot leto poprej. To je v teh časih seveda velik uspeh. Na koncu nam je ostalo 27 tisoč evrov dobička, kar prav tako priča o uspešnosti. Manj zadovoljen pa sem bil s stroškovno platjo. Dvanajst zaposlenih je za Košarkarsko zvezo Slovenije odločno preveč. Večina je zaposlena v administraciji, ki nima prav veliko skupnega z razvojem košarkarske igre. Stroški dela so znašali 457 tisoč evrov. Rokometna zveza Slovenije denimo potroši več kot polovico manj. Njihov delež stroškov v prihodkih je 15-odstoten, naš pa znaša 22,3%. Če bi za stroške dela namenili toliko kot RZS, bi privarčevali 145 tisočakov. Zakaj govorim o tem? V zadnjih letih namreč premalo namenimo za mlajše starostne kategorije. Vse naše reprezentance brez opreme stanejo 664 tisoč evrov, skupaj z opremo pa 1.019.000. Za A reprezentanco se nameni 383 tisoč evrov, za vse mlajše starostne kategorije pa 255 tisoč evrov. Če bi prej omenjeni prihranek namenili za mlade, bi bil to pomemben prispevek za prihodnost. Poleg tega se nisem strinjal s številnimi drugimi stroški. Primer je obisk reprezentantov v tujini. Enega košarkarja obišče trojica, sam pa menim, da bi lahko to opravil en sam. Tudi stroški ob praznovanju 60. obletnice delovanja zveze so odločno previsoki. Namesto 60 tisočakov bi jih lahko potrošili 20. Privarčevana sredstva bi bilo modro nameniti za razvoj košarke. V preveliki meri smo se spremenili v administrativno inštitucijo. Morali pa bi stremeti k razvojni naravnanosti. Posledično padajo rezultati v mlajših kategorijah. Pojavil se je zahtevek za povečanje našega proračuna za dodatnih 300.000 evrov. Sam sem temu nasprotoval, saj ne vidim potrebe po dodatnem povečevanju proračuna. Motila me je tudi višina plač na KZS, saj ocenjujem, da presega normalne okvire. Skušal sem doseči spremembo razmišljanja pri pisarni KZS. Ker mi ni uspelo, sem se odločil, da se tega ne grem več.

Se z vami umika tudi Iskra? Da. Prekinil sem pokroviteljsko pogodbo. Kot koncern Iskra smo lani zvezi namenili 220.000 evrov. Moje delo pri KZS je torej končano.

A vse kar ste našteli, bi vas moralo motiti že v preteklosti. Vseeno ste se odločili za novo kandidaturo … Neobvladovanje stroškov, kar me najbolj moti, se je pojavilo v zadnjem obdobju. Pred tem je bila zveza bolj skromna in racionalna. Po tem smo sloveli. Zadeve pa so nam začele uhajati iz rok. Na podlagi bilanc sem opravil številne primerjave in spoznal, da bi morali skrčiti administrativno raven in se bolj posvetiti košarki. Stroške dela bi bilo treba znižati za vsaj 150.000 evrov. Vodim koncern Iskra, ki izvaža v 80 držav. Izpostavljeni smo globalni konkurenci. Če od svojih zaposlenih pričakujem spoštovanje standardov, pričakujem tudi, da bodo ljudje, ki prejemajo sponzorska sredstva, ravnali temu primerno.

Toda zveza je po prihodu Mateja Avanza vendarle vidno okrepila delovanje, postavila celostno podobo in postala bolj prepoznavna. Del stroškov je torej upravičen. Mar ne? Absolutno! Matej Avanzo je kakovosten kader. O tem ni dvoma. Ko govorim o višku administrativnega osebja, nisem mislil nanj. On je zvezi prav gotovo dal svoj prispevek.

Se poslavljate z grenkim priokusom? Nikakor. Le zakaj?

Zgodba se končuje z odstopom, torej nikakor ne po izteku mandata. Zveza se je med vašim predsedovanjem posodobila, razvila in modernizirala, vseeno pa odhajate po nestrinjanju z dosedanjimi sooblikovalci podobe krovne organizacije. To vse drži. Verjamem, da bo znala zgodovina to ovrednotiti, čeprav ne pričakujem zahval. Nisem takšen človek. Vem, kakšna je bila zveza leta 1995 in kakšna je danes. Verjamem, da sem zvezi prispeval tako vsebinski kot tudi materialni prispevek. A to poglavje je končano. V prihodnje bom imel več časa za hribe, vnuka, jadranje … Sem zelo sproščen. Nisem razočaran. To ni slovo z grenkim priokusom.

Kritike ste pogosto podučili, da v Sloveniji ni moža, ki bi bil pripravljen stopiti v vaše čevlje. Ga morda vidite danes? Košarkarska zveza ima dovolj znanja za nadaljevanje poti. Kader je dovolj kakovosten in podkovan. Zveza bo normalno delovala in bo uspešna. Ponavljam pa, da bodo morali odgovorni poskrbeti za mlajše kategorije. Le na ta način bo moška članska reprezentanca ostala na visoki ravni. Usihanje bo prišlo do izraza po letu 2013. Žalostno je, da se je pred desetletjem delalo bolj kakovostno z mladimi kot pa danes, čeprav je proračun krepko višji. S temi stvarmi se nisem mogel strinjati. Morda bi lahko kakšnega tisočaka vzeli tudi članski vrsti in ga namenili mladim. Jadramo na valovih uspehov na zadnjih evropskih prvenstvih. A razmišljati moramo tudi o prihodnosti.

Verjetno pa se strinjate, da bo na prihodnost slovenske košarke v veliki meri vplivala tudi usoda Uniona Olimpije? Zgodba Uniona Olimpije je izjemno nesrečna. Veliko sem razmišljal o tem, kaj lahko sam ukrenem. Ocenjujem, da je nujen širši družbeni dogovor. Res je, da ta ideja spominja na stare čase, ko je politično vodstvo poklicalo podjetja in se dogovorilo za projekt. Žal v tem trenutku ne vidim druge poti. Kadrovanje? Zmago Sagadin in Radovan Lorbek sta potisnjena na rob košarkarske scene. Tudi Janez Rajgelj je oseba, ki je vredna zaupanja. Omenil sem le nekaj imen. Čas eksperimentiranja je že zdavnaj minil. Če Olimpija izgubi mesto v evroligi, bo to občutila celotna košarkarska srenja v državi. To prepoznavajo tudi vsi ostali klubi. Odločilen korak mora storiti politika. Na mestni ali pa državni ravni. Olimpija mora biti na prvem mestu prioritetne lestvice slovenskega športa.