Davo Karničar, rojen za smučanje z Everesta, zdaj še s K2?

Davorina, ali bolje Dava Karničarja ni treba prav posebej predstavljati. Gre za vrhunskega alpinista in ekstremnega alpskega smučarja, ki ga je širša javnost bolje spoznala leta 2000, ko je kot prvi človek na svetu neprekinjeno smučal z najvišje gore na svetu, 8848 metrov visokega Everesta. Potem ko je po smrti prijatelja in soplezalca Franca Oderlapa, ki je leta 2009 umrl na Manasluju v Himalaji, izjavil, da ne bo nikoli več smučal z osemtisočaka, so ga leta, želje in sanje privedle do tega, da je to izjavo spremenil. 51-letni Davo Karničar je pred začetkom triletnega pripravljalnega obdobja. Z enim ciljem: smučati s K2, ene najnevarnejših gora na svetu. Pravi, da najde sto argumentov proti temu podvigu in niti enega za, pa vendar ...

Pred slabim mesecem dni ste bili eden od akterjev projekta Beli cirkus na morju, kjer so organizatorji na stopnišču sredi Bernardina ustvarili pravo zimsko pravljico. Kakšno vlogo ste imeli, seveda poleg tega, da ste najmlajše več kot očitno navduševali za smučanje? Sodeloval sem kot promotor Elanovih produktov. Delam na promociji turnih smuči in lahko se pohvalim, da pravkar testiramo novo, izredno kakovostno turno smučko. Pravzaprav so v kolekciji šestih Elanovih turnih smuči trenutno kar tri takšne, ki bi jih lahko suvereno uporabil pri smučanju z Everesta.

Kako sicer ocenjujete ta neobičajni projekt? Šlo je za izvedbo lepe akcije, namenjene dvigovanju smučarske klime. V Sloveniji na splošno pogrešam to, da bi se bolj ponosno postavili za tisto, kar smo. Želimo biti multikulturalni, namesto da bi promovirali domače stvari, po katerih bi bili lahko znani. Mislim, da bi morali ljudi bolj ozaveščati o tem, kaj je naše.

Na prej omenjenem smučarsko-obalnem dogodku ste za MMC izjavili, da ste v fazi priprav na nov odmeven projekt, niste pa želeli izdati, kot ste se sami izrazili, kateri osemtisočak vas žuli. Kako bi sicer ocenili vašo trenutno fizično pripravljenost? Sem v dobrem izhodiščnem položaju, nikakor pa nisem v vrhunski formi, saj jo po daljšem obdobju šele začenjam graditi. Gre za triletni projekt. In glede na to, da sem starejši od 50 let in se zavedam, da ne bom večno živel, da pa se čudovito počutim in da lahko še vedno počnem vse, kar sem počel nekoč, se mi zdi pošteno, da svoje izkušnje, občutke in soglasje najbližjih izkoristim tako, kot se mi zdi prav. Da se torej z vso odgovornostjo pripravim na smer, ki mi ne da miru. Lahko vam naštejem sto stavkov, zakaj bi bilo to početje neodgovorno, nepotrebno in splošno družbeno nekoristno, ne znam pa izoblikovati lepega stavka, zakaj bi se tega projekta pravzaprav lotil.

Pripravljati se bom začel postopoma. Letošnjo zimo bom veliko plezal v domačem hribovju, potem se bom odpravil na Kavkaz, kjer upam, da bom lahko presmučal kakšno strmino, konec aprila ali v začetku maja načrtujem obisk Južne Amerike, kjer so gore še kakšen kilometer višje in primerne za smučarske izzive. Leta 2015 želim obiskati Himalajo, najverjetneje se bom podal tudi na enega od Gašerbrumov. Seveda pa je vse odvisno od razmer.

Omenili ste, da ne najdete enega stavka, s katerim bi odgovorili na preprosto vprašanje, zakaj, pa vas bom vprašala podobno. Zakaj ste se odločili za nov podvig, kjer tveganja najbrž ne bo mogoče izključiti? Eden od argumentov je to, da Slovenci znamo izdelovati tako "svinjsko" dobre smuči, da bi bila res škoda, če jih ne bi izkoristili. Ravno pred kratkim sem primerjal ultra lahko smučko, s katero sem smučal z Everesta, z današnjo, in kar težko sem razumel, da sem leta 2000 verjel, da smučam z dobrimi smučmi.

Skratka, v obdobju priprav želim ugotoviti, ali sem še vedno pravi za območje na višini osem tisoč metrov. Če bom to še vedno počel s tako željo in prepričanjem, da je sreča na moji strani, potem bom odločno zasledoval cilj, ki sem se mu enkrat že odpovedal.

Govorite o K2, enem najbolj tragičnih osemtisočakov na Himalaji? Ja, ampak z nikakršno prisilo ali nujo, ampak z garanjem in postopnostjo. Rad bi ugotovil, ali je to, kar nameravam, prava pot. O K2 kroži veliko zgodb, v zvezi s smučanjem žal tudi dve tragični.

Da ne omenjamo žrtev med alpinisti. Ne želim preveč govoriti o tem, raje bi se posvetil bližnjim ciljem, ki jim bom sledil prihodnja tri leta. V ozadju vsega pa seveda visi en ogromen vprašaj, kako v današnjem času in stiski, ki jo doživljamo, priti do finančnih sredstev. Alpinist mora biti pripravljen na to, da je optimalno pripravljen na športni moment, ampak žal je ta le del celotne zgodbe. To je podobno kot pri Marcu Polu, ki je sanjal o potovanju, za pomoč prosil grofico, ji nekajkrat pomežiknil in dobil denar. Danes je precej težje mežikati na pravih koncih.

Komu boste mežikali vi? Upam, da poznam prave ljudi, da bomo našli pravo logiko, kar zadeva ta projekt.

Ali že imate izbrano ekipo ljudi? Konkretnih imen še ne želim izpostavljati, lahko pa rečem, da sem zadovoljen z ekipo, ki se v grobem postavlja. Želim pa si, da bi bila ekipa, s katero bi odšli v Karakorum, že podobna tisti, s katero bomo projekt končali. Za zdaj je pomembno le, da fante navdušujem.

Bi se podali na odpravo, ki bi bila medijsko tako pokrita kot recimo Humarjev vzpon na južno steno Daulaghirija ali Nanga Parbata in vaše smučanje z Everesta? Bojim se, da je tak način nuja. Sam alpinizem sicer s tem prehaja v prizmo običajne nogometne tekme, ampak mislim, da se drugače ne bo dalo. Ni pa to nekaj, kar bi si že vnaprej želel. Tomaž Humar je z vzponom na Daulaghiri alpinizem v smislu možnosti oglaševanja pripeljal v dokaj enakovreden položaj s preostalimi športi. Morda se sliši čudno, saj so bili njegovi alpinistični dosežki res vrhunski, ampak način priklopa medijev na alpinistične odprave pa je bil prav vizionarski. Tomaž je pokazal, da je tudi v alpinizmu mogoče oglaševati. Zavedam se, da mojega Everesta brez Daulaghirija ne bi bilo. Mogoče bo treba poskusiti na tak način. Scena je odprta, si pa želim, da bi sodelovali s slovenskim podjetjem, čeprav pa močno dvomim, da bo to mogoče.

Jumbo plakati so v času izvedbe vašega smučanja z Everesta leta 2000 napovedovali: rojen sem, da smučam z Everesta. Verjetno je bil to nek dodaten pritisk na vas. Ali obstaja nevarnost, da alpinist tvega več, da prestopi mejo, ki se mu še zdi varna, zgolj zato, ker se zaveda, da je izpostavljen v javnosti in se zaradi nje ne želi vrniti praznih rok?

Mislim, da je to nevarnost, ki ji lahko podležeš le, dokler si zelo mlad. Nekateri mladi alpinisti so prepričani, da je fino, če si profesionalni alpinist. To pa hkrati pomeni, da moraš rezultatsko zadostiti tistim, ki ti omogočajo, da si profesionalec v tem, kar počneš. Mislim, da v tem primeru lahko pride do čezmernega tveganja. Če si profesionalec in se nekajkrat vrneš domov brez uspeha, potem lahko pride do pretiravanja. Mislim pa, da noben finančni vložek ali jumbo plakat ne moreta biti tako velika, da bi zaradi njiju zavestno tvegal življenje. Na pot greš lahko le, če povsem iskreno verjameš, da boš stvar opravil. Če se ti porajajo dvomi, če greš samo poskušat, si že v razmišljanje vnesel miselnost, da greš samo poskušat. Zaradi oglaševanja ne smeš tvegati več, kot čutiš, da je prav.

Kako si iz glave izbrišete negativne misli? Pred smučanjem z Everesta sem sodeloval s psihologom Maksom Tuškom. Svetoval mi je, da se moram že doma naučiti, kako biti povsem osredotočen. Če je za to potrebno 14 dni, pa 14 dni. Ko si v gorah, ni pravi trenutek in ne čas za razmišljanje o ženi in otrocih, ampak moraš biti z vsemi čuti in delovanjem pri stvari, ki jo počneš. Treba je z mislimi vztrajati tam, kjer si in kar počneš. Nič drugega.

Kako pomembna je v alpinizmu vizualizacija? Vizualizacija je ključ do tega, da sploh sprejmeš odločitev. Sam sem si nekaj let po tragični nesreči prijatelja Franca Oderlapa na Manasluju na Himalaji skušal samo predstavljati, kako bi bilo, če bi se odpravil v gore, in realiziral najin skupni cilj, smučanje s K2. Že ob misli na to me je spreletaval srh, niti pomisliti si nisem upal na vse nevarnosti in neudobja, ki jih gora prinaša. No, zdaj po vseh teh letih – pa upam, da to ni lahkomiselnost – si lahko znova predstavljam, kako je v hribih, in imam pri tem lep občutek. Mislim, da živim tako, da si zaslužim tisti kanček sreče in konec dvomov. Vedno pravim, da moraš imeti za pot v hribe doma povsem urejeno družinsko življenje ali življenje nasploh. Nasprotujem pa temu, da se ljudje v hribe odpravijo zaradi sprostitve, zato da pozabijo na tisto, kar se jim dogaja v dolini. V hribih se lahko dobro počutiš le, če v dolini nimaš težav in slabe vesti, ker se ti v samoti vse skupaj le še potencira, težave pa te dohitijo. S čisto vestjo pa lahko tudi tvegaš.

Predvidevam, da mandat družine za nov podvig imate. (smeh) Za ta mandat si je treba vsak dan znova prizadevati, nagnjenje k temu pa je. Ni pa to nekaj permanentnega.

Pred leti ste dejali, da ne boste nikoli več smučali z osemtisočaka. Kako to, da ste si premislili? Po smrti Franca Oderlapa sem nekaj let stal za to odločitvijo, češ zakaj bi tvegal. Po drugi strani pa – zakaj pa ne?

Kdaj ste bili zadnjič na Himalaji? Leta 2009, ko je umrl Franc. Ravno zato pravim, da je treba graditi postopoma.

Kdaj ste se sprijaznili s tem, da je smrt sestavni del plezanja? Nikoli! Če bi se sprijaznil s tem, da je smrt nekaj, kar spada zraven, bi to pomenilo, da mi je vseeno, ali živim ali ne. Kje pa! Mislim, da ob izpostavljanju nevarnostim življenje ceniš še toliko bolj in še bolj hlastaš za tem, da ga ohraniš.

Ampak odvrne vas pa ne? Neodgovorno je, če zaradi zatajevanja svojih želja postaneš zamorjen in brezvoljen človek, ki ne more izraziti tistega, kar goji v sebi, ne more se samopotrjevati. Navsezadnje s tem povzročaš škodo tudi preostalim. Če iskreno čutiš, da ti lahko uspe, potem pojdi, če dvomiš, ostani doma.

Pričakoval sem, da me bo vzpostavitev in oživitev Gorniškega centra na Jezerskem povsem okupirala, vendar pa je žal stanje tako, da se lahko razpočim, pa zaradi nenaklonjenosti lokalnega okolja zadeva ne more funkcionirati. Psihično tega čakanja ne zdržim več, v sebi pa čutim še toliko ognja, da lahko storim še kaj drugega.

Ali je center že polno zaživel? Ne, že tri leta čakamo na ureditve prostorskih aktov. Za vse smo bili vzorčni primer, vendar ni volje. Zatika se na občini.

Če se dotakneva še rodbine Karničar. Ali je plezanje, smučanje, stik z naravo nekaj, kar je v dednem zapisu Karničarjev? Ni rečeno. Moj najstarejši sin mi je enkrat očital, ali res mislim, da obstaja samo "švicanje" v hrib. Po njegovem mnenju obstaja še marsikaj drugega. Je pa res, da če ne bi živel na Jezerskem, najverjetneje ne bi plezal in smučal, tukaj pa imam vse pogoje pred nosom.

Sta bila tudi starša smučarsko in alpinistično usmerjena? Absolutno, oba sta bila smučarja. Oče je bil celo učitelj smučanja, ki je smučarskih veščin naučil večino Jezerjanov.

Je res, da ste bili pred leti celo veleslalomski prvak in podprvak Balkana? Uf, tega se skoraj ne spomnim več. Ja, mislim, da sem imel privilegij, da sem v petem razredu prišel v smučarsko selekcijo in bil devet let član državnih reprezentanc. Tam te zagotovo naučijo smučati! (smeh) Verjamem, da sem iz tega obdobja ohranil tekmovalni duh. Vedno sicer pravim, da grem v hribe iskat doživetja in ne rezultata, vendar priznam, da če bi že kdo drug smučal s K2, bi ta osnovni čar, spoprijeti se z njim, verjetno uplahnil. Ni mi samo do soočenja človeka in gore, ampak tudi do tega, da bi nekaj naredil prvi.

Bi zase lahko rekli, da ste egoistične narave? Mislim, da je pozitivni egoizem nuja. Če ne bi zadostil temu, kar čutim, bi to slabo vplivalo tudi na druge. Seveda pa je treba okolico zaznavati in funkcionirati na način, da si še vedno znosen. Še v primeru padca zračnega tlaka na letalu boste dihalno masko najprej nadeli sebi in šele nato otroku, to pa zato, da boste otroku sploh lahko pomagali. Če sem sam nezadovoljen, s slabo samopodobo, ne bo imel nihče koristi od mene. Egoizem je na nek način dober, a ne tak, kakršen se danes kaže v gospodarstvu.

Leta 2000, ko ste smučali z Everesta, ste postali Slovenec leta, ameriška revija Men's Journal vas je razglasila za najboljšega ekstremnega športnika na svetu. Kaj je največ, kar ste iztržili iz tega projekta? Dobil sem ogromno samozaupanja, pravzaprav kar neizčrpen vir samozaupanja, in to je čudovito.

Si želite, da bi otroci – sedem jih imate – stopali po vaših sledeh? Da bi radi hodili v hribe in smučali, ja – to vsi tudi znajo –, ne želim pa si, da bi se kdo preveč izpostavljal. Je preveč nedorečenih stvari. Po drugi strani pa je tudi res, da je najtežje v bistvu to, kar vsak dan počnemo na cesti. Srečujemo neznane ljudi, ne poznamo niti njihovih vozniških sposobnosti niti psihofizičnega stanja, pa vseeno slepo verjamemo, da se bo srečno končalo. To je pogum, ki se mu je treba pokloniti. Čudno pa je, da se nam to ne zdi nič čudnega.