Borut Nunar: Pokljuka v koledarju do leta 2014

Za Nunarjem, ki delo direktorja opravlja od leta 2006, je ena najuspešnejših sezon njegovega mandata, med največje uspehe pa šteje tudi dokončanje športno rekreacijskega centra na Pokljuki, središča, ki so ga slovenski biatlonke in biatlonci vzeli za svoj dom. Tudi svetovni pokal se bo še vračal na Rudno polje.

Nam podate kratko oceno minule sezone? Sezona je bila gotovo uspešna, manjkal pa je vrhunec. Dejstvo je, da na 'štengcah' nismo bili, po drugi strani pa je razveseljivo, da smo jim bili najbližje ravno na olimpijskih igrah in da se je zopet pokazalo, da ekipa na največjih tekmah lahko deluje dobro. Da smo organizacijsko in pa tudi strokovno na takšni ravni, da smo na zemljevidu najboljših držav in da imajo naši najboljši 'dirkači' možnost biti tudi najboljši na svetu. To je veliko. Jaz osebno kot direktor zadnjih štirih let sem prav s tem najbolj zadovoljen. Rezultati so stvar statistike, vsaka sezona pa gre takoj v zgodovino. Tisto, kar me res veseli, je, da smo v štirih letih vsaj na ravni svetovnega pokala dejansko zgradili ekipo, ki jo lahko postavimo ob bok tistim, s katerimi se niti ne moremo zares primerjati, pa čeprav si to želimo, se pravi največjim državam na svetu. Malo smo se pogovarjali med seboj, tudi z novim starim predsednikom zbora za biatlon (Peter Zupan op. p.), kar jaz mislim, da je eden večjih uspehov … Treba je priznati, da je bil slovenski biatlon pred štirimi leti v mednarodnem merilu v B-ligi. Ne glede na to, da so rezultati bili, da smo imeli posameznike, ki so se bili sposobni uvrščati visoko, ampak po sami pojavnosti in delovanju ekipe smo bili dejansko B-liga. V štirih letih pa smo vendarle stopili na pot najboljših, na strelišču imamo mesto med najboljšimi in to je tisto, kar mene najbolj veseli od vsega.

Znotraj SZS se je biatlon definiral kot četrta najmočnejša veja, kako pa bodo na vas vplivale zadnje spremembe v krovni organizaciji? To je vprašanje. Želim si, da čim manj. Vse, kar si mi želimo, je, da nadaljujemo delo tako, kot smo si ga zastavili. Pravzaprav kakšnih velikih težav s SZS nimamo in nismo imeli. To verjetno bolj zato, ker smo na domačem dvorišču počistili tisto, kar je bilo potrebno počistiti. Mi smo dobro organizirani, se pravi, da smo tako močni, da nas razni šumi, ki prihajajo od drugod, bistveno manj motijo, kot so nas sicer. Mislim, da je to tisti ključ do tega, da lahko ena disciplina normalno diha. Jasno je, da smo imeli tudi mi težave zaradi računa smučarske zveze, ampak to so pač tehnični problemi. Organizacijsko in strokovno smo bili samozadostni in tega si želimo tudi naprej.

Želimo si torej neko neodvisnost, konec koncev je dejstvo, ki ga nihče ne sme spregledati, to, da biatlon kot panoga tekmuje pod svojo mednarodno zvezo. Mi nismo člani FIS, mi smo člani IBU. Vsak, ki je na smučarski zvezi, mora to vzeti v zakup, ker tako enostavno je in tega se ne da spremeniti. Določene zakonitosti so v IBU bistveno drugačne, kot na FIS in obratno. Mogoče je za nas nekoliko bolj enostavno, ker FIS je res ogromna organizacija, ki zaradi tega mogoče, vsaj jaz to opažam, to svojo togost - treba je priznati, da je v zadnjem času precej bolj toga kot IBU - prenaša tudi na svoje krovne organizacije. SZS je pač ena nacionalnih panožnih zvez znotraj FIS, a tudi IBU. Kar pa se tiče odnosov z IBU, je to v glavni meri delo zbora za biatlon in pa biatlonske reprezentance, zato mogoče prav zaradi tega kakšnih velikih težav ali pa motečih vplivov SZS nismo imeli. In to je vse, kar si želimo za naprej.

Se pravi vaši cilji so zagotovitev visoko stopnjo neodvisnosti in ohranitev proračuna na letošnji ravni? Proračun je bil vedno naša domena, ne domena SZS. Pravzaprav se vse panoge borimo za lastni žep. Mi si samo želimo, da nam pustijo ta žep pri miru. Če pa misli kdo še kaj dodati, pa je, seveda, dobrodošel. Druga stvar je Pokljuka, ki je koordinirana s SZS in upam, da bo tudi tu status ostal tak, kot je, saj je bila tudi tu glavnina dela opravljena s strani zbora za biatlon. Mi smo kot šport dolgo časa čakali na svoj dom in sedaj ga imamo. Izkoristiti ga mislimo do popolnosti. To je v bistvu vse, kar si želimo. Neka ekipa in šport v neurejenih razmerah ne moreta delovati, teh rezultatov, ne nazadnje smo v teh štirih letih končno dosegli tisto medaljo na svetovnem prvenstvu, brez miru ne bi bilo. To se vse odraža na ekipah, mi smo pa še tak šport, da če so tekmovalci nemirni, ne morejo streljati. Če so nemirni trenerji, ne morejo normalno pripravljati tekmovalcev. Če so nemirni glavni funkcionarji, se to čuti do zadnjega tekmovalca. Mogoče so se v nekaterih športih tega prepozno zavedli, ker težave na vrhu se vedno preslikajo navzdol. Le redko pa od spodaj na vrh. Če bi se v obratni smeri preslikavale, bi bili neuspehi tekmovalcev, kljub dobremu delu strokovnjakov, verjetno znak za alarm. Tega pa nikoli ni bilo. Je bil pa alarm, če stvari niso bile urejene na vrhu. Upam, da bo zbor za biatlon lahko deloval tako, kot dela, da bodo biatlonske reprezentance take, kot so, da bomo imeli prostor pod soncem in v Smučarski zvezi Slovenije.

Omenili ste biatlonski dom na Pokljuki, ki pa slovi tudi po tekmah svetovnega pokala. Do kdaj še? Kakšni so dogovori z IBU? Za enkrat smo v koledarju do leta 2014. Ni nujno, da vsako leto, a vsaj dve tekmi imamo še. Ta, ki je bila v minuli sezoni, ni bila načrtovana. Ampak jaz sem trdno prepričan, da bomo imeli v tem obdobju tri tekme svetovnega pokala. Vedno pa bomo pripravljeni tudi še za kakšno. To si le moramo vzeti. Mogoče smo malce preskromni v principu, saj nas je konec novembra poklical predsednik IBU in nas vprašal, če želimo imeti tekmo. Na razpolago je imel vsaj še štiri večje ali pa bistveno bolj renomirane centre, ampak vprašal je Pokljuko, pa je vedel, da še ni narejena. Seveda, ko pokliče predsednik, je vsak odgovor, ki ni ja, napačen, zato smo se tudi odločili za podvig. Imeli smo namreč ogromno težav, da smo tekmo decembra spravili pod streho, zaradi snega, pa tudi sama infrastruktura ni bila dograjena, zato je bilo potrebne ogromno improvizacije. Mnenje praktično vseh, ki so bili tukaj na IBU pokalu v marcu, pa potem še Alpskem pokalu, ki je povsem regionalna tekma in še ni pod okriljem zveze, pa je izrazito pozitivno. Ta center zagotovo ima svojo dušo, je ravno prav velik in popolnoma moderen. Ima sicer svoje pomanjkljivosti, a mislim, da se bo Pokljuka s tem centrom zasidrala na biatlonskem zemljevidu.

Edina stvar, ki nas mora skrbeti in je tudi glavna točka naših naporov, je, da bo tudi Pokljuka na tekmi svetovnega pokala polna. To je stvar, ki nam prav gotovo manjka in v tej smeri moramo delati naprej. Mi smo le v občini Bohinj, seveda želimo imeti zraven ne le občine Bled s hoteli, ampak mora začeti s Pokljuko dihati celotna regija v času svetovnega pokala. Pri nas je zelo evidentno, da kadar so rezultati naših športnikov dobri, potem so štadioni in prizorišča polna, če teh vrhunskih rezultatov ni, je že malo drugače. Mi moramo pritegniti publiko, ki jo imajo drugi. Če bi denimo v Hochfilznu (Avstrija op .p.) rekli, naj gredo vsi Nemci s tribun, bi ostalo zelo malo ljudi, enako je tudi v Antholzu (Italija op. p.), ampak tudi mi moramo pripeljati tuje občinstvo na Pokljuko. Po taki sezoni, ki jo bomo poskušali tudi še nadgraditi, pa upam, da bodo tudi domači ljubitelji biatlona spoznali, da se splača priti na Pokljuko, konec koncev zaradi čistega gorenjskega 'firbca', če zaradi drugega ne. Pokljuka ima sedaj nekaj, kar je vredno videti.

Najbrž si želite, da tudi Pokljuka doseže status, kot ga imajo Planica, Zlata lisica, Vitranc, ki presegajo zgolj zanimanje za domače tekmovalce, ampak ljudje pridejo pogledati svetovno špico … No, jaz sem že pred leti, ko sem začel delati na Poljuki, povedal, da ko bomo imeli mi dvaintrideseto, šestintrideseto ali devetinpetdeseto ponovitev svetovnega pokala, tudi ne bomo imeli težav z gledalci, ampak to je pač podatek, ki v sodobnem športu in na sodobnih prizoriščih nima čisto nobene teže. Mi moramo pripeljati ljudi danes in ne jutri. Predvsem moramo spremeniti miselnost, kajti zanimivo je, da se tisti, ki so na Pokljuki že bili, tudi prej, preden smo zgradili center, se zelo radi vračajo. Biatlon je očitno le šport, kjer se da na prizorišču marsikaj videti. Tekme so zanimive tako za gledalce pred televizijo kot za tiste na štadionu. Dokler je tako, imamo možnosti, a brez sodelovanja in angažiranja turističnih delavcev v regiji, pa tudi širše, to ne bo mogoče. Sami brez pomoči ne bomo zdržali. Če bi imeli na razpolago bistveno več sredstev, kot jih imamo, bi jih bistveno več lahko porabili tudi za promocijo, tako pa teh sredstev ni in bomo morali počakati na ustno izročilo, da bo tisti, ki bo obiskal Pokljuko, to povedal še komu drugemu. To je naš cilj, da vsakdo Pokljuko zapusti zadovoljen in bo še komu povedal. Je pa tako, da dober glas po pregovoru seže v deveto vas, a slab še bistveno dlje.