Boris Denič: Od nič do danes je velik korak

Po izpadu iz prve slovenske rokometne lige leta 2003 je Slovan zašel v velike škripce. Za rezultatski in finančni preporod ter vzpon je potreboval veliko let. S trdim delom strokovnega vodstva na čelu z nekdanjim slovenskim reprezentančnim vratarjem Borisom Deničem ter odločnostjo vodstva kluba se vrača. Bolje rečeno, se je že vrnil. Po osmih krogih MIK 1. lige so slovanovci na drugem mestu tik za Celjem PL. Danes 42-letni trener, ki hkrati opravlja naloge pomočnika slovenskega selektorja, si želi, da tako tudi ostane. Naj se nasprotniki le bojijo tekmecev s Kodeljevega.

V osmih krogih je vaša ekipa izgubila zgolj eno srečanje in je z 12 točkami druga na lestvici MIK 1. lige. Lahko bi dejali, da ste hit prvenstva … Zelo relativna misel. Lahko razmišljamo, da smo imeli takšen razpored, lahko, da smo dobro odigrali, veliko je dejavnikov. Največji plus Slovana je kontinuiteta, saj nimamo ekstremnih migracij igralcev. Hrbtenica ostaja ista, vselej pa ekipo osvežimo z enim ali dvema igralcema. Tukaj je po mojem največja moč Slovana.

Vseeno, Kopra ne premagaš vsak dan … Pa tudi Maribora ne … Vsekakor gre za favorita na papirju. A njihova imena sama po sebi ne prinesejo zmage. Finančni vložek ni zagotovilo uspeha. Za vsem mora obstajati ozadje z vizijo in smislom. Normalno pa, da je v današnjem športu baza delo.

Kaj bi vas zadovoljilo v prvenstvu? Moram priznati, da ne razmišljam tako daleč. Pred mano je naslednja tekma s Preventom. Zadovoljila bi me zmaga.

Verjetno vas dodatno spodbudi prisotnost navijaške skupine Red Tigers, ki se je vrnila na Kodeljevo v minuli sezoni? Lepo je, ko imaš svoje navijače. Navijajo dobro, morda jih ljudje gledajo malce preveč po strani. Pred leti so se 'zapečatili' in vtisnili v slab spomin, ko so ves arzenal z nogometnih prenesli na rokometne tekme. Sedaj so prešli v okvir rokometne dvorane. Všeč mi je, da navijajo brez bobnov, s petjem, z glasom. Marsikdo bi se lahko od njih kaj naučil. Troblje, ki zvonijo 60 minut brez premora, to ni navijanje.

Slovan zadnja leta slovi po sila dobri selekciji igralcev. Sami imate 'nos' za izbiro … Najbolj pomembno je, da trener 'uvidi' mladega igralca in da ga z določenim delom pripelje do napredka. Mladi fantje morajo vedeti, da talent ni vse, tega lahko 'odpihne veter'. Bolj pomembna sta trdo delo in volja. Odličen primer za to je Miha Žvižej.

Kakšen mora biti igralec, ki ga želite imeti v svoji ekipi? Ta trenutek imam v ekipi rokometaše, ki sem si jih želel. Vsekakor imam rad igralca, ki tudi ob porazu ne bo spustil glave, pač pa bo odšel naprej proti jutri, po zmago. Torej, da ga nič ne more potreti. Da ima motiv za zmago, bolj kot navaden občan. Zato je on športnik, zato se dokazuje dvakrat na teden. Zame je pomembno, da ne spi na lovorikah.

Gledamo letos boljši rokomet kot lani? Boljši. Žal mi je za Rudarja iz Trbovelj, žal mi je za Prevent. To slabi ligo, ki je gotovo najmočnejša v državi. Predvsem ekipi Maribora in Krškega sta prinesli dodatno kakovost. Nikoli ne veš, kaj bo.

S Slovanom ste bili v slabih časih, pripeljali ste ga do dobrih. Kako ste sploh zdržali brez plačil, osnovnih potrebščin itd.? Ko si na dnu in ni ničesar, je najpomembnejša volja. Motiv in da veš, kaj hočeš. Ko smo izpadli, sem bil igralec, prekinil sem kariero in postal trener. Vedeli smo, kaj je cilj: da čim prej pridemo nazaj. Potrebovali smo dve sezoni za vrnitev. Sledile so etape, a od nič do danes smo naredili velik korak naprej. Ta klub ima tradicijo, ime, kar pa v Ljubljani in Sloveniji ne pomeni veliko, da bi te kdo podprl. Tradicija za nas obstaja le, ko gledamo v tujino, nam pa pomeni bore malo. Kar je žalostno. V vseh teh letih smo bili dovolj trmasti. Na Slovanu me je držalo to, da svoje delo vedno opravim do konca. Ko smo se vrnili v prvo ligo, smo igrali brez enega tolarja. Imeli smo le za avtobuse in sodnike – to je bil proračun. Uspelo nam je, ker smo verjeli in vztrajali.

Se vračajo tako želeni ljubljansko-celjski/štajerski dvoboji? Vsi si želijo, a realno tega še ni. Derbi pa je lahko vedno.

Začeli ste že svoj tretji mandat kot pomočnik selektorja – bili ste pri Kamenici, Požunu, sedaj še Serdarušiću. Nov izziv? Z vsakim sem se nekaj naučil. Naučiš se toliko, kolikor se želiš. Ne bi rad delal primerjave med njimi, saj za to nisem kompetenten.

Bržkone si želite, da slej ali prej samostojno vodite slovensko reprezentanco … Ni samo ta želja, hočem tudi olimpijsko medaljo. Ambicije, za katere bo nekdo pomislil, kaj bo osvojil olimpijsko medaljo, če ni niti še selektor. A če imaš cilj in sanje, lahko to tudi ustvariš.