Andrej Šporn: Kitzbühel pred Vancouvrom

Smučarski svet je vaše drugo mesto na smuku v Kitzbühlu označil za senzacijo. Ste na takšen način vrhunsko predstavo in izjemen uspeh na Petelinjem grebenu sprejeli tudi sami? Sam pri sebi sem vedel, da sem v izjemni formi. Že nekaj tednov smučam na visoki ravni, a smukaške proge svetovnega pokala nikakor nisem bil sposoben odpeljati brez napak. Vzpon se je začel v Val Gardeni. Slab začetek sezone v Severni Ameriki me je že nekoliko psihično načel. A ko sem nato na progi, ki mi načeloma ne bi smela ustrezati, prilezel do trinajstega mesta, sem vedel, da gre lahko krivulja le še navzgor. Samozavest se je okrepila. Prelomnica je bil tudi Wengen. Ko sem spoznal, kako hiter sem na določenih odsekih, sem postal še bolj napadalen. Podobno je bilo ob prihodu v Kitzbühel, kjer sem bojevito in brez pravih zavor nastopil že na prvem treningu. Imel sem odličen občutek. A čakala me je še tekma, torej preizkus, ali sem sposoben progo prevoziti brez večjih napak.

Kot vse kaže, vam je uspelo. Verjetno bi si težko zaželeli lepše prizorišče za prve stopničke v karieri? Res je. Občutki so neverjetni. Kitzbühel je res nekaj posebnega.

O tem govorijo vsi, zatorej le preprosto vprašanje – zakaj? Kakšno prizorišče, denimo Bormio, se lahko primerja s Kitzbühlom. A pri tem imam v mislih le progo. Vse ostalo je na avstrijski strani. Po eni strani gre za bogato zgodovino, po drugi pa za izjemne napore organizatorjev, ki za vse poskrbijo na najvišji možni ravni. Letos nas je pred štartom pričakal šotor v dveh nadstropjih. Tam smo imeli na voljo kolesa, prostor za sprostitev … Svoj delež prispevajo tudi gledalci. Ko se na štartu zavedaš dejstva, da te spremlja več kot 50.000 smučarskih navdušencev, ne moreš ostati hladen. To je tisto, kar Kitzbühel postavlja pred vsa ostala prizorišča tekem svetovnega pokala.

O Streifu smukaška elita vselej govori s prav posebnim spoštovanjem. Ste na kakšen del svojega smučanja še posebej ponosni? Predvsem zadnji prečni smuk se mi je zelo lepo posrečil. To je vendarle eden najtežjih odsekov v svetovnem pokalu. Odpeljal sem ga skorajda optimalno. Težko bi našel boljšo linijo.

A smukači vselej stremite k popolnosti. Bi se na progi dalo poiskati še kakšno desetinko ali povsem natančno – 28 stotink sekunde? Vsekakor. Še pred prečkanjem ciljne črte sem se zavedal, kje sem izgubljal stotinke in desetinke. V zgornjem delu sem storil dve manjši napaki. Prvo po ''mišnici'' pri levem zavoju in nato drugo pri ''u-zavoju'' v desno. Tudi zavoj pri ''kmetiji'' ni bil povsem idealen. No, to pa so tudi vse napake …

Trenutno si jih prav gotovo ne očitate? Vsekakor ne. Vem sicer, da je bil tudi Didier Cuche premagljiv. A pričakovanja o vožnji brez napak so v Kitzbühlu vendarle iluzija.

Vam je Cuche v ciljni areni namenil kakšen komentar, ki vam bo za vselej ostal v spominu? Niti ne. Vsekakor pa ne bom nikoli pozabil tega občutka. Stati v prostoru za vodilnega in opazovati smukaške mojstre, ki zaostajajo in ti nato namenjajo čestitke … Nepozabno!

V katerem trenutku ste ''zavohali'' stopničke? Ko je svoj nastop opravil Bode Miller, sem vedel, da se mi obeta vrhunska uvrstitev. Američan namreč ni storil večje napake, a je vseeno zaostal.

Ta rezultat je obenem tudi priznanje Elanu, serviserjem in vam kot ''razvijalcu'' smuči … Se strinjam. Ko sem prišel v Elanovo družino, sem imel na voljo deset let star model smukaških smuči. Slabih osem let smo nato razvijali smuči in prišli od začetne stopnje do visoke ravni. Presrečen sem, da nam je uspelo. Oprema je res konkurenčna. Jasno, zahvala gre tudi serviserju Gregorju Koprivniku. V Kitzbühlu je Elan dobil potrditev kakovosti. Verjamem, da bomo odslej deležni tudi večjega spoštovanja.

Ste ob tem uspehu še za kanček bolj jezni na trenerje, ki so vas v vašem smučarskem razvoju odvračali od smuka? Prav gotovo bi se lahko s pravimi rezultati pohvalil že pred sezonami. To je namreč šele moja četrta sezona v smukaški karavani, preboj pa je zaustavila še lanskoletna poškodba. Po slednji sem se na srečo hitro vrnil, pri čemer mi je bil v veliko oporo Srdjan Đorđević. Če se naslonim na ta podatek, bi dejal, da so prišli rezultati celo zelo hitro. Predvsem pa kot 28-letnik med smukači vendarle sodim med mlajše. Prava smukaška leta šele prihajajo! Če pogledamo svetovni vrh, lahko pridemo do zaključka, da so najboljši smukači stari med 30 in 35 let. Verjamem, da še nisem rekel zadnje besede.

Še pred tremi tedni ste poudarjali, da je vaš cilj 15. mesto. Je Kitzbühel kot zadnja preizkušnja pred olimpijskim smukom spremenil to stališče? Olimpijske igre so posebna zgodba. Odkrito trdim, da je bil moj osrednji cilj sezone Kitzbühel. Vancouver je na drugem mestu. Sebe sem zadovoljil, kar pa še ne pomeni, da nisem motiviran. Sem pa realist in vem, da na ZOI štejejo le odličja. Vsekakor se bom boril, a težko pričakujem, da se mi bo tudi tam posrečil vrhunski nastop. Vsekakor pa bo smuk v Vancouvru oziroma Whistlerju neznanka. Izjema so le Kanadčani, ki poznajo progo, za vse ostale bo popolnoma nova.