3. marec

Leta 1953 se je v predmestju Rio de Janeira rodil Arthur Antunes Coimbra Zico, za mnoge najboljši brazilski nogometaš po Peléju, ki ga je v marcu 2004 sam uvrstil med 125 največjih še živečih nogometnih igralcev. Kot odličen strelec je Zico samó na znameniti Maracani zabil 333 golov, kar je še do danes nedosežen rekord. Večino svoje igralne kariere je Zico prebil v brazilskem Flamengu, kasneje pa je močan pečat pustil tudi pri Udineseju v Italiji, ter v Franciji, Španiji in ob koncu še na Japonskem. Leta 1989 se je Zico najprej poslovil od brazilske reprezentance, leto zatem pa tudi od kluba in se nató za približno leto dni podal v politiko kot brazilski minister za šport. Leta 1991 je sprejel zanj bolj privlačen izziv in se pridružil japonski nogometni ligi, v kateri se je leta 1994 kot igralec dokončno upokojil in v klubu "Kashima Antlers" prevzel vlogo tehničnega svetovalca. Zicov vpliv in priznavanje njegove vloge v razvoju japonskega nogometa je neprestano naraščal in julija 2002 kulminiral z izborom na mesto glavnega trenerja nacionalnega moštva, na katerem je bil pred njim Francoz Philippe Troussier. Po negotovem začetku in nekaterih namigih, da bo odstopil, se je na vročem stolčku le uspel obdržati. V začetku junija 2005 je z reprezentančno ekipo Japonske osvojil prvo mesto v azijski kvalifikacijski skupini B in se takó z njo dokončno uvrstil na svetovno nogometno prvenstvo 2006 v Nemčiji. Po "mundialu" pa je zapustil klop Japonske.