Združeni narodi Katarja

Katar petič sodeluje na rokometnem svetovnem prvenstvu. Njegova najboljša uvrstitev je 16. mesto izpred več kot desetletja, pred dvema letoma je bil 20. Za letošnji mundial, ki ga gosti, se je odločil bistveno spremeniti reprezentanco. Pravzaprav se je dejansko odpravil po nakupih. Katarska reprezentanca ima kar osem naturaliziranih igralcev, ki so tako ali drugače za to priložnost dobili potni list. Danijel Šarić, Žarko Marković, Bertrand Roine, Eldar Memišević, Borja Vidal, Goran Stojanović, Rafael Capote, Youssef Benali. Bosanca, Črnogorca, Francoz, Španec, Kubanec in Tunizijec.

Polovica reprezentance. Fantje so pač vzeli, kar jim je bilo ponujeno. Seveda, naturalizirani igralci so tudi v drugih reprezentancah, tudi v zgodovini slovenske reprezentance so se pojavljali, najbolj znan je gotovo Sergej Rutenka, in prav tako pri drugih športih. A v manjšem obsegu. Pravila Mednarodne rokometne zveze so sicer jasna. Če ima igralec dvojno državljanstvo, lahko za ''novo'' reprezentanco zaigra, če je bil v dotični državi rojen ali on ali njegova biološki oče ali mati ali če je v tisti državi v kateremkoli obdobju živel več kot 24 mesecev.

Pri nekaterih igralcih se sprožajo pomisleki, na primer ravno glede bivanja, saj vsi v zadnjih letih niso živeli v Katarju, ampak so igrali v Evropi. A z nekaj birokratske iznajdljivosti je legalno mogoče zadostiti tudi temu pogoju. Vendar tudi, če je tako, je množična naturalizacija vseeno sporna. Reprezentanca pač ni klub, je selekcija naroda. Kot naj bi bila, vsaj v večji meri kot zdaj, v prihodnosti tudi katarska, saj v (naj)mlajših kategorijah ni več prišlekov.

Ne glede na rezultat tekme med Slovenijo in Katarjem, ne glede na ves blišč in na sredstva, s katerimi so Katarci želeli omogočiti prvenstvo čim širšim ljudskim množicam in ne glede na njihovo enormno željo po promociji, bi pristojna organizacija, Mednarodna rokometna zveza, pač morala sprejeti neko omejitev, določiti zakon in se ga držati. S tem pa so tudi v Sloveniji pogosto težave.