Z letala nemudoma do osvojenega pokala

''Seveda sem zadovoljen, saj bom lahko treniral in igral. Ker bo to v Celju, še toliko bolje. Enkrat smo se pogovarjali tudi že v preteklosti,'' je svojo ekspresno vrnitev v Slovenijo po klavrnem pogrebu Dinama iz Minska komentiral David Miklavčič. Novi desni zunanji Celja Pivovarne Laško je po petkovi letalski odisejadi za svoj novi klub brez enega samega treninga debitiral že v soboto proti ''svojemu'' Gorenju, v nedeljo pa je že dvignil pokal, 17. celjskega.

Dinamo se je skoraj dobesedno čez noč, v le nekaj dneh, sesul v prah. Ekipa, ki je še pred nekaj tedni Hannovru plačala del mastne odškodnine za Boruta Mačkovška, je ugasnila hipoma, kot bi človek upihnil svečo.

Več sovražnikov kot prijateljev

''Plače so zamujale. Ko smo začeli pritiskati na ljudi iz vodstva kluba, za kaj gre, so prišli na trening in dejali, da v torek plače bodo ali pa bodo zaprli klub. Torek se je spremenil v sredo, ko so povedali, da je vse normalno, naslednji dan pa je bilo konec. Verjetno gre za ozadje, ki ga ne bomo nikdar poznali. Tako na hitro se je to zgodilo. Še danes smo v šoku in ne dojemamo čisto dogodkov,'' je mučno dogajanje v zadnjem tednu pojasnil Miki, zanesljiv in racionalen igralec, ki je dobrodošel v vsaki ekipi.

Resno sumi, da je za zaprtje pokroviteljskega izvira sredstev krivo preveliko število tujcev. A teh so si, kako protislovno, Belorusi želeli, da bi v klubu zbrali kakovost ter državo odprli legionarjem, saj pred časom rokometaši niso prav nič množično drli v Belorusijo. ''Precej nas je bilo tujcev, klub je imel kar velik proračun. Predsednik je dejal, da smo imeli na koncu več sovražnikov kot prijateljev,'' je sklenil Grosupeljčan, ki se seveda še ne ukvarja s tem, kje se bo njegova kariera utaborila v prihodnji sezoni. Za zdaj. Že njegov prihod in prihoda Boruta Mačkovška ter Uroša Bundala so bili prava bitka s časom in birokracijo.