Največja sovražnika ujeta v objektiv

Slednjim je morda celo najtežje, saj na finalnih obračunih ponavadi nimajo prav veliko prostora za obema goloma. Vsak pa si seveda želi narediti najboljšo fotografijo. Fotografijo za naslovnico. Pravila so strogo določena, premikanje med tekmo ni dovoljeno. Nekateri tarnajo, da dobijo slab prostor, drugi da ne morejo do vrhunske fotografije, ker se ravno v nepravem trenutku pred objektiv postavi sodnik. Nekateri pa celo fizično nastradajo. Tako je eden izmed norveških fotografov dobil naravnost v obraz "šutirano" žogo. Seveda ne namerno, a ko se igralci ogrevajo, obstaja velika verjetnost "kiksa in poškodbe". Omenjeni fotograf se kljub krvavitvi in prigovarjanjem stanovskih kolegov ni umaknil po pomoč, saj bi bržkone lahko na kocko postavil svojo službo. Ob koncu namreč potrebuje vsaj eno fotografijo! Ko takole včasih poslušam zgodbe, mi odleže, da sedim visoko na tribuni.

Hakon v skalovju

V dvorani Hakon, ki sprejme okoli 10.000 gledalcev, je leta 1994 na olimpijskih igrah služila kot ledena dvoran za hokejske tekme. Je pravi spomenik, saj je zgrajena v skalovje na hribu pod znamenitimi lillehamerskimi skakalnicami. Ko sem s tribune odšla na parket ali v t.i. mix cono, kjer lahko opravim intervjuje z igralci, sem se morala spustiti globoko po stopnicah in menila, da sem prišla na gradbišče. A se močno zmotila, šele novinarski kolegi so me opozorili, da je to posebnost gradnje. Res neverjetno. Ko mi je fotograf Ekipe, Grega, na mojo prošnjo to tudi dokumentiral, je po zmagi Hrvaške tam spodaj ovekovečil poseben trenutek: v objemu je ujel največja "sovražnika" Blaženka Lackovića in Petra Metličića. Slednja sta na smrt skregana, sploh ne govorita, a skupaj igrata že mnogo let. Zmaga v polfinalu evropskega prvenstva pa ju je vsaj za trenutke združila.

Kako neverjetno hitro se organizirajo Hrvati, ko je potrebno, dokazuje tudi približno dvestoterica navijačev, ki je na dan polfinala prispela v Skandinavijo. Na hitro so organizirali nekaj čarterskih letov in v državo, kjer se hrvaški reprezentanci obeta vsaj srebrna medalja, pripeljali družine rokometašev ter rokometne zanesenjake. Nedvomno zadetek v polno. Imeli so kaj videti in še bodo imeli.

Polfinalni obračuni in boji za medalje so privabili vse mogoče menedžerje, igralce in trenerje. Danes sem tako srečala Vlada Šolo, pa Stefana Kretzschmarja, Javierja "Zupa" Equisoaina, Juana Carlosa Pastorja, Zvonimirja "Noko" Serdarušiča in še bi lahko naštevala.

Zadnji dan prvenstva pa bo prisotna prav vsa rokometna "creme de la creme". Nedelja bo tudi moj zadnji dan, ko se še oglasim s severa Evrope, kjer sem preživela skoraj 14 dni.