Kot za malico je goltal ketonale, zdaj ga čaka prvoligaški debi

"Trenerska klop Krškega je zame zelo velik izziv, čast in obenem obveza. Treniram igralce, ki jih prej nisem toliko spremljal. V kratkem času do začetka prvenstva nas čakata spoznavanje, tako po značaju kot rokometnem znanju, in uigravanje. Pravzaprav pa verjamem, da ta čas ne bo kratek. Gre za vso sezono, upam, da več let," o svoji novi vlogi pravi Nenad Stojakovič, novi trener krškega prvoligaša, ki si želi klub stabilizirati v vodah najboljše slovenske štirinajsterice: "Zahvaljujem se Gorenju, ki mi je dalo priložnost, Krškemu za zaupanje in obema kluboma, ki sta uskladila moj odhod."

Stojakovič prihaja iz Gorenja, kjer je v zadnjih letih vodil kadetsko ekipo, pred tem pa je Celjan deloval v domačem mestu, ampak ne v moški, pač pa v ženski ekipi. V Posavju bo imel večinoma na voljo mlado ekipo, a pogovori za igralce na nekaterih položajih v moštvu že potekajo. Čeprav bo klub deloval v asketskih razmerah, Stojakovič, ki priznava le delo(vanje) na najvišjih obratih, ekipi ne bo prizanašal z disciplino in delom.

Igranje za čast priimka

"Vseeno mi je, koliko bo kdo dobil. Ne glede na to bom zahteval profesionalen odnos in spoštovanje soigralcev. Vsak ima na hrbtu priimek. Priimek družine, ki jo zastopa. Tega nikakor ne gre blatiti. Boriš se tudi za svoj kraj, soigralce … Bistveno mi je, da se po tekmi pogledaš v ogledalo in si mirno priznaš, da si dal vse od sebe," odstira 33-kratni slovenski reprezentant del svoje filozofije.

Na igrišču še nekaj časa ne bo kazal trikov

Že leta ima Stojakovič velike težave s hrbtenico. Pravzaprav ogromne. Tako zelo, da je moral na več operacij. Januarja se je odpravil na zdravljenje v Brazilijo, ki je učinkovalo. Zdaj lažje hodi, poje manj tablet, a na Ljubljanski maraton se prav gotovo ne bo prijavil. "Stanje se izboljšuje, a sem še daleč od demonstratorja. To ne bom postal še nekaj časa. Kar želim pokazati fantom na treningih, storim prek več metod. Na primer s pomočjo igralcev, ki prvino dobro obvladajo, ali videoposnetkov. A navsezadnje ne poznam nobenega prvoligaškega trenerja, ki bi igralcem kazal določene stvari. Vsi razlagajo."

Ko prevrti film kariere nazaj, se ustavi pri zadnjih dveh sezonah, 2003/04 in 2004/05. Odigral ju je v trboveljskem Rudarju. Čeprav ni bil profesionalec in je dopoldne hodil v službo, je igral s takšno gorečnostjo, da preprosto ni mogel prenehati, čeprav mu je telo vse glasneje prižigalo alarmne zvonce.

A jih je utišal z medicino – protibolečinskimi tabletami. Ketonali so bili njegovi stalni sopotniki, na teden jih je "pomalical" kakšnih sedem. Odigral tekmo, nato pa dva ali tri dni skorajda ni mogel vstati s postelje. Potem je opravil nekaj treningov in ponovil kuro.

"Rad bi, da bi se športniki naučili poslušati svoje telo. Jaz ga nisem. Trenerji moramo paziti na mladino. Najprej moramo biti vzgojitelji, šele nato trenerji. Pomembno je, da ti igralci zaupajo, še posebej takrat, ko je težko," pravi vselej dobrodušni Nešo, ki si je ugled zgradil z znanjem, izkušnjami in pristopom, ne pa s kričanjem vsevprek.