Gold Club z veliko žlico, Hrpelje izstopile, Jadran se pobira

Hrpeljski ali, če želite, hrpeljsko-kozinski rokomet je simbolično doživel zlato ero s prihodom podjetnika Lorisa Požarja in blagovne znamke Gold Club. Leta 2003 je ta prevzel klubske vajeti skupaj s trenerjem in prijateljem Vojkom Lazarjem. Skupaj sta prišla, po petih letih skupaj tudi odšla, novi mecen pa je poravnal dolgove, ki so nastali pred tem. Z 21 zmagami na 22 tekmah je klubu, ki je tudi kasneje v evropskih okvirjih deloval z minimalno administracijo in spremljevalnim osebjem, uspela takojšnja uvrstitev v prvo ligo. ''Kot sva načrtovala, nam je takoj uspela uvrstitev v prvo ligo, zato smo se tudi ustrezno okrepili. Prišli so med drugim Sergej Sokolov, Gašper Martinc, Boštjan Makovec, Radoslav Stojanović, Peter Božič in drugi. Tudi domačim igralcem je bil ponujen ostanek v klubu. Nekateri so sklenili kariere, drugi so se pač odločili za odhod. A velika večina je ostala. Z Lorisom sva imela srednjeročen načrt, v katerem sva želela osvojiti eno od lovorik v Sloveniji, državno ali pokalno, in določeno število let obstati na vrhu slovenskega rokometa,'' se spominja Lazar, zdaj trener kazahstanske ženske reprezentance, ki je Gold Club vodil v vsej petletki. Hrpeljci so nato s povsem pomlajeno zasedbo začeli sezono 2008/09, vendar golobradi mladeniči niso bili kos prvoligaškim izzivom, vrstili so se visoki porazi in po nekaj krogih so izstopili iz lige. Leto kasneje je bil ustanovljen novi klub, Jadran 2009.

Ekipa Gold Cluba je tri sezone igrala v Evropi – prebila se je do tretjega kroga pokala pokalnih zmagovalcev in pokala EHF –, verjetno vrh tega obdobja pa je bila sezona 2006/07, ko je Gold Club nastopil v ligi prvakov. Ne sicer v znameniti Modri dvorani, ampak v koprski Bonifiki, kjer je veličastna Barcelona slavila le za tri gole. V skupinskem delu so Primorci nastopili še z grškim Panelliniosom in švedskim Hammarbyjem, dosegli tri zmage in se povzpeli v osmino finala, kjer je bil španski Portland premočan.

Odhod brez dolgov do kogarkoli

Čeprav je hrpeljsko-kozinski klub leta 2005 osvojil pokalno lovoriko, žlahtno kovino, ki si jo je tako želel, je vodilni dvojec leta 2008 zgodbi s svojo udeležbo napravil piko. Odločitev je padla že pozimi 2007 po tekmi v Škofji Loki, igralcem pa sta jo Požar in Lazar sporočila aprila 2008, po zaključnem pokalnem turnirju. ''Težko je bilo delovati naprej, saj sva le midva vedela za odločitev. Vedel sem, kako in kaj, delovati pa sem moral, kot da bi v klubu ostal še deset let,'' se ne ravno prijetnih mesecev spominja Lazar, ki je tako po tisti sredi devetdesetih let sklenil svojo drugo trenersko ero v klubu, katerega najboljši strelec vseh časov je: ''Oba sva odšla razočarana, ne le Loris. Vse sva delala v dogovoru, vsakodnevno sva bila v stiku. Pri nas denar ni bil problem. Želela sva še ostati v rokometu. Loris je bil edini, ki je v rokomet vlagal svoj denar. Vsi ostali takratni velikani so vlagali denar večjih podjetij, družb. Vsi so bili zelo močni izven igrišča. Bilo je precej nagajanja na različnih ravneh, kar naju je na koncu tudi pripeljalo do tega, da je Loris predlagal zaključek zgodbe. Obveznosti do igralcev so bile poplačane, klub je prenehal z delovanjem brez dolgov do igralcev in ostalih. To je bila zgodba, ki je držala pokonci ne le našo okolico, ampak vso Primorsko. Naše tekme so bile odlično obiskane. Ljudje so komaj čakali konec tedna. To je bilo posebno doživetje. Teh pet let je bilo nepozabnih za igralce in gledalce. Imeli smo navijaško skupino, ki je bila ena najboljših v Sloveniji. Nikdar ni napravila enega incidenta. Navijače smo vozili s sabo tudi po Evropi. Tako jih je bilo na primer v Barceloni preko 200. Enako, ko smo igrali s Portlandom. Dogajalo se je. Po najinem odhodu je zazijala precejšnja luknja tako v rokometu kot nasploh glede dogodkov v naši okolici.''

Misija, da bi ju skregali, ni uspela

Lazar je ob delu v dvorani vseskozi hodil v službo na upravno enoto v Sežano in bil v omenjeni sezoni 2006/07 edini neprofesionalni trener v osmini finala lige prvakov. ''Velika škoda je, da je takšen sponzor, kot je bil Gold Club, odšel iz slovenskega rokometa. Prepričan sem, da če bi ostal, bi mu sledilo še nekaj premožnih podjetnikov, ki bi bili pripravljeni vlagati sredstva. Z Lorisovim odhodom se je obdobje zasebnega kapitala v prvi ligi končalo,'' ugotavlja Lazar, ki se je po lastnih besedah izognil vsem klubskim in zunanjim poskusom, da bi ju s Požarjem skregali. Podpira delovanje svojih rokometnih naslednikov v Hrpeljah in verjame, da jim bo uspel preboj višje po kakovostnih razredih. ''Vse je možno, ampak z ozirom na splošno krizo je zelo težko pričakovati, da se bo pojavil kak velik sponzor.'' Lazarja je malce zbodla izjava nekdanjega Cimosovega trenerja Matjaža Tominca, o ideji, da bi se koprski in hrpeljski klub združila, a da na drugem koncu Primorske za to ni bilo posluha. ''Spravljene imam Tominčeve izjave iz takratnega obdobja. Precej je bilo nekorektnih. V naši strategiji niti slučajno nismo imeli načrta o združevanju. Ponavljam, pri nas ni bil problem denar. Mislim, da tudi v Kopru ne. Poudarjati združevanje zaradi dveh klubov na majhnem prostoru je malo smešno. Vemo, da Celje in Velenje delujeta še na manjšem prostoru in sta oba vrhunska kluba. Nihče ni imel občutka, da bi kdo hotel združevati oziroma takrat ni bilo govora o tem. Drži, izpadlo je tragično, ker nobenega od teh klubov ni več. A midva sva imela načrt ostati v rokometu s spodobnim vložkom deset let in nekaj osvojiti. Naše obdobje je bilo pravljica, žal z nesrečnim koncem'' s kapljo ali večimi pelina ugotavlja zdajšnji selektor kazahstanske ženske reprezentance.

Nekoč blišč v prvi, zdaj derbi druge lige: Hrpelje – Koper

Organizirani hrpeljski rokomet se je rodil že desetletja pred opisanimi dogodki. Leta 1965 je bila ob odprtju šole, ki je bila še brez športne dvorane, na zunanjem igrišču odigrana prijateljska tekma med Koprom in Iplasom. Ljudje so bili navdušeni, čeprav prej rokomet v tistih krajih ni bil poznan. Jeseni so nato ustanovili rokometni klub Hrpelje. Odigrali so nekaj prijateljskih tekem, leta 1966 pa so se z imenom Jadran vključili v primorsko ligo. Že prvo leto so bili četrti. Nekaj časa je nato šlo slabše, ker so šli vsi igralci prve ekipe v vojsko. Sledila je uvrstitev v slovensko ligo, izpad in spet zmaga v primorski ligi. Leta 1977 so postali republiški prvaki in se uvrstili v drugo zvezno ligo, kjer so nastopali devet let. Leto 1991 je z novo športno dvorano prineslo začetek kakovostnega rokometa, delo z vsemi selekcijami. Že leta 1993 so bili Hrpeljci drugi v Sloveniji, s Celjem so igrali v finalu, in se uvrstili v pokal EHF. Proti makedonskemu Prilepu so doma nadoknadili zaostanek s prve tekme, nato so igrali z Niederwürsbachom, tedaj drugo najboljšo nemško ekipo. Zanjo so igrali Staffan Olsson in drugi. Igrali so tudi v pokalu mest, kasneje pa so se začele finančne težave, je desetletja klubske zgodovine v nekaj povedi strnil Miha Jezeršek, eden staršev rokometa v Hrpeljah in najzaslužnejši za gradnjo Modre dvorane. ''Od igralcev bi gotovo izpostavil Rada Katelica, dolgoletnega kapetana in soustanovitelja kluba. Omeniti moram tudi Vilija Bana, ki je pri nas tudi končal šolo in učil. Tu sta Mitja Valenčič in Jani Likavec. Zanj pravim, da je najboljši igralec, kar smo jih kdaj imeli. Tu je še Damjan Miklavc. Od naštetih je le on vso kariero igral pri nas,'' spomine obudi Jezeršek, nekdanji ravnatelj šole, poudarjajoč, da je bilo jedro ekipe oziroma njena večina vselej sestavljena in domačih fantov. Poudarja načrtno delo z mladimi, ki pa jih skladno s splošnim trendom ''zmanjkuje'', generacije so znatno manjše kot nekoč. Ob prihodu Gold Cluba se je iz kluba umaknil, čeprav je še vedno hodil na tekme, tudi na gostovanja so ga jemali s sabo. Tako kot je v zadnjem času hodil na tekme v Koper. Žal mu je, da je Cimos propadel, a se že veseli primorskih derbijev med Hrpeljčani in ''novimi'' Koprčani v drugi ligi. Jadran 2009 je namreč napovedal, da bo po nekaj sezonah znova oživil člansko ekipo, ki bo tekmovanje seveda začela v drugi ligi.

Pogled v prihodnost, prihaja tudi Hrvatin

Klub je v rokah mladih zanesenjakov, nekdanjih igralcev. V okviru vseh selekcij deluje več kot sto otrok, ki jim znanje v roke, noge in seveda glavo vliva pet trenerjev. ''Obudili smo člansko ekipo, ki bo sestavljena iz igralcev lastne rokometne šole. To so igralci, ki so se v mlajših kategorijah trikrat uvrstili med najboljše štiri ekipe v Sloveniji.Lahko rečem, da bo ekipa mešanica mladosti in izkušenosti, saj ji bosta pomagala igralca s prvoligaškimi izkušnjami Peter Hrvatin in Matej Žnebelj. Cilj mladincev je uvrstitev v prvo mladinsko ligo. Dolgoročni cilj članske ekipe je uvrstitev v prvo ligo z domačim kadrom. V novi sezoni pa od članske ekipe pričakujemo redno obiskovanje treningov in boj na vsaki tekmi, da se ne bi ponovila zgodba izpred dveh let, ko smo bili primorani zaradi neresnosti igralcev izstopiti iz tekmovanja,'' podučen z izkušnjami iz preteklosti razlaga Gregor Sosič, nekoč odlični igralec, danes pa predsednik Jadrana 2009: ''Na tribune Modre dvorane želimo spet privabiti gledalce, ki si želijo dobrih rokometnih tekem. Verjamem da je ta ekipa sposobna narediti zelo dober rezultat. Imamo veliko podporo občine Hrpelje-Kozina, ravno obratno pa je pri lokalnih gospodarstvenikih. Želel bi njihov večji posluh do športa, ki je občino Hrpelje-Kozina postavil na evropski rokometni zemljevid. Iščemo tudi glavnega pokrovitelja. Rokomet v naši občini ima zelo dolgo tradicijo, nenazadnje se je tu skalilo veliko vrhunskih rokometašev in s tem želimo nadaljevati.V mlajših kategorijah imamo nekaj obetavnih igralcev, ki že trkajo na reprezentančna vrata. Naš najmlajši rod mini rokometašev pa je že opozoril nase z osvojitvijo zelo močnega turnirja Zasavje Cup v Hrastniku. V društvo želimo vključiti čimveč rokometnih zanesenjakov, da bi s skupnimi močmi Jadran pripeljali na pota stare slave.'' Seveda ni dobro, da klubi ugašajo in da so nižje lige polne nekdanjih velikanov. A dokler bodo zanesenjaki, bo tudi rokomet.