Finančni ukrepi niso razkosali ekipe Celja

V Celju Pivovarni Laško veliko trgovine ni bilo. Prišel je zgolj dalmatinski levi zunanji igralec Ivan Slišković, občasni hrvaški reprezentant, ki za zdaj opravičuje pričakovanja nosilca igre. Kariero je s spektakularno poslovilno tekmo sklenil Dejan Perić, ki lani zaradi poškodbe tako ali tako ni branil, odšla sta še Borut Mačkovšek in Alem Toskić. Zanj v klubu niso iskali zamenjave in številni ugibajo, da bi bil lahko prav položaj krožnega napadalca celjska ahilova peta v prihajajoči sezoni. A to je bila zavestna poteza kluba, ki si želi iz Vida Poteka, Blaža Blagotinška in Igorja Žabiča napraviti vrhunske igralce, tudi za ceno kakšne napake ali posledično poraza več.

Več kot kdorkoli v Sloveniji razmišljajo o marketingu v Celju. Načrtno vlagajo, da bi nekoč želi sadove. Različne akcije za gledalce, kotiček za navijače, komunikacija s sponzorji, socialna omrežja, dobrodelne prireditve in druge aktivnosti so vzvodi, s katerimi klub krepi identiteto v okolju. Identiteta pa pomeni prihajanje v dvorano. Obisk pa pomeni denar. Na to struno so zaigrali, ko so bili pred tedni zaradi težavnega gospodarskega položaja, ki je zvezal roke določenim pokroviteljem, prisiljeni zmanjšati dohodke igralcem. A z dodatkom, da lahko ob uspešni sezoni in marljivem udejstvovanju pri prej omenjenih akcijah, ki bi povečale obisk, prepoznavnost in zanimanje sponzorjev, evre dobijo tudi nazaj oziroma bi se potencialno ob zelo uspešni sezoni ta znesek celo povečal. Kljub šoku v ekipi je ta ostala trdna, nihče je ni zapustil, kljub določenim ponudbam. Ker verjamejo v klub in – roko na srce – ker imajo ''resna'' moštva konec avgusta že sestavljene ekipe.

Pivovarji si srčno želijo državni naslov, zadnjega so osvojili leta 2010, čeprav je direktor Roman Pungartnik vlogo favoritov prepustil Gorenju. Dodana vrednost moštva iz Zlatoroga je strokovno vodstvo. Vladan Matić je trener, učitelj, vzgojitelj, prijatelj svojih igralcev. Ob boku ima Dejana Perića, ki je prevzel naloge vodje ekipe, v resnici pa je mnogo več od tega. Zakladnico njegovih izkušenj bi si želel vsak klub na svetu, tako na značajsko-človeškem področju kot na strokovno-igralskem. Tu sta še prekaljena Stanko Anderluh in Herman Wirth, ki je vzgojil že številne vrhunske vratarje. In ravno nad vratarsko dvojico se v Zlatorogu ne morejo pritoževati. Matevž Skok in Urban Lesjak, oba sta reprezentančni kaliber, imata za sabo odlično sezono, nadarjenega Urha Kastelica pa so poslali v vrata Slovana. Na krilnih položajih so doma izkušnje (Luka Žvižej) in mladost (Blaž Janc) – zadnji je ligo prvakov okusil že pri 15 letih. Nekje vmes je sijajni Gašper Marguč, gotovo eden najprivlačnejših celjskih artiklov za prodajo. Sebastian Skube in Mate Lekai sta igralca z bujno rokometno domišljijo, verjetno lahko pričakujemo še večji delež Nemanje Zelenovića v napadu. Neznanka je, kdaj se bo povrnila naložba v levorokega črnogorskega najstnika Stefana Čavorja, za zdaj imata Zelenović in Žiga Mlakar pred njim prednost. Po celosezonski poškodbi sta se vrnila leva zunanja Rok Žuran in Grega Potočnik, tako da bo imel Vladan Matić, ki si želi napredka predvsem v igri na postavljeno obrambo in še hitrejše tranzicije, ob omenjenem Sliškoviću več izbire na tem položaju.

Vsekakor pa se Celju ni treba kodrati živcev z eno stvarjo. Z mladino. V nižjih selekcijah imajo namreč mavrični nabor igralcev, ki imajo pomembne vloge v reprezentancah in ki lahko ob morebitni še obsežnejši zajezitvi finančnih virov stopijo na plano.

Če potegnemo črto: kljub minimalnim modifikacijam v ekipi Celje v prihajajočem prvenstvu verjetno ne bo tako izraziti favorit, kot se je sprva zdelo. Morebitni troboj za naslov z Gorenjem in Mariborom pa obeta vznemirljivo sezono. To pa je najpomembnejše, kajne?