Dragan Gajić: Včasih imam občutek, da razpadam

Čeprav je Dragana Gajića sredi sezone že nekoliko ujela utrujenost, komaj čaka na svetovno prvenstvo, za katerega pravi, da bo vrhunec zdajšnje generacije. Še pred reprezentančnim zborom je pomagal izpolniti pomemben klubski cilj, uvrstitev v osmino finala lige prvakov, ki si jo je Montpellier zagotovil z zmago v Celju. Gajić je bil v Zlatorogu sprejet kot sin kluba. Čeprav je tekmo začel zadržano in tudi ni dobival žog, jo je končal v svojem slogu – učinkovito.

Kako je priteči v Zlatorog v dresu nasprotne ekipe, ko Florijani skandirajo vaše ime? Bil sem zelo presenečen. Zelo zelo lepo, toplo ti postane pri srcu. Vrneš se v dvorano, kjer si preživel več kot pol svoje kariere. Domači navijači te pričakajo s spoštovanjem. Hvala vsem navijačem za sprejem in super vzdušje.

Pariška tekma se nam je morda poznala v prvem polčasu. A to so neke vrste šokterapije za ekipo. Do zdaj smo igrali zelo dobro, zmagovali, sledil je pariški debakel. Imeli smo malo časa, da se "sestavimo". Po drugi strani je bila sreča, da smo imeli tekmo takoj, da nismo preveč razmišljali o zadnjem porazu. Mobilizirali smo se, taktično super izpeljali tekmo in zasluženo zmagali.

Tekma s Celjem je ponudila precej ostrine. Menite, da je ta kdaj tudi prečkala mejo grobosti, športnosti? Po mojem mnenju je čudno, da sta finska sodnika pustila Celjanom tako igrati. V prvem polčasu bi morali dobiti dva ali tri rdeče kartone. Mi smo se nato dobro postavili, ob polčasu smo se dogovorili, da bomo šli k elementu, v katerem Celje ne sme biti boljše od nas. K fizičnemu. V tem pogledu so bili v prvem polčasu Celjani boljši, pozneje smo tudi mi to malo okrepili.

Med tekmo je bilo nekaj grdih pogledov, precej udarcev, precej modric. Pred srečanjem in po njem pa običajni klepeti in pozdravi z reprezentančnimi soigralci in drugimi znanci, kajne? To sploh ni problem. Celjani so igrali, kolikor sta jim pustila sodnika. Navsezadnje tudi mi v drugem polčasu. Ni nikakršnih zamer. Z Luko Žvižejem, Urbanom Lesjakom se super razumemo, tudi z Miho Zarabcem smo poklepetali po tekmi. Vse je bilo super. Po tekmi smo prijatelji, med njo pa vsak ščiti svoje in interese ekipe. Če se malce pošalim – nič hudega, če je kdo od Francozov dobil malce po glavi, si bo vsaj zapomnil Zlatorog. (smeh)

Rotacija Montpelliera ni zelo široka. Se bo v nadaljevanju sezone utrujenost še bolj poznala? Fizično smo dobro pripravljeni. Zelo malo treniramo, več igramo tekem. A sam komaj čakam, da odigramo še dve srečanji, da si pred reprezentančnim zborom nekoliko odpočijem. Včasih imam občutek, da bom razpadel. (smeh) Treba je potrpeti.

V zadnjih sezonah vam takšne in drugačne poškodbe precej grenijo kariero. Gre zdaj bolj za kronično utrujenost ali spet kakšno v vrsti zdravstvenih tegob? Da potrkam, poškodb trenutno ni. Počutim se super, po zadnjih dveh sezonah in težavah z mišicami sem spremenil nekaj stvari, na primer prehrano in bazično pripravo. Vseeno pa človeka ujame utrujenost od tekem in potovanj, ne glede na to, da se počutim vrhunsko fizično pripravljenega. V francoskem prvenstvu nobene tekme ne moreš igrati z mislijo, da jo boš dobil s 15 goli razlike. Ni počitka. Dvakrat na teden igraš na vso moč, sledijo še potovanja. Nabere se …

Vam misli že odhajajo v Katar na svetovno prvenstvo? Brez dvoma. Že od junija. "Stisniti" moramo še deset dni in na priprave priti vsi zdravi. Pozitivna živčnost pred Katarjem se stopnjuje, komaj čakamo, da se dobimo in začnemo projekt, ki je po mojem mnenju vrhunec te generacije.

Lahko stopite še korak višje, od četrtega mesta do kolajne? Najbolje je, da gremo korak za korakom kot v Španiji. Da igramo dober rokomet in zmagujemo. Najprej se želimo uvrstiti na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre. Če bomo že med osmerico najboljših, se lahko zgodi marsikaj. Imamo določene izkušnje. Čustveno bi se gotovo bolje pripravili kot pred dvema letoma, ko smo bili po uvrstitvi v polfinale v tem smislu nekoliko izpraznjeni. Če bi znali priti do polfinala, sem prepričan, da bi osvojili tudi medaljo.