Črnogorski selektor Slovenije sodelavcem zapovedal, naj z njim govorijo slovensko

Deseti selektor in tretji tujec na slovenski rokometni klopi je 54-letni Veselin Vujović. Črnogorec, ki živi v Srbiji, deluje v Zagrebu, nekoč pa je vodil makedonski klub. Tako v trenerskem smislu, kot pravi sam, ponazarja bratstvo in enotnost. Njegova kariera je imela tudi temne plati. Zaradi svojega temperamenta je bil večkrat kaznovan, a pravi, da se je v zadnjih letih umiril in dozorel. Vsekakor gre za najslovitejše igralsko ime v zgodovini slovenskih selektorjev. Med drugim je bil olimpijski in svetovni prvak, trikrat si je Evropo pokoril klubsko, leta 1988 je postal najboljši rokometaš na svetu. Za reprezentanco nekdanje Jugoslavije zbral 183 nastopov in dosegel 738 golov. Treniral je tudi nekdanjega španskega velikana Ciudad Real. Na slovenski klopi je debitiral z zmago, ki je reprezentanco odpeljala na evropsko prvenstvo.

Pred kratkim ste dejali, da kava brez malo mleka in sladkorja nima pravega okusa. Ste lahko prav vi mleko in sladkor, ki ju potrebuje slovenska rokometna reprezentanca za (še) boljše rezultate? Očitno ta trenutek sem. (smeh, op. a.) Gre za majhno količino sestavin. Moj prihod v reprezentanco dodaja poseben šarm k odnosom, pogovorom … Moj strokovni štab sem sicer zaprosil, da z mano ne govorijo srbsko oziroma hrvaško, ker se bom tako sam veliko hitreje naučil vašega jezika. To je vprašanje kulture. V večini bom verjetno govoril srbsko, ampak zakaj ne bi uporabljal slovenskih izrazov, kot so počasi, hitro, kam greš. Tudi igralci bodo tako videli, da se trudim izražati v njihovem jeziku.

Črnogorec sem, delal sem v Srbiji, Makedoniji, zdaj na Hrvaškem in v Sloveniji. Če kdo širi bratstvo in enotnost, vsaj v trenerskem smislu, sem to jaz.

"Močnejši si do njega, samo verjeti moraš v to." To je bila poved, ki mi je ostala v spominu z vašega prvega treninga. Namenjena je bila … … Gašperju Marguču, ki sem mu rekel, da je močnejši od Blaža Blagotinška. Si lahko mislite? Ko verjameš v nekaj, si mnogo bližje temu, da to tudi dosežeš. Če igralec pri sedemmetrovki le za trenutek pomisli, da lahko zgreši, je bolje, da ne strelja. Ko tri, pet, 16 igralcev prepričate, da verjamejo v eno stvar, je to ogromna moč, ki se ji posamična kakovost težko postavi po robu. Rad bi, da bi vsi igralci verjeli v to, kar delamo kot edini cilj.

Kako so bili videti razgovori z vodstvom Rokometne zveze Slovenije? Prvi stik z mano je vzpostavil Boštjan Kozole. (podpredsednik RZS, op. a.) Potem sem se pogovarjal z generalnim sekretarjem Goranom Cvijičem. Nato z delegacijo RZS, še z direktorjem reprezentanc Urošem Mohoričem in seveda s predsednikom Franjem Bobincem. Pogovarjali smo se poldrugo uro. Verjamem in mislim, da sem naredil dober vtis s svojo neposrednostjo.

Mislim, da moja trenerska kakovost ni bila vprašljiva, bolj je bilo vprašanje to, ali sem jaz res prava oseba za slovensko reprezentanco, ki lahko prinese tako čustveni naboj, poseben motiv, nekdo, ki je željan rezultata in želi zmagati v vsem, kar počne. To je bil eden od glavnih dejavnikov.

Ste veliko razmišljali o ponudbi? Sem. Predvsem o svoji dvojni vlogi – zagrebški in slovenski klopi. Nočem biti polovičar. A moja sezona v Zagrebu je končana. V novembru pa je za reprezentanco rezerviran le teden dni. Ni nevarnosti, da bi na primer moral biti dopoldne z reprezentanco, popoldne pa s klubom, zato je bila odločitev lažja. Zame je voditi tako resno reprezentanco, kot je Slovenija, na velikem tekmovanju velik izziv.

Gre za evropsko prvenstvo. Če se uvrstimo na olimpijske igre, bi bile to moje četrte. Dvojih sem se udeležil kot igralec, enih pa kot selektor. Tega nima prav veliko ljudi na svetu. Odločitev ni bila težka. Seveda jo je olajšala tudi bližina Zagrebu. Če ima ta na primer tekmo v soboto, si lahko brez težav pridem ogledat tekmo Gorenja ali Celja. Poleg tega sem prav vse igralce, ki so na seznamu, že poznal.

Večno vprašanje: je bolje, da je selektor profesionalec ali da je hkrati tudi klubski trener? Tudi selektor mora biti v formi. Klubsko delo je vsak dan, selektor pa dela z reprezentanco enkrat na dva, tri mesece. Če ideje nima do potankosti dodelane, morda napravi napako in jo v le nekaj dneh težko popravi. V nekem trenutku bo Zagreb poligon za preizkušanje zamisli, ki jih imam z reprezentanco, in obratno.

Če je trener profesionalec, bi moral imeti vpogled v vse selekcije. Ko sem imel takšno vlogo v reprezentanci Srbije in Črne gore, sem bil dejaven vsak konec tedna, s kadeti, mladinci, olimpijsko reprezentanco, člani … Mislim, da ni dobro, da selektor z ekipo ne dela dva ali tri mesece.

Aleš Pajovič, najboljši strelec reprezentance vseh časov. V Ciudad Real ste ga odpeljali prav vi in to je bil eden od prvih večjih prestopov iz Celja. Aleša sem poznal še od mladincev, imel je izjemen potencial, kar zadeva fizične predispozicije, moč, skok in igro v obrambi. Tak igralec je bil Ciudadu Realu potreben. Nisva dolgo sodelovala, saj sem moral zaradi kazni oditi. Pozneje je klub postal evropski prvak, neverjetna ekipa. Žal je tako hitro tudi izginil z zemljevida. To se te usode … Bojim se, da se kaj takšnega ne bi zgodilo tudi Vardarju. Videli bomo, koliko časa bo trajala era s Sergejem Samsonenkom in njegovimi vlaganji.

Boste poskušali iz materiala zdajšnjih levih zunanjih poskušali narediti novega Pajoviča? Na levem zunanjem Slovenija ni tako dobro pokrita, kot je na primer na desnem krilu, na srednjem zunanjem ali v vratih. Igralci, kot so Borut Mačkovšek, Klemen Cehte in Sebastian Skube, so zelo kakovostni. Žal mi je, da Cehteta trenutno ni. Če bo dobila na tem položaju Slovenija vsaj enega igralca vrhunske kakovosti, potem bo vse veliko lažje.

Mislim, da pri fantih lahko zbudimo zmagovalni virus. Za Uroša Zormana je to samoumevno. Takšna sta tudi brata Žvižej, velika borca. Takšen je Matej Gaber. To so igralci z veliko motivacijo.

V Španiji ste za Barcelono in Granollers igrali ter trenirali skupaj deset let. Če se leta 2002 ne bi zgodil incident, ki mu je sledila dveletna prepoved delovanja, bi verjetno ostali v Ciudadu Realu. Gotovo. Upam, da bi jaz osvojil z njim vse te lovorike. To je pač usoda. Ampak vsaka stvar je za nekaj dobra, brez preteklih dogodkov morda ne bi bil tukaj.

Katere tri igralce iz slovenske reprezentance bi imeli v Zagrebu? Vzel bi ali Staša Skubeta ali Miho Zarabca. Vzel bi Mačkovška. Ne zato, ker bi lahko on veliko prinesel Zagrebu, ampak zato, ker bi jaz lahko vsakodnevno skrbel, da postane vrhunski igralec. Vzel bi še ali Vida Poteka ali Blaža Blagotinška.

Ni velika skrivnost, da se Zagreb že daljše obdobje zanima za Zarabca. Gre za zelo zanimivega in kakovostnega igralca. Med Zagrebom in Celjem sicer po kakovosti ni velike razlike. Bojim se, da bo Zarabec vendarle odšel v nemški ali francoski klub. Kamorkoli bo odšel, mislim, da bo igral super.

V kakšnem spominu nosite Iztoka Puca, žal že pokojnega nekdanjega jugoslovanskega, hrvaškega in slovenskega reprezentanta? V nekem obdobju sva bila sostanovalca v sobi, ko smo bili na olimpijskih igrah v Seulu, vem, kako je spoznal ženo Jasenko … On je bil morda najbližji temu, da postane novi Veselin Vujović. Vezalo naju je veliko prijateljstvo. V Sloveniji, Celju in Zagrebu je treba narediti vse, da ime Iztoka Puca v zgodovino ostane zapisano z zlatimi črkami.

Kaj bo rokomet dobil in izgubil v novem sistemu lige prvakov? Pred začetkom sezone ni mogoče vedeti. Na primer Zagreb bo odigral sedem tekem v polni Areni. Prejšnjo sezono smo jih imeli šest, a smo prišli v četrtfinale, zdaj jih bomo že v skupini imeli sedem. Vseeno mi sistem ni všeč. Prejšnji je bil jasen in ne vem, zakaj ga je bilo treba menjati. Že večkrat sem povedal, da se ni strinjam z ljudmi, ki vodijo evropski rokomet.

Ta postaja diktatura kapitala, ki ima prednost pred igriščem. Tisti, ki nimajo denarja in proizvajajo igralce, vse bolj tonejo. Zagreb se je v lanski sezoni uvrstil v četrtfinale. Dva kakovostna igralca sta poškodovana, dva sta odšla, pripeljali pa nismo še nobenega. V lanski sezoni smo premagali Vardar, Kiel, Pariz … Vardar je medtem pripeljal Jorgeja Maqueda, Aleksandra Derevena, Mijajla Marsenića, Pariz bo oziroma je pripeljal brata Karabatić. V naslednji sezoni bom igral proti nekaterim od teh ekip, velika možnost je, da bomo izgubili.

In kaj – sem slab trener, ker nimam denarja za Karabatića? To je ta nesreča. Vem, kje delam, in vem za pogoje v Sloveniji in na Hrvaškem. Moja naloga je, da dam vse od sebe. Logično je, da boljša ekipa premaga slabšo. Ko pa se zgodi obratno, te to napravi ponosnega.

Nova pravila. Večkrat ste že poudarili, da ste njihov zagovornik. Na koliko bi omejili napad? Mislim, da bi bilo 25 sekund dovolj. Gol zunaj devetih metrov bi se moral šteti dvojno. Želim si, da bi minuto odmora lahko vzel kadarkoli. Zakaj ne smemo izkoristiti dveh v zadnjih petih minutah? A o tem se ne sprašuje trenerjev, ampak tiste, ki nimajo velike povezave s športom.

Večja dovršenost in doslednost pravil bi pripomogli tudi k večji uveljavitvi rokometa v ZDA, kajne? Američani zahtevajo hitre in privlačne športe. V košarki, tudi če vodiš s šestimi točkami minuto pred koncem, ne moreš biti prepričan, da boš tekmo dobil. Če bi rokometni gol z razdalje štel dvojno, bi lahko z dvema, tremi takšnimi zadetki preobrnil izid. Bilo bi bolj zanimivo. Morda bi jaz kot trener tvegal in enega igralca ne bi poslal v obrambo, ampak bi ga pustil na sredini igrišča, da bi lažje dosegel gol za dve točki z na primer desetih metrov, čeprav bi enega dobil. Zgodila bi se evolucija razmišljanja.

V ZDA so v nekem trenutku razmišljali, da bi rokomet kot obvezen šport uvedli pri marincih. Nato pa so jih rokometna pravila, na primer menjave v obrambi in napadu, odvrnila od tega.

Združeni narodi Katarja smo naslovili Sportalov komentar v Dohi. Kaj menite o pereči temi naturalizacije? Smešno se mi zdi, da Mednarodna rokometna zveza dovoljuje tekmovanje cele legije tujcev, da imajo sodniško pomoč, zato se nikomur nič ne zgodi, in da beremo in poslušamo o nagradah, ki so za nas običajne ljudi povsem nepredstavljive. Koliko je v pisanju o nagradah resnice, vedo le sami.