Celje dvignilo superpokal pod portoroškimi reflektorji

Ekipi sta se na dvoboj podali z izhodišči prvega in predzadnjeuvrščenega moštva prejšnje sezone. Celje je osvojilo tako državni kot pokalni naslov, SVIŠ pa se je drugič zapored prebil na pokalni zaključni turnir četverice, prvič vstopil v finale in si tako zagotovil tudi sodelovanje na sedmem superpokalu, ki je imel prvič v zgodovini pridih blišča.

Tega je prineslo zunanje prizorišče, teniški objekt v Portorožu, kjer so tla prekrili s podlago, na kakršni se igrajo tekme lige prvakov. Takšne tekme so v tujini že uprizorili, tudi na nogometnih stadionih z več deset tisoč gledalci, v Sloveniji pa je bil ta dogodek premiera, ki naj bi postala tradicionalna. Z izjemo nekaj porodnih težav je bila kulisa prava, ideja pa je gotovo tista, ki jo je vredno razvijati.

Razkorak in skupni imenovalec

Ne glede na nedvoumni razkorak med obema ekipama po kakovosti, tradiciji, uspehih, proračunu in še čem imata obe moštvi vsaj en skupni imenovalec. Po lanski sezoni sta namreč izgubili približno polovico ekipe, zato je bila obilica pozornosti med pripravami namenjena tkanju vezi med igralci.

Celjski trener Branko Tamše, ki na od devetih ogrevalnih preizkušenj izgubil le eno tekmo, tokrat pred približno 600 gledalci ni mogel računati na poškodovana Roka Žurana in Živana Pešića, v ekipi pa so bili skladno z napovedmi zlati kadeti z mladinskih olimpijskih iger Urh Kastelic, Gal Margučin Blaž Janc. Trener Ivančanov Miloš Aksentijevič je imel v ekipi tudi rahlo poškodovana Gregorja Pekolja in kapetana Simona Stoparja, a zadnji ni stopil na igrišče.

Parada mladcev

Za Celje so začeli Lesjak, Janc, Miklavčič, Zarabec, Slišković, Žvižej in Poteko. Za Ivančane pa Slapničar, Marinčič, Matej Košir, Marušič, Nered, Gašper Stopar in Kalabič. Pričakovati je bilo težave Ivančanov v napadu, saj Celje v tekmo po znani Tamšetovi filozofiji nepopustljivosti ni vstopilo z levo nogo. Celjani so povedli s 4:1 in 7:2, 11:4, za njihovo najvišjo prednost plus osem pa je z lepim projektilom v zadnjih trenutkih prvega polčasa poskrbel novinec v Zlatorogu, češki reprezentant Michal Kasal.

Zmagovalec je bil realno bolj ali manj znan že vnaprej, zato sta ekipi lahko odigrali sproščeno. Trenerja sta že v prvem polčasu v igro poslala tudi rezerviste. Pri pivovarjih so se predstavili zlati kadeti, čeprav so se šele dopoldan vrnili iz kitajskega Nandžinga, tudi SVIŠ pa je na ogled postavil nekaj svojih izdelkov, rojenih sredi devetdesetih let. Na primer Robija Tekavca in Matica Koširja. Le rahlo starejši je prvi vratar Gašper Slapničar, ki je je tremo pustil na avtobusu in obranil 13 žog, od tega dve sedemmetrovki. Trojček celjskih vratarjev je ustavil 20 strelov.

Čestitke, očka Luka

Drugi polčas je bil revija. Celjani, pri katerih so bili najučinkovitejši Kasal, Tilen Kodrin, Miha Zarabec in Šime Ivić, so pričakovano udejanjali svojo kakovost, SVIŠ je občasno našel vrzel v njihovi obrambi ali izmaknil kakšno žogo. Z desetih je prednost ob razigranem Tinetu Marušiču, iz Gorenja posojenem mladcu, znižal na šest golov. Glasba se je vrtela, gledalci so se zabavali po svoje, ob soju portoroških luči pa se je tekma izpela v končni rezultat 31:22. Resda srečanje ni bilo pretirano tekmovalno, ampak verjetno jo bo marsikateri prvoligaš v sezoni skupil bolj kot za devet golov.

Luka Žvižej je tako zasluženo dvignil (super)pokal. Za celjskega kapetanaje bil to prav poseben dan, saj je ponoči postal očka dvojčkov Krisa in Jana, spal eno uro, a vseeno soigralce popeljal v Portorož.