Celje brez Mihe precej lažje kot Gorenje brez Staša

Končano je 24. državno prvenstvo v rokometu. Pričakovano sta se v finalu pomerila Celje in Gorenje, občasno jima je med sezono grozil še Maribor. V novem sistemu je bilo treba za naslov prvaka zbrati tri zmage. Celjani Gorenju niso prepustili niti ene tekme. Še več, Velenjčani na vseh treh obračunih niso niti enkrat vodili in v vsej sezoni niso niti enkrat premagali tekmecev iz Zlatoroga. Ti poraza ne poznajo že od lanskega februarja, četrtič v zgodovini so sezono končali brez izgubljene točke. Sistem Branka Tamšeta se je dodobra zakoreninil v Zlatorogu. Trda obramba, bliskovita tranzicija, brez popuščanja do zadnje sekunde tudi proti nekajkrat bogatejšim in bistveno slovitejšim imenom. Verjetno bi iz katerekoli druge skupine lige prvakov Celjani napredovali v osmino finala. Zdaj pač niso in tega jim upravičeno ni nihče očital.

Povprečna starost ekipe je manj kot 23 let, na površje so priplavali neki novi fantje, izkušeni so potrdili kakovost in značaj. Tamše skratka dobro ve, kako se kujejo naslovi. V letu in pol svojega delovanja v Zlatorogu je v klubske vitrine postavil pet lovorik, državni prvak je postal štirikrat zapored.

Širina je (bila)

Gotovo, to sezono sem pričakoval boljše Gorenje. Po remontu oziroma pomladitvi ekipe predlansko poletje je lanski prestopni rok prinesel dopolnitve ekipe na deficitarnih položajih in razširitev zasedbe, ki je imela na nekaterih mestih tri in celo več igralcev. Gorenje je sestavilo moštvo za nastop v ligi prvakov in ligi Seha. Širine je bilo celo toliko, da si je lahko med sezono privoščilo spustiti igralca v Maribor, in to brezplačno. Drugi je bil na tribuni zamrznjen več mesecev, tretji je obsedel na klopi z minimalno minutažo. Konkretno: gre za Aleksandra Špendeta, Jerneja Papeža in Roka Golčarja.

Da, Velenjčane so napadle poškodbe. Da, imeli so strašen ritem, a se povsem strinjam z Gregorjem Cvijičem. Takšen tempo je privilegij velikih. In da ne bo nejasnosti: uvrstitev na zaključni turnir pokala EHF je izjemen uspeh.

Odvisni

A zdi se, da Gorenje ni izrabilo vsega potenciala. Očitno pa se ni kaj veliko naučilo niti iz končnice lanske sezone, ko je bil glavni igralec Staš Skube prav tako poškodovan, kar je med drugimi dejavniki odločilo o naslovu. Velenjska igra je preveč odvisna od trebanjskega virtuoza, ki je načet že nekaj mesecev. Vsekakor Celje bistveno lažje igra brez Mihe Zarabca kot Gorenje brez Skubeta, kar seveda ne pomeni, da se namestniki zadnjega ne trudijo. Tudi ko je on v igri, se večkrat zgodi položaj, da drugi v precejšnji meri čakajo, kaj bo ustvaril hitronogi Trebanjec. Oba omenjena protagonista sta podoben profil igralca: drzna, ustvarjalna, hitra in učinkovita. Skratka, vodji in čista dodana vrednost. Velenjčanom v ekipi manjka vsestranskosti, imajo specialiste za napad in obrambo, (pre)malo je univerzalnih igralcev, kar zaradi menjav seveda zavira igro. Predvsem pa ta hip nimajo udarnega levega zunanjega igralca. Njihova težnja je hitra igra, za kar je prvi pogoj čvrsta obramba, a so na polfinalnih in finalnih tekmah povprečno prejemali skoraj 33 golov.

As iz rokava

Lepo velenjsko sporočilo v finalu pa je bil Rok Ovniček, fant, ki se je dve leti kalil v Slovenj Gradcu in se na vrat na nos vrnil domov pomagat svojemu klubu v bitki za naslov. Dobil je zaupanje, tega ni bilo malo, in ga izkoristil. Mladinski reprezentant je s pogumom in kreativnostjo vsekakor lep obet za prihodnost. Velenjčani bodo po spet lahko računali na igralca, ki prihaja iz njihove izobraževalne ustanove.

Veseli tudi vrnitev Nejca Cehteta, ki postaja vse samozavestnejši, a mu je nastop na zadnjih dveh tekmah preprečila poškodba.

Klub ni le igrišče, je še mnogo več. In Celjani imajo trenutno premoč nad Gorenjem, ki je od lani sicer napredovalo, tudi ob igrišču. Snovanju podobe v javnosti – družabna omrežja, različne akcije, nagradne igre, prodaja klubskih artiklov, spletno mesto z zbranimi klubskimi novicami … – namenjajo več energije, časa in sredstev kot Velenjčani, ki imajo na tem področju še precej prostora za napredek.

Denarja v izobilju ni, nikakor ne, oba kluba sta v sanaciji, morda ga bo v prihodnje še manj. Vendar ravno takšne stvari lahko odločilno pripomorejo k temu, da bodo pokrovitelji raje primaknili kakšen evro. Navsezadnje pa je komunikacija kluba prek sodobnih medijev tudi kriterij Evropske rokometne zveze za uvrstitev v ligo prvakov.

Kaj lahko dam, ne le, kaj prejmem

Lep obet pa vsekakor ni zdajšnja liga 14-erice. Glede na padec kakovosti je igrišče potrdilo, da je število prvoligašev previsoko. Razlike med vrhom in dnom še nikoli niso bile tako velike. Prvaki so eno od tekem dobili za več kot 30 golov, na več kot polovici srečanj rednega dela so slavili za 15 zadetkov ali več. Na koncu je bila razlika v zadetkih 431 golov v njihov prid. Koga že zanima poigravanje mačke z mišjo?

Gotovo ni vse le sivo. Hvalabogu, tudi v številnih manjših klubih delajo dobro, za borno plačilo ali nič evrov, uveljavljajo igralce, v ligi sta brez težav ostala Slovenj Gradec in Loka, prihajata motivirana Koper in Dobova. Liga bo dobila impulz zanimivosti, kar pa ne pomeni, da spremembe niso potrebne. Klubi pa bodo morali marsikaj postoriti tudi ob igrišču, na lastni podobi, in se vprašati tudi, kaj jaz lahko ponudim pokrovitelju, ne le obratno.

P. S. Z vidika pozornosti javnosti tema izbora in imenovanja selektorja ravno med izločilnimi boji vsekakor ni bila usluga (pol)finalu in njegovim udeležencem.