Los Angeles 1984

Kraj in čas: Los Angeles (ZDA); 28. julij – 12. avgust 1984

Ostali kandidati: /

Udeležba: 140 držav; 6829 športnikov

Število športov: 23 športov, 221 disciplin

Ogenj je prižgal:Rafer Johnson

Igre je odprl: Ronald Regan

Olimpijska prisega: Edwin Moses

Na sceno so se vrnili ameriški športniki, svoj odgovor na bojkot iger v Moskvi pa so jim podali predstavniki Sovjetske zveze in nekateri somišljeniki. Tako bi tudi za igre v Kaliforniji težko dejali, da so bile srečanje vseh najboljših športnikov sveta. Ameriški prireditelji so pripravili do potankosti izdelano finančno konstrukcijo iger. Posle je vodil podjetnik Peter Ueberroth, ki je privabil množico pokroviteljev, tako da gradnja objektov in sama organizacija nista trpeli. Posledično so igre vodile v vse večjo komercializacijo, kar je šlo mnogim močno v nos.

Ob odsotnosti sovjetskih športnikov so igre potekale povsem v znamenju domačinov, ki so bili na lestvici najuspešnejših držav z naskokom prvi. V Ameriki je ostalo kar 83 zlatih, 61 srebrnih in 30 bronastih odličij. Za primerjavo – drugouvrščena Romunija je zbrala 20 zlatih kolajn. Pač pa so imeli Romuni v svojih vrstah telovadko Jekaterino Szabo, ki je postala štirikratna olimpijska prvakinja, ob tem pa si je pritelovadila še eno srebro. Kljub izjemnim dosežkom gibčne 17-letne Romunke pa je igre zaznamoval predvsem domači šampion Carl Lewis. Legenda svetovnega športa in ikona atletskih tekmovanj. Prvi zvezdnik iger je bil nepremagljiv v teku na 100 in 200 metrov, v skoku v daljino in v štafetnem teku. S tem je po 48 letih ponovil podvig rojaka Jesseja Owensa, le da njegov podvig ni imel tako izrazito politično-rasne konotacije.

Uspeha iz Moskve sta ponovila tudi tekač na 1500 m Sebastian Coe in deseterobojec Daley Thompson. S svojimi dosežki pa so igre popestrili še Kitajka Li Ning, ameriška atletinja Valerie Hooks, domači plavalec Richard Carey, »albatros« Michael Gross …

Slovenci in OI 1984

Jugoslavija je bila na olimpijskih igrah v Los Angelesu ob Romuniji edina socialistična država, ki ni sledila bojkotu Sovjetske zveze in njenih zaveznic. Tovrstna odločitev je bila modra tudi z vidika dvajsetih slovenskih športnikov, saj bi bili v nasprotnem primeru prikrajšani za dobre dosežke.

Po letu 1968, ko je s svojimi vajami na konju z ročaji navduševal Miro Cerar, se je na prsih Slovenca znova znašla kolajna najlepšega sijaja. Celjski rokometni vratar Rolando Pušnik je bil namreč član zmagovite jugoslovanske reprezentance, ki je na olimpijskem turnirju za seboj pustila izbrani vrsti ZR Nemčije in Romunije ter se tako povzpela na sam vrh. Po jugoslovanskih notah pa se je plesalo tudi v ženski konkurenci. Rokometnega zlata se je tedaj veselila tudi Alenka Cuderman.

Odličij pa niso osvajali zgolj rokometaši. Do brona se je namreč prebila nogometna reprezentanca nekdanje skupne države. Modri dres sta tedaj nosila tudi Marko Elsner in kasnejši selektor slovenske reprezentance Srečko Katanec. Pred »Jugo« sta se v LA-ju uvrstili le izbrani vrsti Francije in Brazilije.

Solidno je nastopila tudi ženska košarkarska reprezentanca, za katero je tedaj igrala tudi Polona Dornik. Jugoslavija je zasedla sedmo mesto.

Slovenci do odmevnih rezultatov pod toplim kalifornijskim soncem niso prišli zgolj v moštvenih športih. Tako sta se, denimo, izkazala judoista Filip Leščak in Franc Očko. Prvi je v kategoriji do 78 kg osvojil peto mesto, drugi pa je bil do 65 kg sedmi. Sedmi je bil na cestni dirki tudi kolesar Bojan Ropret. Znova se je izkazal plavalec Darjan Petrič, ki je v disciplini 1500 m prosto zasedel šesto mesto.

Omeniti velja še premierni nastop strelca Rajmonda Debevca, ki se bo v Pekingu v olimpijsko areno podal že sedmič zapored. Član Olimpije, ki je svoj vrhunec dosegel z zlatom v Sydneyju 2000, je imel v Ameriki najmirnejšo roko pri streljanju z zračno puško, kjer je zasedel 12. mesto.