Ciudad De Mexico 1968

Igre v Mehiki so bile deležne številnih polemik že pred samim začetkom. Od očitkov na račun neprimerne nadmorske višine, pa vse do množičnih protestov domačega prebivalstva. Slednje je oblast krvavo zatrla in podala igram nič kaj prijetno popotnico.

Vseeno se je druženje najboljših športnikov sveta na nadmorski višini 2240 metrov razvilo v pravi festival zanimivih športnih dosežkov in pravo poplavo rekordov. Športniki in športnice so namreč dosegli kar 34 svetovnih in 38 olimpijskih rekordov. Razloge za dosežke so strokovnjaki iskali v zraku s precej manj kisika in višinskih pripravah, ki so tekmovalcem povečale število rdečih krvnih teles, zaradi česar se je povečal dotok kisika v mišice. Posledica je bila večja zmogljivost. Razred zase so bila predvsem tekmovanja v atletiki. V tem kontekstu gre omeniti predvsem rekordni polet skakalca v daljino Boba Beamona. Ameriški atlet, sicer veliki favorit v tej disciplini, je imel v kvalifikacijah obilo težav, nato pa je v finalu poletel 890 cm daleč in s tem postavil nove kriterije. Svetovni rekord je po epskem dvoboju s Carlom Lewisom na svetovnem prvenstvu na Japonskem šele leta 1991 popravil Američan Mike Powell.

Revolucijo je predstavljal tudi skok v višino, v katerem je Američan Richard Fosbury z novo tehniko skakanja (t. i. »flop«) osvojil zlato odličje. Kaj kmalu so njegov slog posnemali tudi ostali. Zgodovino pa je pisal tudi metalec diska Al Oerter, ki je še četrtič postal olimpijski prvak. Tudi sicer so bili Američani z naskokom najboljša država na igrah.

Za veliko razburjenja sta poskrbela ameriška šprinterja Tommie Smith in John Carlos. Zmagovalec in tretjeuvrščeni v teku na 200 metrov sta ob igranju ameriške himne iztegnila roki, na katerih sta nosila črni rokavici. S tem sta izkazala svojo pripadnost radikalnemu gibanju Črna moč, ki se je borilo za pravice temnopoltih Američanov. Nacionalni olimpijski komite ju je izključil iz reprezentance.

Slovenci na OI 1968

Na olimpijske igre v Mehiko se je podalo tudi 13 športnikov (od tega dve dekleti) iz Slovenije. Podobno kot na Japonskem je vlogo protagonista nadvse uspešno odigral telovadec Miro Cerar, rojen leta 1939 v Ljubljani. Cerar je znova blestel na svojem paradnem orodju – konju z ročaji, kjer se je z vajo, za katero je prejel oceno 19.325, še drugič zapored okitil z naslovom olimpijskega prvaka. Podobno kot Leon Štukelj je tudi Cerar za seboj potegnil celotno gimnastično vrsto. Le-ta je v nastopu vrst, kjer si je zlato priborila Japonska, osvojila šesto mesto. Ob Cerarju so v ekipi tedaj telovadili še Miloš Vratič, Tine Šrot, Milenko Kersnič in Janez Brodnik.

Zelo uspešna pa je bila tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca, ki se je »vrinila« med velesili, ZDA in Sovjetsko zvezo, ter osvojila srebrno odličje. Do olimpijskih kolajn sta na ta način prišla tudi Aljoša Žorga in Ivo Daneu. Predvsem vloga slednjega je bila v modrem dresu izbrane vrste nekdanje države izjemno velika.

Izmed dosežkov slovenskih športnikov velja omeniti še šesto mesto atletinje Nataše Urbančič v metu kopja, kjer je zmago slavila Madžarka Angela Nemeth.