Slovenec, ki je pretekel vse Ljubljanske maratone: Tekaški zid obstaja!

Star pregovor pravi, da prvega ne pozabiš nikoli. Ali tako velja tudi za 1. Ljubljanski maraton? Kako dobro se ga spomnite?
Zelo dobro. Spomnim se tudi, da smo se kar nekaj let prej spraševali, zakaj Ljubljana nima svojega maratona. Imeli smo prestolnico, nismo pa imeli svojega maratona. No, nekaj se je sicer dogajalo v Mariboru, a je potem počasi potihnilo.

Ko sem izvedel, da se maraton vendarle obeta, je bilo logično, da se ga udeležim. Imel sem se namreč za maratonca, čeprav sem vzporedno že takrat gojil tudi gorske teke.

Na predvečer 1. Ljubljanskega maratona smo se s prijatelji zadržali pozno v noč. Naš športni klub je ravno takrat praznoval obletnico in spomnim se, da je neki gospod poskrbel za pijačo. Ne vem, od kod je na plano spravil vse tiste pozne trgatve, ki jih je bilo treba spiti, in druženje se je zavleklo pozno v noč.

Naslednje jutro je bilo dokaj naporno. Čeprav sem bil dobro pripravljen – prvi krog sem pretekel v 1 uri in 23 minutah –, sem na koncu dehidriral, a še vedno v cilj pritekel v času 3 ure in 6 minut, kar je pravzaprav odličen dosežek. Lahko bi rekel, da je bil moj 1. Ljubljanski maraton ena sama komedija.

Danes se na štartu in v ciljnem izteku zbere večtisočglava množica, precej navijačev je tudi ob progi. Kako je bilo pred 19 leti?
Na prvem Ljubljanskem maratonu nas je teklo okrog 600, mislim, da jih je od tega približno sto nastopilo na maratonu. Prvi krog sem tekel nekje na 25. mestu med maratonci in polmaratonci, a se mi je zdelo, da tečem sam.

Ko sem tekel drugi krog, in to po zaprti cesti, ljudje niso dojeli, kaj se dogaja. Mamice z vozički so se sprehajale po sredini ceste in se čudile, zakaj se želim prebijati med njimi. Na drugem krogu sem imel občutek, kot da sem kam zašel. Na progi je bilo dokaj samotno in nisem imel občutka, da sem na tekmi. Poleg tega sem bil tako dehidriran, da sem se ukvarjal samo s tem, kako se bom dokopal do cilja.

Tudi na mojem 2. Ljubljanskem maratonu je bilo pestro. Nekaj mesecev prej sem si kupil napravo z merilcem srčnega utripa. Pravzaprav sem bil obseden z njo. Tudi ko sem se spuščal s klanca, sem želel doseči določen utrip, kar pa je pri teku navzdol dokaj težko. Seveda se mi je kaj kmalu uspelo poškodovati in dolgo nisem mogel trenirati. Nekaj mesecev pred maratonom skoraj nisem treniral, a sem maraton kljub temu zmogel. Očitno sem imel zadostno bazo, iz katere sem lahko črpal.

Čeprav sem se pozneje bolj osredotočil na gorske teke, je "Ljubljanc" ostal na rednem urniku. Pravzaprav je moja udeležba na njem postala kar samoumevna.

To verjetno pomeni, da se vsi redni udeleženci poznate med seboj?
Da, dva maratonca sem poznal že od prej, eden prihaja iz Mislinje, drugi je iz Šempetra pri Novi Gorici. Eden je iz Hrvaške, eden je zdravnik, ki se ukvarja s sladkornimi bolniki. Skratka, zdaj se že nekaj časa vsi poznamo.

Se za maraton načrtno pripravljate ali je to pač zgolj ena od tekem na vašem urniku. Menda se jih udeležite vsaj 50 na leto. Vsak teden torej.
Priznam, da se jih udeležujem kot po tekočem traku, nikoli se posebej ne posvečam pripravi, ker tako ali tako tečem vse leto in bi maraton lahko odtekel kadarkoli.

Ljubljanski maraton ni bil vaš prvi maraton. Kdaj in kje ste zmogli prvega?
Za prvega sem se moral pretihotapiti iz vojašnice na Vrhniki. Star sem bil 19 let. Povezal sem se z domačinom, ki me je peljal do Radencev. To je bil moj prvi maraton.

Zakaj ste morali zbežati? Ali v vojski niso imeli posluha za športnike?
Pravzaprav nisem niti vprašal, saj bi se, če bi me zavrnili, težje izmuznil iz vojašnice.

Na služenju vojaškega roka so me takoj vključili v ekipo, ki je sodelovala v vojaškem prvenstvu v krosu, in v ta namen sem lahko treniral. Imel sem nekaj več svobode in to sem izkoristil.

Skratka, vrniva se v Radence. To je bil prvi množični maraton v Sloveniji. Spomnim se, da je bilo grozno vroče in da organizatorji niso točno vedeli, kako se tem stvarem streže. Maraton so za konec speljali v neki grič, kar je bilo dokaj naporno, nato pa smo po klancu navzdol stekli proti cilju. Res divja proga. Bil sem 14. v absolutni konkurenci.

Je prvi maraton minil brez težav?
Ko si mlad, se zaženeš. Lahko bi rekli, da sem sledil tako imenovani ruski metodi: do "odkaza". Greš, dokler gre, potem pa se moraš nekako prebiti do cilja.

Svoj drugi maraton sem pretekel v Kranju, to je bilo že po služenju vojaškega roka. Tekel sem 2 uri in 53 minut in od takrat sem bil zasvojen. Bil sem maratonec in nekaj let sem veselo tekel po vseh mogočih maratonih. Pretekel sem jih okrog 50 ali 60. Najboljši rezultat sem dosegel na maratonu v Italiji, na Brežini, kjer sem tekel 2 uri in 45 minut, sicer pa vsega skupaj 15-krat pod tremi urami.

Vmes sem sicer imel krizo, se spraševal, kaj pa, če bi katerega vendarle izpustil, a sem videl, da je to še bolj brez zveze in da moram pač početi tisto, kar me veseli.

Verjetno ste že kdaj trčili ob famozni tekaški zid?
Seveda se mi je tudi to že zgodilo. Najhuje je bilo leta 1982 na teku Treh src v Kranju. Bil sem mlad, zelo streniran in zelo ambiciozen. Prvih 14 kilometrov smo maratonci tekli skupaj s polmaratonci in bil sem dokaj visoko uvrščen, tudi pred večino polmaratoncev. Nato sta se progi ločili, ves čas je res letelo, nato sem nekje na 30. kilometru začutil, da se dogaja nekaj sumljivega.

Doživel sem najbolj šolski primer tekaškega zidu. Bilo je, kot bi me nekdo spodrezal. Moral sem bistveno zmanjšati tempo. Nekaj kilometrov sploh nisem vedel zase, vsake toliko me je kdo prehitel, jaz pa nisem mogel ničesar spraviti iz sebe.

Ustavil sem se v okrepčevalnici, tam pa mi je nekdo ponudil čaj z rumom. Kaj pa naj bi? V sili hudič še muhe žre. Spil sem do dna in do cilja je dobesedno letelo. Na koncu sem prehitel še večino tistih, ki so me prehitevali vmes. Bila je izredno zanimiva izkušnja in lahko potrdim: zid obstaja.

Se danes še srečate z njim?
Ne, niti ne grem tako hitro, da bi se mi to lahko zgodilo. Mislim, da je to povezano s tem, da tečemo na ogljikove hidrate, ko pa teh zmanjka, naj bi prešli na maščobno energijo in takrat je treba prestaviti tempo. Telo se odzove počasneje in tempo je treba prilagoditi s štirih minut na kilometer na 5,5 ali šest minut na kilometer, tako da imaš občutek, da hodiš.

Številni tekači eksperimentirajo s prehrano. Metod je ogromno. Za katero ste se odločili sami?
Na začetku sem jedel vse, a sem kmalu ugotovil, da to ni preveč pametno. Zdaj uživam precej manj mesa kot včasih ter precej več zelenjave in polnovrednih žitaric. Glavni razlog za spremembo prehrane so bile bolečine v sklepih, ki so mi dale vedeti, da moram nekaj spremeniti. Za zdaj dobro kaže.

Si glede na to, da ste zbrali že precej maratonov, beležite rezultate, vodite maratonski dnevnik?
Na začetku sem si vse vestno zapisoval, potem pa sem začel popuščati. Sicer pa je danes vse na internetu.

Na trgu je cel kup tekaške literature. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi svoje bogate izkušnje in anekdote strnili v knjižno obliko?
Precej doživetij opisujem na tekaškem forumu, da pa bi vse to spravil v knjižno obliko, še nisem razmišljal. Bi bilo pa teoretično lahko zanimivo, da neki tekač, ki ne spada v tekaški vrh, napiše knjigo.

Kje vidite največjo razliko, napredek med maratoni nekoč in danes?
Danes je pri organizaciji maratonov prisotna povsem drugačna filozofija, ogromna množica tekačev in navijačev. Velik napredek je uvedba čipov. Pred leti smo vsi štartali hkrati in tekli po metodi, kdor prej pride, je bolje uvrščen. Danes je zaradi uporabe čipa vse bolj normalno, bolj prijazno do tekača.

Na Ljubljanskem maratonu je med 18 tisoč tekači "le" nekaj več kot dva tisoč maratoncev, medtem ko jih na primer v Berlinu teče 40 tisoč. Se vam zdi, da so maratonci v tujini drugače pripravljeni, ali se na maraton prijavijo tudi taki, ki želijo samo poskusiti, čeprav niso optimalno pripravljeni?
Na maratonih v Londonu in Berlinu, verjetno pa še kje, imajo precej višje limite kot v Ljubljani. Za nekega popolnega začetnika je čas pet ur in pol, kolikor ima na voljo, da pride do cilja, precejšen pritisk.

V tujini so ti limiti precej višji, zato se ljudje prej opogumijo in postavijo na štart. Mislim, da bi v Ljubljani z bolj ohlapnim limitom opogumili tudi druge. Zakaj ne bi bila cesta še malenkost dlje zaprta za promet? Vem, da je to za tekače precejšnje razočaranje. Promet se sprosti, oni pa potem tečejo po pločniku. Ni prijetno.

Kaj opažate pri napredku glede same organizacije?
Vse skupaj se je precej profesionaliziralo, tako kot to pričakuješ na takih tekmah. Nič ne manjka, okrepčevalnice so postavljene tako, kot to zahtevajo pravila, tekočine je dovolj in to je ključnega pomena. Točno se ve, kakšna so pravila igre, in tako se jih tudi držijo.

Čez dobre tri tedne vas čaka 19. Ljubljanski maraton. Letos bo nekoliko drugačen. Teklo se bo v obratni smeri, v enem maratonskem krogu.
Kaj dosti se ne bom pripravljal, moja priprava so pravzaprav tekmovanja, ki se jih udeležim približno 50-krat letno. Ne vem sicer, ali je to dobro. Pred kratkim sem prebiral hrvaško revijo o teku, kjer je za tekače mojega tipa pisalo, da si zaslužijo petico za vztrajnost in enko za gradnjo kariere. (smeh)

Na tekmovanja hodim tudi zaradi družbe in protistresne politike. Praviloma tečem šestkrat na teden od 45 minut do ene ure, a to je bolj za dušo kot pa kaj resnega.

Kako gledate na štartnino na Ljubljanskem maratonu? 30 evrov v prvem prijavnem roku in 70 v zadnjem, kar vedno sproža negodovanje.
V primerjavi s tujino je prijavnina na Ljubljanski maraton povsem sprejemljiva. Če jo primerjamo s tujino, pri nas res ni visoka.

Kakšne maratonske preizkušnje ste si zadali v prihodnje?
V kratkem me čaka 73-kilometrski tek v Istri, bolj hribovska različica z dobrimi dva tisoč metri "višincev", sicer pa računam, da bom še dobrih deset let zmogel tudi "Ljubljanca". To je merilo, ki kaže, da sem bil vsa ta leta dovolj zdrav in žilav, da sem ga opravil. Zadnja leta ga pretečem precej rutinsko, a bomo še videli, kaj bo v prihodnje.