Še prvega nisem pretekel, pa me čaka že drugi maraton

V nedeljo zjutraj sem se odpravil na 30-kilometrsko razdaljo, kar je moj najdaljši tek do zdaj. Vremenske razmere so bile popolne, saj so bile temperature ravno pravšnje. Daleč od tega, da sem razdaljo pretekel brez težav. Na koncu sem bil kar zdelan. Do 25. kilometra je nekako še šlo, potem pa sem začutil bolečine v nogah. Predvsem mi je med tekom manjkala družba. Prejšnji konec teden mi je družbo delal Rok in priznam, bilo je veliko lažje. Upam, da se mi bo prihodnji teden, ko me čaka 37 kilometrov, lahko znova pridružil za kakšno uro ali dve.

Pa s čim se bom moral še ubadati?

Bolečine v nogah niso bila edina težava na zadnjem dolgem teku. Na notranjem delu nog sem dobil manjše odrgnine, ki so proti koncu teka postale precej moteče. Mislim, da je bila kriva podlaga tekaških hlač. Vsekakor si bom moral glede tega omisliti kaj drugega. Kaj vse me še čaka na poti do mojega prvega maratona?

Aprila me čaka Dunaj

Prejšnji konec tedna so me prijatelji presenetili z darilom. V roke so mi porinili prijavnico za dunajski maraton, ki bo aprila prihodnje leto. Darila sem bil vesel, a po drugi strani me čaka še en sklop priprav, kar zagotovo ne bo lahko. Če bom želel biti aprila nared za maraton, se bom namreč moral pripravljati v zimskih mesecih. Lahko samo upam, da zima ne bo preveč ostra in da v nižinah ne bo predebela snežna odeja. Ravno včeraj se je odvijal maraton v Berlinu in glede na odzive nekaterih slovenskih tekačev lahko ugotovim, da so imeli lepo izkušnjo. Upam, da me podobna zgodba čaka tudi na Dunaju.

Pestra trasa

Sodelavci iz uredništva so se potrudili in posneli najdaljšo traso, ki bo potekala na ljubljanskem maratonu. Sam sem si jo že ogledal in vse skupaj je videti kar pestro. A kot sem zapisal že v svojem prvem dnevniku: bolje to, kot da bi moral preteči dva kroga.