Norma gre na dunajski maraton. Figurativno.

Izmenjaje v vlogi izpraševalca. Prvi je avtor (med drugim tudi) tekaškega romana Norma, o katerem smo na Planet Siol.net že pisali, drugi pa avtor (letos prenovljene) knjige Delaj, teci, živi, član tekaške trojke odmevnega projekta Ultrablues, kolumnist na spletni strani, ki je prav zdaj na vašem zaslonu, in še marsikaj.

Čeprav je bilo z vabila mogoče razbrati, da bosta oba tekača nastopala kot gosta, pa se je Rugelj hitro prelevil v izpraševalca, Žiberna pa v izpraševanca. Slednji je uvodoma razkril, da je ravno pred dnevi doživel ognjeni krst predstavitve svojega najnovejšega romana, ki je minil nekoliko drugače od pričakovanj. "Prišle so ena obiskovalka in pet knjižničark, ki jim je bilo nato nerodno oditi," je priznal Žiberna. K sreči sta jim delala družbo dva litra rdečega vina, za potešitev lakote so si naročili še pico in se za kar nekaj časa zaklepetali, tako da je grenak priokus prve knjižne predstavitve že kmalu lahko popustil.

Lahko bi se javno pohvalil in za to dobil denar

Kdo je pravzaprav Marjan Žiberna, človek, popotnik, ki mu je med štopanjem po Keniji ustavil Paul Tergat, eden največjih tekačev vseh časov, v Maroku pa je naletel na Hichama El Guerrouja, dolgoletnega lastnika aktualnih svetovnih rekordov v tekih na 1500 in 2000 metrov ter eno miljo?

Zanimiv človek z zvrhano malho zgodb. Človek, ki je s knjigami spletel precej dolgo in intenzivno zgodovino. Karla Maya in njegove Vinetouje v zelenih platnicah je menda požiral kot za šalo. Iz bralskega fotelja ga je v pisanje zaneslo leta 1996, po koncu fakultete, ko je spoznal, da bi svojo ljubezen in frekvenco potovanj lahko strnil tudi v popotniške zapise.

"Zdelo se mi je, da bi se lahko tudi jaz pohvalil, kje vse sem bil, in za to dobil tudi denar," je bil iskren na sinočnjem tekaško-literarnem večeru. Ko so mu zrasli apetiti in ko mu ni več zadostovalo samo to, da nekdo njegovo besedilo v reviji, časopisu itd. preleti in zvečer vrže v koš za smeti, se je odločil, da tudi sam napiše nekaj trajnega.

Od beznice do ščurka

Prvo knjigo, šlo je za zbirko kratkih potopisnih zgodb z naslovom Beznica v Kitalah, je izdal leta 2003 pri novomeški založbi Goga. V njej se je namesto klasičnega, deloma hvalisavega sloga pisanja v stilu, poglej, kje vse sem že bil, odločil za šaljiv način pisanja na račun potopisov.

Enaki logiki je sledil tudi v knjigi z naslovom Bazni ščurek, ki jo je izdal leta 2008. Osredotočil se je na alpinistično odpravo leta 2004, kamor so ga prijatelji alpinisti vzeli kot "drugorazrednega državljana na alpinističnih odpravah oziroma v alpinističnem žargonu baznega ščurka", ki označuje spremljevalno osebje na odpravah, ta pa je zgodbo pregnetel po svoje.

"Položaj baznega ščurka je izredno hvaležen. Omogoča ti zunanji vpogled v dogajanje in te ne obremenjuje z alpinistični cilji, kot se dogaja pravim alpinistom," ugotavlja Žiberna.

Norma? "Moj prvi roman z vsemi atributi romana."

Leta 2013 je napisal zbirko kratkih (frikcijskih) zgodb z naslovom Dobri pastir in druge kratke ženske, pred mesecema je pozdravil še Normo, vmes pa dokončal še Turistični vodnik po Tržiču in okolici. "Norma je moj prvi roman z vsemi atributi, ki spadajo zraven," je prepričan.

Norma ni avtobiografska pripoved, pa čeprav ima glavni junak precej lastnosti svojega ustvarjalca Žiberne. Je svobodnjak, je novinar, je Primorec in je nekdanji tekač na srednje proge, kot je bil tudi Žiberna. Tudi lastnosti junakove mame so na las podobne Marjanovi mami, priznava avtor, ki se je Norme želel lotiti drugače.

Preveril je vse, kar je v zadnjih dvanajstih letih literarnega izšlo na tekaškem področju, od biografij, avtobiografij do dnevniških zapisov, in si želel napisati parodijo. A mu ni šlo dobro od rok. "Izgubil sem ogromno časa, a ni in ni šlo," je priznal.

Prve poteze romana je začrtal maja 2008, ko se mu je rodila Alina, najmlajša izmed treh Žibernovih otrok, a se je "produkt" pozneje izkazal za povsem neuporabnega. "Kot še veliko tega, kar sem ustvaril pozneje," je prostodušno priznal avtor.

Rugelj je bil prvi zunanji opazovalec, ki je videl Normo

Novembra 2012 je tako začel znova. Pisal je čez zimo in pri svoji partnerici Nini sproti preverjal, kaj je uporabnega in kaj ne. Prvi zunanji opazovalec, ki je Normo dobil v roke, je bil prav Samo Rugelj, "kompanjon" na sinočnjem večeru.

Obilnejša in bogatejša knjiga Delaj, teci, živi

Na tej točki večera se je tudi Žiberna prelevil v izpraševalca. Zanimale so ga Rugljeve priprave na dunajski maraton, ki jih je ta strnil v večkrat razprodan tekaški dnevnik z naslovom Delaj, teci, živi in ima po novem 30 dodatnih strani. Od kod zdaj toliko strani, je zanimalo Žiberno.

"Zgodilo se je več stvari," je začel Rugelj. "Ko je izšla prva izdaja, se nam je na založbi UMco zdelo, da bo to knjiga, ki bo namenjena ozkemu krogu bralcev, a je nato prerasla v nekaj več." Sčasoma se je izkazalo, da njegova tekaška izkušnja ljudi vendarle zanima, in ker je v njihovi družini izročilo teka (Rugljev oče Janez Rugelj je v svoje psihoterapevtske metode vpletel tudi tek) dokaj močno, je Rugelj po spominu naletel na še kar nekaj podatkov, ki jih je pozabil vključiti v knjigo. Zgodbe, povezane z očetom, spomini drugih na njegovega očeta in podobno.

Poleg tega je v tretji izdaji knjige tudi predgovor Marka Robleka, pionirja bosega teka v Sloveniji, Rugelj pa je dodal izkušnjo z maratona v Radencih, ki mu ga je lani po 30 letih znova uspelo preteči. Besedilo je bilo v obliki kolumne objavljeno prav na našem portalu, Ruglju pa se je zdelo primerno za zaokrožitev dozdajšnje tekaške kariere.