Naj spomin na maraton Radenci: prečkanje državne meje brez potnega lista

Ko smo Francija Klemenčiča iz Radgone poklicali s prošnjo za intervju, saj je človek, ki je največkrat nastopil na maratonu treh src, ki bo v soboto, 16. maja, na sporedu že 35., je bil, milo rečeno, nekoliko presenečen. Češ da ni nikakršen vrhunski športnik in da bomo razočarani, saj zadnja leta - gospod je januarja letos praznoval že svoj 74. rojstni dan – v Radencih teče le na razdalji 5,5 kilometra. Ne bomo razočarani, rekordnih 33 nastopov je pač vredno obeležiti.

Na vprašanje, kaj ga vedno znova motivira, da se udeleži ravno tega tekaškega dogodka, Klemenčič odgovarja, da so krivi vsaj trije razlogi. Ker tekma poteka v njegovem domačem kraju, ker ga športno udejstvovanje veseli in ker se zaradi ukvarjanj s športom bolje počuti in sklepa, da prav zato skorajda več ne pozna večjih zdravstvenih težav.

Trenerji so ocenili, da je prestar in zato zanje nezanimiv

Franci Klemenčič v šport na stara leta ni kar padel z neba. Že kot študent fakultete za socialno delo je med letoma 1961-62 treniral pri Atletskem klubu Olimpija, a kot pravi, vidnejših rezultatov ni dosegel. "Poleg tega sem bil pri 22 letih za vrhunski šport že prestar in kot tak za trenerje nezanimiv," se spominja.

Želodčne težave so ga vrnile na tekaške steze

Ob vrnitvi v domačo Radgono je šport začasno opustil, saj so ga ljudje debelo gledali, če so nanj naleteli v športni opravi, a se je po sili razmer pri 38 letih znova vrnil k svoji športni strasti, teku.

"Začele so me pestiti težave z želodcem, verjetno si bile te rezultat stresa v službi, delal sem z mladoletniki in zaporniki, in ker mi zdravniki niso znali svetovati, kako naj ukrepam, sem se odločil sam. Začel sem se ukvarjati s tekom. Od takrat nimam več nobenih zdravstvenih težav. Gotovo je to na račun športa," se je pohvalil vzdržljivi oče dveh otrok in dedek petih vnukov.

3500 ur tudi pod košarkarskimi obroči

Ko govori o športu, se s tem ne dotika zgolj teka. Zadnjih 35 let namreč vsak teden po dve uri s prijatelji preživi pod košarkarskimi koši – preračunal je, da je v tem času v telovadnici preživel kar 3500 ur. "Eni toliko časa preživijo v bolnišnici, jaz pa raje v telovadnici," pravi.

Svojega življenja ne podreja v popolnosti športu, se pa trudi živeti kolikor toliko zdravo. To pomeni, da pravočasno hodi spat (najpogosteje ob 22. uri), da je in pije vse, a po zdravi pameti, teče pa takrat, ko se mu zljubi in kadar najde čas. Česar imajo upokojenci bore malo, se strinja.

Trenira skoraj vsak dan, lani je v povprečju pretekel po tri kilometre na dan. Podatek pozna zato, ker skrbno beleži evidenco tekaških treningov.

In ko ravno omenjamo treninge ... Franci Klemenčič je ravno pred dnevi doma naletel na pisno navodilo enega nekdanjih trenerjev, češ da naj trenira najmanj trikrat na teden. "A ni to malo smešno? Danes že vsak rekretivec trenira več kot to, da o vrhunskih športnikih, ki danes trenirajo vsak dan, če ne celo dvakrat na dan, sploh ne govorimo," se razgovori tekaški dedek, ki se je svojega prvega maratona treh src udeležil po naključju.

Sin in hčerka sta namreč daljnega leta 1981 sodelovala na občinskem radgonskem teku, zato se je tekme udeležil tudi sam in zmagal. To ga je dodatno spodbudilo, pa še pozitivni učinki na zdravje so vedno bolj prihajali do izraza, da se je prijavil na maraton Radenci.

Splet naključij

"Razvoj teka je neverjeten in primerjava teka nekoč in danes je nemogoča. V začetku 80. let so tekli le redki, a ker so maraton Radenci organizirali ljudje mojih let, sem se jim še sam pridružil, sicer 'šele' v drugi izvedbi, pa vendar. Postal sem prvi pobudnik rekreativnih tekov v radgonskem okolju. Velikokrat sem tekel v času, ko so ljudje prihajali od maše ali pa sem drvel mimo lokacij, kjer se je zbiralo večje število ljudi in jih vabil, naj se mi pridružijo."

Na začetku je na prireditvi treh src premagoval desetkilometrske razdalje, nato polmaratonske, medtem ko si o kraljevski disciplini, maratonu, ni upal niti razmišljati. "Pri maratonu glavno vlogo igra psiha. Morda bi moje telo zmoglo marsikaj, a psiha bi se verjetno uprla," priznava Klemenčič, ki je ponosen, da je pri starosti 50 let in več kar dve leti zapored na 21 kilometrov v cilj pretekel pred prvo žensko, na kar je še posebej ponosen. Njegov najboljši rezultat na 21 kilometrov je 1 ura, 31 minut in nekaj sekund.

Danes teče le še na najkrajši, 5,5-kilometrski razdalji. Lani jih je zmogel v 27 minutah in 5 sekundah.

Vremenska sreča

V Radencih je tekel že v snežnih razmerah (maraton je bil včasih na sporedu v začetku aprila), sicer pa so organizatorji pri vremenu imeli neverjetno srečo, pravi. "Sploh se ne spomnim, da bi kdaj tekli v slabem vremenu. Morda smo ga okusili edino pred približno tremi leti, ko je po prihodu zadnjega maratonca v cilj začelo močno deževati, a nam ni bilo hudega. Navsezadnje je po večini slovenskih krajev deževalo že ves dan."

Zakaj število prijav na maraton treh src ne narašča?

Na vprašanje, zakaj maraton Radenci po njegovem mnenju ne doživlja take rasti števila prijav, kot na primer Ljubljanski maraton, Klemenčič izpostavi bolj patriotski pogled. "Radenci so majhen kraj z le 1400 prebivalci, tudi Pomurje je redko poseljeno in ima le 120 tisoč prebivalcev, zato nas je z Ljubljano in njenimi številkami nemogoče primerjati."