Zahovićev brat nam je obljubil, da bo naredil salto

Ljubljana, Borovnica, Domžale, Ljubljana, Maribor. Takšna je življenjska pot, ki jo je v 23 letih prehodil Dino Hotić. Nekdanji up Domžal in Brava se je v sedmih letih, odkar je na Štajerskem, povsem zaljubil v vijoličasto barvo. Celo tako, da rad kot iz topa izstreli, kako je že povsem vijoličast. Ko je prišel v Maribor kot mladi srednješolec, ga je najprej pod svojo streho vzela družina Zahović, nato pa je zorel kot igralec, se utrdil kot posojen igralec v Krškem in Veržeju, v drugi mariborski ekipi, in končno postal nepogrešljivi člen Milaničeve začetne enajsterice.

Z dekletom uživata v mestu ob Dravi, ki ponuja veliko skritih in lepih kotičkov. Mestni park z očarljivimi ribniki, Pohorje, razgled s Kalvarije … Včasih se je z vlakom vozil na treninge v Ljubljano, zdaj pa okuša profesionalni kruh, spada med najboljše, kar ponuja Prva liga Telekom Slovenije, in vedno glasneje trka na vrata članske izbrane vrste.

S sedmimi zadetki je prvi strelec tekmovanja, čeprav ne igra v konici napada. Poskuša slediti vzorniku Lionelu Messiju, upoštevati nasvete, da se v navzočnosti soigralcev ne nosi zelenih oblačil, kot velik ljubitelj športne gimnastike pa si je med intervjujem celo drznil napovedati novost, ki bi jo lahko javnost prvič uzrla prihodnjo soboto. Ko bo poskušal še drugič v tej sezoni zagreniti življenje Olimpiji.

Prihaja iz nogometne družine, saj sta bila zelo spretna z nogometno žogo tudi njegov oče in stric. Foto: Vid Ponikvar Imate močne nogometne gene. Kot da bi bilo že odločeno, da se boste podali na pot dokazovanja v najbolj priljubljeni postranski stvari na svetu.

Ko sem v Ljubljani shodil, sem menda hotel imeti ob sebi le žogo. Le žogo, žogo in žogo. Takrat sem občudoval očeta Enesa, ki je igral tudi v prvi slovenski nogometni ligi in bi lahko naredil še več. Bil je zelo dober, a ni imel prave podpore. Bili so pač takšni časi. Lahko bi odšel k Olimpiji, a ni hotel zapustiti prijateljev v Vevčah. Pestile so ga tudi težave s kolenom. Tudi moj stric je bil dober nogometaš, ne nazadnje je nosil dres mlade izbrane vrste.

Torej je vaš oče Enes, nekdanji nogometaš Vevč, skoraj podpisal sodelovanje z Olimpijo? Na katerem položaju pa je igral?

Žal se je nekaj pripetilo, tako da je prestop padel v vodo. Je pa igral v zvezni vrsti, na podobnem položaju kot jaz. A obstaja pomembna razlika. On je bil namreč desničar.

Torej ni imel ''zlate'' levice, ki vam je v tej sezoni priskrbela več priznanj, nazadnje tudi nagrado za najboljšega nogometaša septembra?

Ne, raje je igral z desno nogo. Pri meni je bilo drugače. Vse od začetka sem pisal z levo roko, a so mi nato kot otroku spremenili navado. Pred tem sem vse, kar sem grabil, vedno grabil z levo, šele nato pa postal desničar. Mama mi je vedno vse dajala v desno roko. Pozneje mi je večkrat priznala, da je napravila napako, saj bi moral ostati levičar.

Lahko torej za pisavo in še kaj drugega uporabljate obe roki?

Lahko, da.

V prvi ligi je odigral 96 tekem in dosegel 14 zadetkov. Tako bi lahko mejo stotih nastopov presegel še v tem koledarskem letu. Foto: Rok Plestenjak

S katero roko pa bi ujeli predmet, če bi ga zalučali proti vam?

To pa zanesljivo z desno. Obdobja, ko sem to počel z levo, je konec. Drugače je le na nogometnem igrišču. Tam delam vse z levo nogo. Dobro, znam igrati tudi z desno, a je leva močnejša.

Kdaj so v Borovnici, kamor ste se v mlajših letih preselili iz Ljubljane, prepoznali, da bi vas lahko zgodba o vaši nadarjeni levi nogi za igranje nogometa pripeljala zelo visoko?

Trener, s katerim sem še danes dober prijatelj, nas je v Borovnici treniral v manjši skupini. Nekega dne je ekipi povedal, da me mora peljati v Ljubljano. Priznal je, da me je naučil vse, kar me je lahko, in da pri njem ne morem več napredovati. Želel si je, da bi začel igrati nogomet tako, kot je treba.

Takrat sem bil star osem let, starši pa so me peljali v Domžale. To je bila krasna odločitev. Domžale so imeniten klub. Zlasti za mlajše, za mladinski pogon. Takrat sem sodeloval tudi z Dejanom Dončićem, proti kateremu je svojčas v prvenstvu igral moj oče. V Domžalah sem bil kar dolgo, od 8. do 13. leta, a sem se v Borovnico vedno rad vračal. Oboževal sem zlasti izlete v sotesko Pekel, kjer so čudoviti slapovi. Tam sem zelo rad plezal.

V mladosti je živel v Ljubljani, nato pa se je pri osmih letih preselil v Borovnico, ki je od glavnega mesta oddaljena 19 km. Foto: Rok Plestenjak Torej vas mika tudi športno plezanje, ki je v zadnjih letih v Sloveniji vse bolj priljubljeno, izjemni pa so tudi dosežki slovenskih plezalcev v svetovnem merilu.

Niti ne, raje sem imel divje plezanje. Ko sem bil v šoli in smo tri leta zapored hodili na nogometni kamp v Bohinju, sem vedno, ko sta bila na izbiro odhod na bazen ali v plezalno steno, izbral drugo. V Bohinjski Beli je prelepa stena. Najbolj sem užival, ko sem se spuščal in skakal. Vrtoglavice nisem čutil prav nikoli. Čutil sem adrenalin, nekaj najlepšega.

Vam tovrstne izkušnje danes lahko pomagajo v nogometu? Morda krepijo psihološko pripravljenost, s katero se lažje izognete strahu?

Zagotovo so mi v pomoč, o tem sem prepričan. Je pa res, da zdaj že dolgo nisem plezal.

Po vseh teh letih raje vidite, da vas v medijih predstavljajo kot Borovničana ali Ljubljančana?

Ne vem. Ko sem bil majhen, smo živeli v Zalogu, delu Ljubljane, ko pa sem obiskoval drugi razred osnovne šole, smo se preselili v Borovnico. Tam sem ostal kar dolgo, vse do srednje šole, potem pa sem se v Ljubljano vozil z vlakom in avtobusom.

Ste, podobno kot v brazilskih filmih, zasvojeni z nogometom na železniških postajah med čakanjem na vlak, žonglirali in zganjali norčije z žogo?

To pa ne. Da bi to počel ob šestih zjutraj, res ne bi šlo (smeh, op. p.).

V članski zasedbi Maribora je debitiral s 17 leti. Foto: Urban Urbanc/Sportida Ste pa verjetno v mladih letih kot nogometni navdušenec spali z žogo?

Res. Imel sem majhne žoge, ki sem jih rad zbiral. Kamorkoli sem šel, sem jih kupil, nato pa dobesedno spal z njimi. Imel sem 15, 16 žog. To so pomanjšane nogometne žoge, podobne rokometnim. Od Brazilije, Barcelone, Bayerna, seveda pa imam tudi mariborsko. To je edini slovenski klub v moji zbirki.

Kako ste v obdobju, ko ste se vsakodnevno vozili v Domžale, uskladili šolske obveznosti?

V Domžalah sem začutil, da nogomet v življenju pomeni nekaj več. Starši so pritiskali name, da bi imel v šoli dobre ocene. Vedeli so, da lahko združim vse skupaj, če bom dovolj časa posvetil še učenju. Če je bilo kaj narobe v šoli, nisem smel na trening. To je bila zame največja kazen, zato sem naredil vse, da bi se temu izognil. To je bila najlepša motivacija.

V srednji šoli nisem imel ravno briljantnih ocen, a je šlo. Nikoli nisem ponavljal razreda. Prvi letnik srednje šole sem končal v Šiški, potem pa sem odšel v Maribor, kjer sem bil naenkrat sam. Takrat sem se zavedel, kako starši do mene sploh niso bili preveč strogi. Še danes me zelo podpirajo pri tem, kar počnem, in za to se jim od srca zahvaljujem.

Ste na gimnaziji v Šiški obiskovali nogometni razred?

Ne, hotel sem iti v športni razred. To pa zato, ker imam rad šport. Kaj rad, obožujem ga! Vsega, kar primem v roke, se pravzaprav kar hitro naučim. Včasih potrebujem pol ure, včasih uro. Rad igram tenis, namizni tenis, ukvarjam se z gimnastiko … Ne sicer tako, da bi bil raztegnjen, saj sem vendarle malce bolj zakrčene vrste (smeh, op. p.), a salte in podobne skoke rad izvajam. To je res. Naučil sem se jih še z ulice.

Gimnastika? Torej ste nadarjen telovadec? To bi lahko vključili v proslavljanje zadetkov in poskrbeli za pravo pašo za oči, ki bi lahko odmevala v javnosti.

Ne, ne. Tega raje ne. Da se mi ne bi kaj zgodilo.

Tim Vodeb, še v prejšnji sezoni nogometaš Ankarana, zdaj pa član velenjskega Rudarja, je znan po atraktivnih vložkih, s katerimi občasno izvaja avt. Bi lahko v prihodnosti naletel na tekmeca?

Ne, ne (smeh, op. p.). Tistega, kar izvaja Tim, raje ne bi poskusil. Morda bi mi uspelo, a bi bilo to preveč zame. Lahko bi se mi kaj zgodilo.

Poleg nogometa obožuje tudi tenis, namizni tenis, plezanje, ukvarja pa se tudi z gimnastiko. Foto: Grega Valančič/Sportida

Da ste odlično telesno pripravljeni, priča tudi vaše izklesano telo.

Veliko treniram. To znam. S tem nimam težav. Sem dovolj discipliniran, da znam sam poskrbeti zase. Sem pa včasih treniral tako veliko, da so mi rekli, da moram prenehati. Bili so neposredni in dejali, da preveč treniram.

Kdo vam je to dejal? Članski trenerji?

Da. Tukaj v Mariboru.

Tomaž Petrovič ga je učil že pri Bravu, nato pa se je zaradi njega kot posojen nogometaš Maribora odpravil še v Krško. Foto: Vid Ponikvar

Ste morda tako veliko trenirali, da ste bili preveč utrujeni in niste zmogli odigrati več tekem v istem tednu?

To ne, a so mi svetovali, da naj raje malce počivam. Upošteval sem jih. Nisem bil jezen nanje. Malce sem se moral prilagoditi, a mi ni bilo težko. Mogoče so se tudi bali, da ne bi zaradi tega staknil kakšne nepotrebne poškodbe.

Dodatno delo in treninge sem začel opravljati, ko sem bil srednješolec v Ljubljani in igral pri Bravu. Takrat sem začutil, kaj pomeni, ko treniraš sem zase. Z Bravom smo bili zelo uspešna generacija. Bili smo državni prvaki, vodil nas je Tomaž Petrovič. Zaradi njega sem pozneje šel iz Maribora tudi na posojo v Krško.

Jaka Bijol je podobno kot Dino Hotić v preteklosti zastopal barve Brava. Foto: Getty Images Za mladince Brava je še lani igral Jaka Bijol, ki je z 19 leti naredil imeniten preskok in zdaj redno igra za ruskega podprvaka moskovski CSKA, s katerim je nedavno v ligi prvakov premagal sam Real Madrid!

Njemu se je življenje spremenilo čez noč. Lani smo povsem po naključju v Ljudskem vrtu gledali tekmo med mladinci Brava in Maribora. Takrat je Bijol zelo izstopal. Bil je večji in razvitejši od preostalih. To, kar se je zgodilo v nadaljevanju, ko se je iz Velenja preselil v Moskvo, je vrhunska zadeva.

To so zelo lepe zgodbe, a na drugi strani obstaja malo morje nesrečnih, depresivnih in domotožnih, ko slovenski najstniki z velikimi očmi odhajajo v tujino, a se nato polni razočaranja in brez igranja vračajo domov.

Doživiš lahko vse. To je res težava. Če odideš v tujino prehitro, se ti lahko zgodi, da se boš hitro vrnil nazaj. Najboljše je iti korak za korakom. Vsaj pri meni je tako. Nočem ničesar preskakovati, ampak poskrbeti, da bom takrat, ko bom šel v tujino, tako dobro pripravljen, da ne bom doživljal padcev, ampak bo šlo samo še navzgor. V svoji karieri sem imel vedno padce in vzpone, v zadnjih letih pa sem ujel črto, ki jo zdaj vlečem le navzgor. To je super.

V Maribor je prišel kot najstnik na povabilo športnega direktorja Zlatka Zahovića. Foto: Rok Plestenjak Ko ste se pri 15 letih odločili, da se boste iz Ljubljane preselili v Maribor, je bila to kar hrabra odločitev.

Ni mi žal. Nikakor. Maribor me je poiskal prvi. Prvi me je hotel. Takoj sem privolil. Ko te pokliče Zlatko Zahović, sploh ni treba izgubljati besed in sekund, da skleneš dogovor.

Se še spominjate tega trenutka?

Seveda. Najprej je govoril s starši. Bil sem na eni izmed reprezentančnih akcij, ko me je poklical oče in dejal, da je bil na sestanku s športnim direktorjem Maribora. Dejal je, da bom kmalu odšel na sestanek tudi sam. Bil sem prijetno presenečen. Ta novica mi je polepšala dan, komaj sem čakal, da se vrnem in odidem v Maribor.

Ko sem prišel, je bil moj prvi vtis izjemen. Bilo je gosposko, prekrasno. Vse so povedali, kar je bilo potrebno. Bili so izpolnjeni vsi pogoji za moj prihod. Pravzaprav mi ni bilo treba o ničemer razmišljati. Poskrbljeno je bilo za vse. Tudi za šolo, nastanitev. Odšlo nas je pet fantov, jaz sem odšel kot zadnji. Bili smo skupaj, vsak v svojem stanovanju, ampak smo ostali druščina. Veliko smo se družili.

Po sestanku smo z Zlatkom Zahovićem gledali še tekmo med Nafto in Mariborom. Takrat je igral za Nafto še Agim Ibraimi, dosegel dva zadetka, Maribor pa je izgubil. Zlatko po tekmi ni bil več tako dobre volje (smeh, op. p.), meni pa je bilo vseeno zelo lepo.

Pogodbo z NK Maribor ima sklenjeno do konca sezone 2020/21. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj ste v Mariboru že sedem let. Se po vas že pretaka vijolična kri?

Čisto sem vijoličast. Resnično. Včasih se tudi tako izrazimo. Postal sem Mariborčan. Sedem let ni mačji kašelj. Doživel sem vse mogoče. Nisem bil le v Mariboru, ampak tudi v Krškem, vozil sem se v Veržej … Res je, bil sem posojen, a je to doseglo svoj namen in na to sem ponosen. Nič ni bilo prisiljenega, sam sem hotel iti nekam, kjer bi lahko igral. Takšna je pač pot nogometaša.

Tudi pri vrhunskih asih je podobno. Lep primer je Luka Modrić. Veliko so ga posojali, nazadnje pa je eksplodiral pri podobnih letih kot jaz. To je prava pot za vse. Mlajšim bi jo priporočal, saj se veliko naučiš. Tudi če se pojavijo težave, se vse hitro vrne na svoje mesto.

Ko je igral za Krško, je nosil dres, na katerem je bila prisotna tudi zelena barva. Foto: Vid Ponikvar Je pa Maribor verjetno za druge klube, v katerih ste bili kot posojen nogometaš, v organizacijskem smislu verjetno kot ''Real Madrid''?

V Krškem in Veržeju sem se imel krasno, a ni bilo denarja. Bilo je tako, da si moral imeti svojo opremo. Govorim za Veržej. Dali so ti vse, kar so ti lahko, doživel sem dobrodošle izkušnje. Bil sem še mladinec, a že igral v drugi ligi. Tudi v Krškem se borijo z denarjem, a je to kar dobro organiziran klub. Na razpolago imaš skoraj vse. Včasih resda česa zmanjka, a sem se imel lepo. Dobil sem minute, nove izkušnje. Proti Mariboru nisem smel igrati, a je to po svoje logično. Čeprav bi rad igral, a je res bolje, da nisem smel.

Verjetno bi vas razneslo od dokazovanja?

Verjetno. Ko pa prideš v Maribor, se ti odpre povsem drug svet. Pravzaprav je malce podobno tujini. Čutiti je več pritiska, zelo veliko pritiska, saj moraš vedno zmagovati.  

V Krškem ste nosili zeleni dres, ki je v Mariboru vse prej kot simpatična barva.

Res je, a se s tem nisem preveč ubadal. Pač je bil zelen dres, a zelo daleč od Ljubljane. Eno uro z avtom (smeh, op. p.).

Pa vam gre zdaj, ko ste eden izmed ljubljencev navijačev Maribora, ta barva resnično na živce?

Ker se rad lepo oblačim, se mi zdi zelena po svoje lepa barva. Zlasti olivno zelena, ki ni tako živo zelena, kot je barva Olimpije. Te v Mariboru ne tolerirajo. Tu pravijo, da naj ne bi smeli nositi ničesar zelenega. Ne dovolijo prav nobenih odtenkov zelene. Tak je dogovor. Kdor koli pride v klub, zlasti tisti, ki je prišel iz Olimpije, se mora takoj posloviti od zelenega.

Ste se vi kdaj spozabili?

Enkrat sem imel oblečeno majico zelene barve, malce bolj temno zelene, a sem se je moral hitro znebiti. Sem šel domov in se preoblekel.

Zase pravi, da so njegove največje kakovosti eksplozivnost, hitrost, preigravanje, pregled nad igro ter možnost igranja z obema nogama. Foto: Rok Plestenjak So vas jezno pogledali?

Da, ampak se večkrat tako oblečem, pa se jim potem izogibam, da ne vidijo zelene barve. Da ne bo kaj narobe. No, saj vem, da ne bi bilo nič narobe. A da pač ne bi začeli težiti.

Kdo pa vam teži? Soigralci?

To delamo iz zafrkancije, to počne tudi kapetan Marcos Tavares. A v šali. Spomnim se, da so Rodrigu Defendiju povsem počečkali zeleno majico. Verjetno ni vedel, da je tu takšna navada in se stvari tako obrne na šalo. Tako to doživljam tudi sam. Kot pozitivno stvar rivalstva med Mariborom in Olimpijo. Tudi v Ljubljani verjetno komu ni všeč vijoličasta barva. Smo vendarle rivali. To je vendarle največji derbi Slovenije.

Na zadnjem večjem derbiju v Stožicah ste dosegli zadetek za 3:0 in ga proslavili zelo čustveno.

To je moj najljubši gol doslej. Na koncu smo zmagali, veselje je bilo veliko.

Na zadnjem večnem derbiju v Stožicah je postavil končni rezultat 3:0. Foto: Grega Valančič/Sportida

Boste naslednjič, ko boste dosegli gol proti Olimpiji, proslavljali kako drugače?

Mogoče pa bo res salta. Lahko se tako zmenimo. Ajde, pa bo salta! (smeh, op. p.) Naprej že znam skočiti. Ko sem bil mlajši, sem na tekmah velikokrat izvedel premet naprej. Prav, pa se dogovorimo. Če bom dosegel gol, bom naredil salto!

Verjetno je to po svoje manj nevarno za zdravje kot pa, da dosežeš zadetek in nate poleti deset soigralcev, saj lahko ostaneš še brez zraka …

Res. Ko daš gol, ne smeš pasti na tla. Če bi vsi padli name, potem se nič ni sliši in je po tebi. Sicer pa je v veselju po zadetku vse mogoče (smeh, op. p.).

Imate občutek, da so branilci, odkar ste med najboljšimi strelci Prve lige Telekom Slovenije, še bolj uperjeni proti vam?

Verjetno. Logično je, ker se v nasprotni ekipi pripravljajo na nas na podlagi posnetkov in poskušajo zapreti vse tisto, kar naredi nasprotna ekipa. Ko sem bil na primer še pri Krškem, me niso tako resno jemali, zdaj pa je iz tekme v tekmo tega več. A je pač nekaj povsem normalnega.

Meni je najbolj odleglo, da sem končno začel igrati na tej ravni. Dolgo sem čakal na to. Tudi navijači so zelo veseli. To opazim na ulici, ko me vidijo. Takrat je enkratno.

V tej sezoni je dosegel že sedem zadetkov, tako da si na lestvici najboljših strelcev deli prvo mesto s soigralcem Janom Mlakarjem ter napadalcem Mure Rokom Sirkom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Verjetno ni bilo vedno tako in ste doživeli tudi nekoliko bolj mučne trenutke, ko najraje ne bi stopili na ulico.

Tudi teh je bilo kar veliko, a se je na njih treba navaditi. Ko gre tebi in klubu, se boš imel lepo, ko pa ne bo šlo, bo spet pi... Zdaj uživam, preostali fantje uživajo, čar nogometa pa je v tem, da uživaš! Takrat povsem drugače opravljaš vse naloge v obrambi in taktiki, vse narediš boljše, le če uživaš. Če imaš žogo v žogah, moraš uživati in biti sproščen. Če nisi takšen, je škoda, da igraš nogomet.

Reprezentančnega premora je konec, danes vas čaka derbi 13. kroga z Gorico. Med premorom ste se lahko odpočili, nekateri vaši soigralci, ki so bili z izbrano vrsto, pa so se dokazovali v državnem dresu.

Spočil sem se, a bi bil tudi jaz raje z reprezentanco. Iskreno povedano. Ampak za to bo še dovolj priložnosti. Morda pa me bo vpoklical novi selektor, kdorkoli že bo. Moja naloga je, da dobro igram in pomagam klubu, da ostanemo tam, kjer smo zdaj. Da smo prvi, drugo pa bo že prišlo. Ni mi treba biti živčen in se siliti. Igral bom najbolje, kot le zmorem, potem pa bomo videli.

Nekdanji selektor Tomaž Kavčič je pojasnil, da ste bili del njegovega širšega seznama, a v zvezni vrsti vlada huda konkurenca.

V reprezentanci igrajo odlični fantje, tega se zavedam. Končno besedo ima vedno selektor.

Prispevek Planet TV o Dinu Hotiću:

Kje raje igrate v zvezni vrsti?

Najbolj uživam takrat, ko sem ofenzivni vezist. Kot je bila nekoč desetka. Sicer pa lahko igram tudi kje drugje v vezni liniji. Igral bom povsod, kamor me bo dal trener. Pogosto sem moral krpati luknje na boku, a na koncu se vedno posluša trenerja. Takrat narediš vse, da boš dober na določenem položaju.

Kje se skriva osrednja moč Maribora?

Navijači, Zlatko Zahović, Darko Milanič … Vsega po malem. Navijači so enkratni, imamo izvrstno strokovno vodstvo na profesionalni ravni. To je velika moč Maribora.

Ko je kot najstnik prišel v Maribor, je dva meseca živel pri družini Zahović. Foto: Grega Valančič/Sportida Se še spominjate predstav Zlatka Zahovića, ko je nosil slovenski dres?

Bil je enkraten igralec, najboljši v Sloveniji. Doživel je vse in naredil vse, kar je v nogometu lahko. Izjemen je tudi kot človek. In dobro vem, kaj govorim. Dva meseca sem namreč v Mariboru živel z družino Zahović. Ko sem prišel v klub, namreč še nisem imel stanovanja. Takrat nisem bil v hotelu, ampak sem živel z Zahovićevimi.

Torej ste imeli dva meseca takšnih in drugačnih dogodivščin v eni izmed najbolj znanih slovenskih nogometnih družin.

Z Luko sva bila kot brata. Pravzaprav sva še zdaj. Doživel sem veliko lepega, spoznal sem tudi Zlatka kot človeka, ne le kot direktorja. Je nekaj enkratnega. Ve, kako se je treba spopasti s pritiskom. Zna povedati, zna izbrati trenutek, kdaj in kaj mora povedati. Pri nogometnih stvareh pa je pač tako, da se takoj vidi, tudi takrat, ko pride kdaj na trening, da je najboljši človek svojega kova v Sloveniji.

Marsikdo bi ga rad videl na položaju novega selektorja Slovenije.

To bi bilo verjetno nekaj dobrega za Slovenijo. Takoj bi bil za, a bodo to odločitev seveda sprejemali drugi.

Sta z Luko še vedno sostanovalca na potovanjih, v karanteni?

Še vedno.

Z Luko Zahovićem se še danes počutita, kot da sta brata. Foto: Grega Valančič/Sportida

Se zaradi tega učite portugalski jezik?

Nekaj malega res znam, a imam srečo, da zna Luka govoriti tudi špansko. Meni je španski jezik veliko bližje.

Ste s tem namignili, kje bi želeli nadaljevati kariero?

Da, moja največja želja je Španija. Jezik je lep, tam se igra krasen nogomet, ravno tak, kot ga želim igrati sam. Moje sanje so, da bi nekoč zaigral v prvi španski ligi. Upajmo, da mi kdaj uspe. Zavedam se, da to ni uspelo veliko Slovencem, zato je moja želja še toliko večja. Bomo videli, kam me bo zanesla pot.

Ste že obvestili Jana Oblaka, naj vam pomaga in pojasni, kako je igrati v španskem prvenstvu?

Ne, ne.

Ga osebno poznate?

Ne. Se pa spomnim, kako sem ga prvič občudoval na vratih. Z zasedbo Domžal do 11 let smo v Sarajevu igrali turnir. Tam sem ga prvič videl braniti za Olimpijo. Bil je nekoliko starejši od mene, igral je proti Arsenalu, se mi zdi, in že takrat se je videlo, kako dober je.

V španski ligi igra tudi Hrvat Luka Modrić, ki so ga letos razglasili za najboljšega nogometaša na svetu. Je on vaš vzornik?

Ne, moj vzornik je Leo Messi. Ko je začel igrati za Barcelono, sem ga takoj opazil. Je levičar, malo manjši. Seveda ga poskušam posnemati, a je to pri Leu nemogoče. Messi je moj vzornik, spremljam pa tudi Modrića in Coutinha.

Brazilec Philippe Coutinho ga navdušuje s svojjimi nogometnimi vragolijami, njegov največji vzornik pa je Lionel Messi. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Brazilca Philippeja Coutinha? Lani ste igrali proti njemu v ligi prvakov, ko je bil še član Liverpoola. V Ljudskem vrtu je pomagal Liverpoolu do visoke zmage kar s 7:0.

Ker je bil takrat poškodovan, žal nisem dobil njegovega dresa. Poskušal sem dobiti na drugi tekmi, pa tudi ni šlo. Coutinha zelo spremljam. Je eden izmed tistih, ki ga podrobno opazujem. Ko je igral tu, sploh ne vem, kako bi mu lahko vzel žogo.

S prekrškom?

Da, le tako, drugače ne bi šlo (smeh, op. p.). Vsi so enkratni igralci, od vsakega se lahko nekaj naučiš.

Zvezdniki, ki ste jih omenili, so svetovno znani. Vsakič, ko se znajdejo med ljudmi, nimajo miru. Kako je s tem pri vas, pri igralcih, ki spadate v vrh slovenskega nogometa?

Prijetno. V Mariboru se pogosto sprehajam s psom. Imam francoskega buldoga Bluja. Je sivkasto-moder, z modrimi očmi. Če grem s psom v park, me opazi veliko ljudi. Veliko se jih hoče fotografirati z menoj. Vse je za nekaj dobro, če pa bi bilo tega preveč, pa …

V mestu ob Dravi ima veliko simpatizerjev. Foto: Grega Valančič/Sportida

Se potem ne bi šli te igre? Ne bi zamenjali dela slave za to?

Če je kaj takšnega, kar se dogaja meni, je super, a če nimaš več svojega miru, res ni več dobro.

Kako pa doživljate medije?

Logično je, da bodo takrat, če boš igral dobro, o tebi pisali zelo dobre stvari, če pa boš igral slabo, pa bo sledila kritika. To je pač del nogometa, ki ga moraš vzeti v zakup. Nekatere zadeve prebiram, a ne veliko. Nisem ravno obseden, so me pa nekatere kritike že dodatno podžgale in sem imel zaradi njih dodatno motivacijo za trening. Če se zavedaš svojih odlik, je to povsem nekaj drugega, saj boš hotel že na naslednji tekmi dokazati vsem, da se motijo.

Ponavadi, če igramo slabo, raje ne prebiram medijev, ker je logično, da se o tebi ne piše najlepše (smeh, op. p.). A če teh kritik ne bi bilo, se tudi ne bi tako izboljševali, popravljali. Kam bi pa prišli, če bi doživljali le hvale? Morajo biti tudi kritike, da se iz njih nekaj naučiš. Takrat pogosto poiščem nasvet tudi pri kapetanu.

Kapetan Marcos Tavares ga ne navdušuje zgolj z nogometnim znanjem, ampak tudi preprostostjo in dobro voljo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Naš kapetan Tavares je legenda. O njem ne moreš reči ničesar drugega, kot da je legenda. Nanj sploh ne moreš biti nikdar jezen. Vede se tako, kot da nikdar ni naredil tistega, kar je. Ni poln samega sebe, ampak povsem običajen človek, ki ti pomaga, da se z njim pošališ. Izjemna osebnost.

Naslednji konec tedna bo veliki derbi med Mariborom in Olimpijo. Imate v taboru zmajev kakšnega kolega, s katerim ste veliko v stiku? Kot sta na primer Martin Milec in Stefan Savić?

Tako trdnega stika nimam, sem pa kar veliko igral z Maticem Črnicem. Tudi v B-ekipi Maribora, ko so ga vrgli vanjo in sva skupaj trenirala, obenem pa se tudi družila. Zdaj bo prvič gostoval v Ljudskem vrtu kot nogometaš Olimpije. Z Nikom Kapunom sva bila skupaj v reprezentanci. Ima veliko smole, veliko nesreče s poškodbami. Škoda ga je, ker je dober igralec.

Z Maticem Črnicem, s katerim se bo pomeril prihodnji konec tedna v večnem derbiju, se je veliko družil že takrat, ko sta oba nastopala v B ekipi Maribora. Foto: Grega Valančič/Sportida

Bi na zadnji derbi z Olimpijo v Ljudskem vrtu, ko ste izgubili z 2:3, najraje pozabili?

Zelo težko je bilo. Zavedali smo se, da smo bili boljši tekmec. Remi z 2:2 bi bil že dovolj za naslov. Bili smo boljši, vodili do 80. minute z 2:1. Sploh nismo vedeli, kako bi nam lahko Olimpija dala gol, potem pa se je zgodilo, kar se je. Bilo je težko, a smo se uspešno vrnili. V tej sezoni želimo vrniti pokal in prvenstvo v svoje roke.

Sportal Dino Hotić: Vedel sem, da bo prišel moj čas #video

Ko ste bili mlajši, ste dva meseca preživeli z družino Zahović. Jim zdaj vračate uslugo in jih kdaj povabite na večerjo?

Zdaj je drugače. Zdaj živi Luka sam z dekletom. Ko se je vrnil iz reprezentance, sem mu takoj čestital za nastop. To si je zaslužil. Škoda je le, ker ni imel kakšne priložnosti, a bo tudi to dočakal.

Vam je rekel, da boste vi naslednji?

Tega ni rekel, bi bilo pa res lepo, saj vem, kako dobro se razumeva na igrišču.

Za mlado izbrano vrsto je odigral 14 tekem, zdaj pa si želi, da bi lahko kdaj oblekel še dres članske reprezentance. Leta 2012 je blestel na Euru do 17 let, ki ga je gostila Slovenija. Izbran je bil v najboljšo zasedbo tekmovanja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Vi, najboljši podajalec prvenstva Amir Dervišević in Luka Zahović bi bili kar uigrana reprezentančna trojka.

Res je. V klubu se zelo dobro razumemo, zato se to tako dobro odraža tudi na igrišču. In z dobrimi rezultati.

Večni derbi je vedno bližje, v Fužinah, od koder prihaja soigralec Amir Dervišević, pa so se spet pojavili napisi proti njemu.

To sem hitro izvedel. V Fužinah imam babico in strica. Vidi se pač, da so to ljudje, ki sovražijo Maribor. V Ljubljani bodo sovražili Maribor, tukaj bodo sovražili Olimpijo, tako da je to nekaj povsem normalnega.

Bi vi kdaj v nadaljevanju kariere prestopili v Olimpijo? Če že ni uspelo vašemu očetu, bi lahko vam?

Zdaj, ko sem sedem let v Mariboru, ne bi šel. Pa ne bom raje nič govoril, ker vem, da se lahko v življenju vse hitro obrne, a za zdaj tega niti ne bi potreboval. Moj cilj je, da v tej sezoni z Mariborom osvojim dvojno krono, nato pa začnem počasi razmišljati o tujini. Izbiri, ki bo dobra zame. Prepuščam jo menedžerju. Prepričan sem, da bo našel nekaj takega, kar bo dobro za mojo kariero.

Kar pa zadeva očeta, mu je zagotovo žal, da mu ni uspel velik prestop. A me zaradi tega zdaj še bolj podpira. Vsi v družini me podpirajo in so zelo veseli, da se dogaja, kar se. Hvala jim.