Zakaj bo slovensko sankanje v Sočiju brez svojega zastopnika?

27-letni Domen Pociecha je naš najuspešnejši sankač na umetnih progah. Še vedno je edini Slovenec, ki se je v disciplini sankanje na umetnih progah – ne, to nima prav nič skupnega z rekreativnim spuščanjem po belih strminah – udeležil iger pod petimi olimpijskimi krogi.

Najprej leta 2006 v Torinu in nato še štiri leta pozneje v Vancouvru. Kmalu po olimpijskih igrah se je v Varstveno delovnem centru v Zagorju ob Savi zaposlil kot skupinski habilitator, kjer dela z duševno prizadetimi osebami in jih navdušuje za šport in rekreacijo, kljub tekmovalni upokojitvi pa kot domači trener največjih slovenskih upov na tem področju, Daneja Navrboca in Tilna Siršeta, ostaja tesno vpet v sankaški šport.

Trenutni položaj sankanja v Sloveniji "Rezultati na področju sankanja napredujejo," zagotavlja Pociecha, predsednik strokovnega sveta za umetne proge. Letos sta se kar dva Slovenca, Danej Navrboc in Tilen Sirše, potegovala za nastop na olimpijskih igrah. Oba sta sicer dosegla mednarodno normo, a nista potrdila norme Olimpijskega komiteja Slovenije za nastop na ZOI 2014," je pojasnil naš največji sankaški junak, ki ocenjuje, da se slovenski sankači trenutno realno gledano lahko potegujejo za mesta med 25. in 35., kar pa po izboru izvršnega odbora OKS ni zadostovalo za pot v Soči.

Doma le vadba štarta, za preostalo je treba v Nemčijo "Pogoji za trening sankanja na umetnih stezah so v Sloveniji zelo slabi, saj razen sankaškega štartnega objekta v Kisovcu v Zagorju ob Savi nimamo svoje proge. Najbližja umetna proga je kar 350 kilometrov oddaljena od Slovenije. Sankači najpogosteje trenirajo na Konigseeju v Nemčiji – mimogrede, tam poteka tudi državno prvenstvo Slovenije v sankanju na umetnih progah –, ki je postala kar naša domača proga," pojasni Pociecha, ki postreže s primerjavo: en nemški tekmovalec – Nemčija se lahko pohvali kar s štirimi umetnimi progami – med svojim 8. in 15. letom na sezono opravi toliko voženj, kot so jih vsi slovenski sankači skupaj naredili v celotni zgodovini samostojne Slovenije!

Sankanje na umetnih stezah trenutno gojijo le v enem slovenskem klubu, in sicer v Sankaškem društvu Zagorska dolina, kjer trenutno trenira deset tekmovalcev, od tega štirje osemletniki, en trinajstletnik, trije sedemnajstletniki in dva člana, že prej omenjena Navrboc in Sirše, kar je največja številka do zdaj. "Toliko kot jih trenira letos, jih ni še nikoli," ponosno pove Pociecha, razlog za to pa pripisuje navduševanju nad vedno novimi športnimi dejavnostmi, ki so zunaj ranga množičnih, kot so nogomet, košarka in podobno.

Najhitrejši šport na ledu Sankanje na umetnih progah velja za najhitrejši šport na ledu. Sankači na progi v povprečju dosegajo hitrosti okrog 130 kilometrov na uro, najhitrejši tudi do 150 kilometrov na uro.

Varno ali nevarno? Kljub tragični nesreči Gruzijca Nodarja Kumaritashvilija, ki je na olimpijskih igrah v Vancouvru zletel zunaj steze in se smrtno ponesrečil, pa Pociecha meni, da sankanje po umetnih progah ne spada med nevarne športne discipline. Med klasične poškodbe spadajo modra ramena, občasne nezavesti zaradi udarca v glavo, sicer pa so, kot pravi, košarkarji pogosteje poškodovani kot sankači.

Več sankaških panog Sankanje na umetnih progah je sankaška disciplina, ki je svoje mesto našla tudi znotraj olimpijske družine, vsekakor pa ni edina. Pod okrilje Sankaške zveze Slovenije (SaZS), ki deluje že od leta 1953 in je soustanoviteljica mednarodne sankaške zveze – FIL ( Federation Internationale de Luge de Course ), spadajo še sankanje s samotežnimi sanmi, sankanje na saneh s koleščki, sankanje z rekreativnimi sanmi in sankanje na naravnih progah. Čeprav zadnje ni olimpijska disciplina, pa se z njim ukvarjajo kar v šestih slovenskih klubih, njihovi člani pa lahko trenirajo na treh homologiranih progah, in sicer na Jesenicah (Savske jame), Soriški planini (Drauh) in Dolenji vasi (Zakraj).

Prihodnost? Kaj pa prihodnost? "Vse je odvisno od baze, od interesa, zavedati se moramo, da je zaradi treningov in tekmovanj v tujini precej odsotnosti, če je kdo zaposlen, pa še toliko težje," pojasni predsednik Sankaške zveze Slovenije Milan Sirše, ki priznava, da jim svetovna sankaška zveza nudi veliko podporo, tako v materialu kot finančnih sredstvih, in brez njih sploh ne bi obstajali. "V Sloveniji se trudimo, da nam uspe na razpisih na Ministrstvu za šolstvo in šport in Fundaciji za šport, seveda pa je vse povezano s prepoznavnostjo in če te ni, si vedno na repu in temu primerno ovrednoten. A kljub vsemu smo lahko kar zadovoljni s tem, kar dobimo, in glede na to, da smo vsi, vpleteni v ta šport, popolni volonterji, je to, kar imamo, zadovoljivo," sklene predsednik Sirše.